Ne bojte se ljudi

8
302
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Homilija na 12. navadno nedeljo

Še vedno so na našem planetu dežele, kjer so naši bratje in sestre v Kristusu zaradi vere v smrtni nevarnosti. Preganjani kakor ovce med krvoločnimi volkovi. Koliko prelite krvi je povzročila džihadistična skupina Boko haram v Nigeriji. V Sudanu smo priča smrtne obsodbe sedemindvajsetletne Mariam Yahia Ibrahim, ker noče zatajiti vere v Kristusa. Koliko je bilo žrtev skrajnežev v Siriji in nazadnje v Iraku, kjer je bilo pred desetimi leti v Mosulu še 35.000 kristjanov, pred dnevi pa je iz njega pobegnilo tako rekoč še zadnjih 3.000.

Nikomur ne moremo braniti pravice do samoobrambe, ki je izraz želje in spoštovanja do življenja, a še toliko bolj občudujemo junaštvo in zaupanje v Boga tistih, ki so umrli kot mučenci.

Pri nas takšnega preganjanja ni, čeprav ne manjka predsodkov in celo fobije do verujočih ali do tistih, ki si upajo zagovarjati prave vrednote ali povedati resnico.

Toda resnična nevarnost, ki nam preti ni tista, ki prihaja od zunaj, ampak od znotraj – iz mojega in tvojega srca. Jezus je učence poslal kot ovce med volkove, pa jim ni naročil, naj se bojijo volkov. Nasprotno. V današnjem evangeljskem odlomku smo kar trikrat slišali njegovo spodbudo: »Ne bojte se!«

Jezus nas torej spodbuja, naj nas v našem življenju in v našem pričevanju za vero ne vodi strah, ampak zaupanje.
Žal je strah mnogokrat gonilo naših odločitev in motivator delovanja. Kaj se mi bo zgodilo, če … Če bom stopil temu ali onemu v bran; če bom v službi spregovoril o krivici, ki se dogaja; če bom pošten; če se bom v gostilni pokrižal; če se bom v šoli izpostavil in zagovarjal vrednote; če bom sprejel neko odgovornost … Strah nas je pred neuspešnostjo v dobrem, saj imamo izkušnjo, da zlo pogosto povozi dobro in se zato ne splača. V ozadju pa je pogosