Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu! (1)

11

Ob Prešernovem dnevu vsako leto opažam, kako hitro se obrne leto in tako kot lani, se je prav okrog spomina na pesnikovo smrt (!) – kako simbolno – v prestolnici zvrstilo kar nekaj dogodkov, ki nas lahko navdajajo z neugodjem in tesnobo. Lani pozimi smo lahko brali intervju s slovensko pesnico, da je “nekatere stvari treba sovražiti”, potem smo pred dnevom kulture opazovali sežig kontrabasa pred hramom kulture. Letos je bilo mogoče videti napis na fasadi blagovnice s pozivi na pobijanje kristjanov. Seveda bo kdo lahko upravičeno ugovarjal, da gre za posamezne dogodke in ne za splošno sliko družbe. Pa vendar se zdijo bolj kot omenjeni dogodki zaskrbljujoči šibki in bledi odmevi nanje.

Človek se upravičeno vpraša, kako je z zdravjem duha naše družbe in nas vseh, na katerih vrednotah je utemeljena naša družba in katera etika nas nagovarja. Pogosto naletimo na misel, da smo v »krizi vrednot«, ki pa ne drži. Temeljne etične postavke naše družbe (npr. Dekalog) nikakor niso v krizi, saj take kot so zapisane, to sploh ne morejo biti. Lahko pa opeša naš odnos do temeljnih etičnih izročil naše družbe, v tem primeru pa je v krizi naša najbolj človeška drža. To je človeško gledano lahko razumljivo, saj se vsakega med nami različno močno dotikajo slabosti, ki jih prepoznamo v t.i. »sedmih glavnih grehih«, lahko pa se človek začenja soočati s tesnobo zaradi življenjskega neuspeha, skrbi ob nenehni tekmovalnosti, ob bremenu bolezni, starosti ali osamljenosti. Marsikoga pa upeha preprosto naporno življenje »biti v manjšini«. In vendar prav v doslednem spoštovanju notranjega klica vesti in vere vstaja moč, da človek v svoji drži – četudi manjšinski – vztraja in tako (p)ostane »glas vpijočega v puščavi«.

Kako naj se človek odzove na pozive k nasilju ali celo smrti, morda najbolje priča Marjan Rožanc v zapisu o baskovskem filozofu in pisatelju Miguelu de Unamuno (1864 – 1936), ki ga podajam v nadaljevanju2:

Prve tri mesece meščanske vojne v Španiji je Unamuno podpiral upor vojske v njenem »boju za civilizacijo«, vendar je hitro spremenil mišljenje:že oktobra leta 1936, ko je bila v amfiteatru univerze v Salamanki nekakšna svečanost, ki so se je udeležili med drugimi škof, guverner, gospa Franko in general Milan Astray . . . Unamuno je kot rektor univerze predsedoval zboru. Po uvodnem ceremonialu je vstal general Astray in napadel Katalonijo in baskovske province, ki da so »rak na narodnem telesu . ..« V amfiteatru je nekdo vzkliknil generalovo devizo: Viva la muerte! Nekaj falangistov v modrih srajcah je s fašističnim pozdravom pozdravilo Francovo sliko, ki je visela nad odrom. Tedaj so se vse oči uprle v Unamuna, on pa je počasi vstal in rekel:»Vem, da vas zanima, kaj bom porekel. Poznate me in veste, da ne znam molčati. So tudi trenutki, ko je že molčanje samo laž, ker ga je mogoče razumeti kot strinjanje. Nekaj bi rad pripomnil h govoru — če je njegov nastop sploh mogoče imenovati tako — generala Astraya. Da ne govorim o osebni žalitvi, ki mi jo je prizadejal njegov silovit napad na Baske in Katalonce. Jaz sem Bask, rojen v Bilbau. In škof (in pokazal je s prstom na cerkvenega dostojanstvenika, ki je sedel poleg njega in se tresel od strahu) je, naj mu je to ljubo ali ne, Katalonec iz Barcelone.«

Tu je zastal. V amfiteatru je zavladala grobna tišina, saj v nacionalistični Španiji še nikoli dotlej niso slišali česa podobnega. »Slišal sem morbiden, nesmiseln vzklik: Živela smrt! In jaz, ki sem preživel svoje življenje tako, da sem delal paradokse, ki so zbujali jezo vseh tistih, ki jih niso razumeli — jaz vam kot strokovnjak za te zadeve moram povedati, da mi je ta paradoks odvraten. General Milan Astray je pohabljenec. To vam povem brez zahrbtne misli. Vojni invalid je. Tudi Cervantes je bil vojni invalid. Žal je danes v Španiji vse preveč pohabljencev. In če nam ne bo Bog pomagal, jih bo kaj kmalu še več. Trpim ob pomisli, da bi utegnil general Milan Astray postaviti temelje množične psihologije. Pohabljenec, ki nima duhovne veličine Cervantesa, vidi v svoji nesreči opravičilo za pohabljanje drugih.«

Milan Astray se tedaj ni mogel več brzdati. Vzkliknil je: Abajo la inteligencia! Viva la muerte! Falangisti so ga glasno podprli, Unamuno pa je nadaljeval: »Ta univerza je hram inteligence. In jaz sem njen veliki duhovnik. Vi pa jo skrunite. In zmagali boste, ker premorete več brutalne sile, prepričali pa ne boste nikogar. Za to bi morali imeti na svoji strani še tisto, kar vam manjka: razum in pravico . . .«

Za spodbudo bralcu ali bralki naj navedem še dva odlomka, ki segata več kot 2500 let nazaj in nas lahko navdajata z upanjem, da je zdravo etično držo človeštvo spoznalo že zdavnaj, nam jo preko literature, etike in kulture predalo za današnje in vse čase, preko vseh pozivov za ločevanje, sovraštvo in ubijanje. Prvi odlomek je iz Sofoklejeve Antigone1 in ga je bralec že prebral v naslovu mojega prispevka. Z drugim, ki ga najdemo v opisu tekmovanja med Homerjem in Hesiodom,3 pa zaključujem svoj zapis:

Hesiodos: To mi povej, v kateri deželi živi se najlepše!

Homer: Kjer malopridnim ljudem je pot do dobička zaprta, kjer je poštenje v časteh, pravica na sledi zločincem, zlasti pa tam, kjer zaupna molitev se dviga k bogovom.

Tem mislim tudi po več 2500 letom ne moremo nič dodati ali odvzeti, saj vsebujejo podobno spoznanje o potrebnosti resnice in pravičnosti kot Dekalog.

 

Viri:

1 Sofokles, 1978. Antigona. Zbirka Kondor 174, MK, Ljubljana.

2 Marjan Rožanc, 1987. Evropa: eseji in legende, MK, Ljubljana.

3 Homer – Hesiodos – Anonymus – Platon – Aristoteles – Horatius, 1963. O pesništvu. Zbirka Kondor 59, MK, Ljubljana.

Foto: Wikipedia


11 KOMENTARJI

  1. Kriza identitete je res huda, vse je pomešano. Katoliki bi se v tem Rožančevem zapisu morali prej identificiriati z frankističnim generalom. Z Unamunom pa bi se lažje identificirali kaki izbrisani, Romi ali priseljenci. Saj veste, tisti, ki jih naš Franco ne mara.

  2. VSEMOGOČNA LJUBEZEN ( nekaj mojih misli o ljubezni)

    Neverjetno, kako vsemogočna je ljubezen!

    Ljubezen ustvari novo življenje.
    Ljubezen ustvarja in ohranja človeške vrednote.
    Ljubezen premaga sovraštvo.
    Ljubezen odpravlja krivice.
    Ljubezen ustvari odpuščanje, spravo in mir.
    Ljubezen zbližuje in nudi pomoč.
    Ljubezen vse poenostavi, je bližnjica do cilja.
    Ljubezen ustvari neizmerno srečo in veselje.
    Ljubezen je Bog.
    Uspeh pri delu je največji, če je delo opravljeno z ljubeznijo.
    Človek je najsrečnejši, ko je zaželjen oziroma ljubeč.
    Ljubezen je najboljša preventiva v življenju za stranpota, saj želi da upoštevamo človeške vrednote, sicer smo sebi sovražnik.
    Ljubezen ima mnogo obrazov in vsak je čudovit: drugačen je do zakonca oziroma partnerja, drugačen do otroka, drugačen do starša, drugačen do brata in sestre, drugačen do prijatelja, drugačen do soseda, drugačen do sodelavca, drugačen do neznanca, drugačen do tujca.
    sebi sovražnik.
    Ljubezen je pomoč, razumevanje, zaupanje, prijaznost, iskrenost, spoštovanje, sodelovanje.
    Ljubezen je najboljša rešitev za odpravo slabe volje, pesimizma, stiske, nesreče.

    Ljubezen ne potrebuje stranpota ,zakonov, odredb, policistov,sodnih postopkov, sodb, prisile, strahu in nepravičnosti v svetu, saj prave ljubezni ni brez pravičnosti. Več kot je ljubezni in pravičnosti v družbi, manj zakonov, sodb in zaporov se rabi. Vlada in parlament bi morala vedno ugotavljati stopnjo ljubezni in pravičnosti v družbi in ukreniti vse, da sta v stalnem porastu. Ljubezen ima več stopnic oziroma nivojev: je ljubezen med bližnjimi, med sosedi,med krajani, med občani, med deželani, med državljani. Razvitost ljubezni je odvisna od stopnje pravičnosti
    Ljubezen je tista sila, ki lahko vztrajno in učinkovito trka na vest političnih in kapitalskih mogotcev, da bi ti dopustili pravičnejše odnose v družbi.
    Mediji bi morali biti glasniki ljubezni ne pa sovraštva. Le na takšen način je možno zagotoviti trajni razvoj vseh področij življenja posameznika in družbe.

    Ljubezen želi, da je v življenju vse v ravnovesju:
    Človek mora biti do narave ljubezniv in v ravnovesju, sicer se mu narava maščuje.
    Človek mora biti do sebe pozitiven in ljubezniv ter v ravnovesju s svojo dušo in telesom (znati jima prisluhniti), sicer se mu pojavijo bolezni.
    Človek mora biti ljubezniv in v ravnovesju do drugih, sicer nastane spor ali celo sovraštvo, kar ima hude posledice.

    Iz tega logično izhaja, da je ljubezen pogoj življenja in sreče ter kažipot našega ravnanja.

    Torej, prepustimo se ljubezni in bo v življenju vse enostavno in osrečujoče !

  3. Kaj pa stalinistični komunistični množični poboji? Kaj pa zunajsodni poboji milijonov brezimnih ljudi? Zlahka opazimo, da se je te zločine opravičevalo z njihovim lastnim nadomestnim bogom, z “bogom, ki mu je spodletelo”, kot se je izrazil Ignazio Silone, eden velikih razočaranih bivših komunistov: imeli so svojega boga, zato jim je bilo vse dovoljeno. Drugače rečeno, tu je veljavna logika verskega nasilja. Stalinistični komunisti se nimajo za hedonistične individualiste, prepuščene svoji svobodi; ne, imajo se za orodje zgodovinskega napredka, nujnosti, ki žene človeštvo k “višji” stopnji komunizma – in prav to sklicevanje na lasten Absolut (in svoj privilegiran odnos do njega) jim dovoljuje, da počnejo, kar hočejo (ali, kar smatrajo za nujno)…

    V tem odstavku je povedana vsa resnica o “vzvišenosti” zgodovinskega “poslanstva” komunizma. Je orodje v rokah “padlega boga”, kot je to izjavil razočarani komunist. Človek nehote pomisli na padlega angela, očeta laži in prevare, ljubosumnega na človeka in njegovo dostojanstvo, ki ga ima leta v očeh Boga Očeta.

    …imajo se za orodje zgodovinskega napredka, nujnosti, ki žene človeštvo k “višji” stopnji komunizma – in prav to sklicevanje na lasten Absolut (in svoj privilegiran odnos do njega) jim dovoljuje, da počnejo, kar hočejo (ali, kar smatrajo za nujno)…
    Duhovnik Mirko Kozina pravilno ugotavlja, ko v knjižici “Komunizem, kot ga jaz poznam” trdi, da je komunizem na glavo obrnjen katolicizem in s svojimi dejanji jasno govorijo, da verjamejo v obstoj Boga, sicer bi se proti njemu borili z znanostjo in ne z nasiljem. Proti tistemu, ki ga ni se je namreč najbolj noro boriti s silo. Tako pa je tudi znanost postala njihova talka.
    Saj imamo Slovenci dobre izkušnje, kako gre z splošnim razvojem v državi, ki je talka komunistične partije ali če hočete postkomunistične elite ali levice v tranziciji. Če nebi imeli komunisti močne opozicije, ki jo vodi legendarni Janez Janša-slovenski Mojzes, z legendarno ekipo, bi od osamosvojitve verjetno tudi samostojna Slovenija več ne obstajala ali pa bi bila v izrazito slabšem položaju, kot je danes.

    Janša je naše udbomafijce povsem razgalil že s tem, ko je jasno začel zahtevati poštenje in odgovorno ravnanje oblasti. Z zakon o slabi bankii in o državnem holdingu je tej pošasti priprl kremplje, da je glasno zatulila in se zagnala še odločnejše proti njemu kajti Potemkinova vas je razkrinkana. Kulise padajo in za njimi se kaže nič kaj zavidanja vredna resničnost.

    Sedaj moramo vsi dojeti pomembnost trenutka. Sedaj ni pomembno, kdo bolj napenja mišice. Sedaj je pomembno, da prepoznamo, kdo napenja prave mišice, mišice tistih rok, ki so pripravljene, a brez fige v žepu ne na stiskanje pesti za rušenje in uničevanje in likvidacijo, temveč z iztegnjeno dlanjo za stisk rkke v spravo in z zavihanimi rokavi za požrtvovalno delo za skupno boljšo sedanjost in prihodnost nas vseh.
    Komunizem in tisti, ki mu ostajajo predani še naprej(gledano na njihova nehumana dejanja) so za nas vse najbolj nevarna grožnja, ker so predani slepim zgodovinskim silam. Kristjani dobro vemo, katerim. Proti njim si bomo še posebej prizadevali obračati hrbet v času, ki smo ga liturgično začeli na včerajšnjo pepelnično sredo. Vsem, ki ste se odločili za to pot notranjega osvobajanja od “slepih zgodovinskih sil” in njegovih del mesa (Gal 5,16-21) želim obilo uspehov pri prizadevanjih za resnično dobro, ki nam prihaja nasproti po darovih sv. Dzuha.

  4. Oprostite, zaradi hitrega zaključka mi je ostala napaka v zadnji besedi in mislim da večina veste o čigavih darovih je beseda. Se opravičujem za morebitne še katere napake.
    …., ki nam prihaja nasproti po darovih sv. Duha.

  5. Komunizem je torej na svetu samo z enim namenom: da laže, zavaja, in uničuje svoje žrtve in po svojih primarnih žrtvah tudi druge. Njegovo poslanstvo ni resničen napredek, napredek za dobro posameznika. Napredek je v komunizmu samo fasada, tako kot sklicevanje na znanost. To je le make up stekleničke, v kateri je smrtonosen strup, katerega posledica zaužitja je dekadenca umetnosti, znanosti, filozofije, in razkroj družbe do uničenja. Edino zdravilo ki vsebuje pravi protistrup, je evangelij in življenje po njegovih svetih in življenje, kot ga poznamo po zapisih iz apostolskih del, življenjepisov svetnikov in danes po karizmatični prenovi in po raznih skupnostih, kjer se oblikuje občestvo z življenjem po vzoru Apostolskih del. (Apd 2,1-4)
    Aktualni papež je v Regensburgu jasno povedal, da nasilje ni vredno človeka in da ga Bog k nasilju nikoli ne poziva. V svojem edinem in ljubljenem Sinu Jezusu Kristusu nam je namreč razodel svoj resnični obraz in ga dal v odkupnino za grešnike, da bi se vsak, kdor vanj veruje, ne pogubil, temveč v Njem imel večno življenje.(Jn 3,16)
    Zelo zgovorna je Pavlova hvalnica, posvečena Ljubezni, v kateri nam na čudovit način razkriva lastnosti te Ljubezni, ki nam jo je do potankosti razodel Božji Sin, predvsem s svojim zgledom življenja v pismu Korinčanom:
    “1 Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
    4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
    8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, 9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. 11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
    13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Kor 13,1-13

  6. “Venceréis pero co conveceréis.” Super!

    Zanimivi so tudi Unamunovi dnevniški zapiski po tem dogodku, med oktobrom in decembrom 1936, v zadnjih mesecih življenja:

    “Naša vojna je nedržavljanska /necivilna/ vojna. Govori se o vojni idej, a v tej vojni ni nobene ideje, vredne razprave. Španijo je zajela epidemija norosti. Soočeni smo z valom sovraštva: slišijo se samo besede sovraštva proti intelektualcem (…) To je moralni samomor Španije: protikrščanska, protievropska posurovelost. (…) Grozljive so novice, ki jih slišimo o tako imenovanih “rdečih hordah”; a nič hujšega ni od poroke med kasarniško mentaliteto in mentaliteto zakristije. Grobi španski tradicionalistični katolicizem v sebi nima namreč skoraj nič krščanskega. Kako naiven sem bil, da sem se pridružil Francovemu gibanju! (…) Uboga Španija. Uboga Španija!”

    http://www.youtube.com/watch?v=7Dw4vedAck8

  7. In Franko, čez katerega so imeli komunisti toliko povedati, je s premaganimi ravnal veliko bolj človeško, kot so to delale rdeče horde širom sveta.

  8. Slovenski Unamuno bi bil pri nas E. Kocbek, katerega je tudi stalno zanasalo z leve na desno in nazaj. No, v Sloveniji imamo trenutno tipicno predrevolucionarno vzdusje in vretje, ki je bilo znacilno za Spanijo v Unamunovem casu v tridesetih letih prejsnjega stoletja. Po stalnih pucih in nesposobnih vladah je spanska levicarska revolucija pokazala kaj zna. V najkrajsem casu so levicarji popolnoma podivjali. Slicno kot nasi “Makarovici”, so smatrali za svojo drzavljansko dolznost ali poslanstvo, da sovrazijo predvsem Cerkev. Tako so v sluzbi “napredka” kot obsedeni navalili na cerkve, likvidirali in pustosili vse poprek. Tocno tako, so par let pozneje nasi bivsi spanski borci in nasa OF divjali po Sloveniji. Pri tem niso niti najmanj izbirali sredstev ali zaostajali za Hitlerjevo soldatesko, ki imela za svoje zivljensko poslanstvo (cilj), da zatre “judovsko golazen”. No, ker je bilo med republikancei mnogo judov, so ti imeli za svoje demonsko “poslanstvo”, unicenje Cerkve. Tako so po francoski in oktoberski revoluciji levicarji in komunisti vsega sveta opozorili, da imajo ist cilje in da prihajajo iz istega socijaldemokratskega gnezda, kjer so se izlegli tudi Hitlerjevi nacional-socialisti (NSAP). Generalissimo Franco je bil gotovo boljsi od njih. Ceprav se je pustil oboroziti in podpirati od Hitlerja, je kljub temu kot kristjan odklonil sodelovanje v nemskih vojnih operacijah in preganjaju judov. Tega hrvaski “poglavnik” Ante Pavelic kot katolican s svojim Jasenovcem ni mogel ali pa ni hotel odkloniti.

  9. Gospod Janez,

    čestitam, odličen prispevek! Pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja!

    Škoda je, da Slovenci ne zmoremo živeti EDINOST V RAZLIČNOSTI !

    Lep pozdrav.

    Franci Koncilija

Comments are closed.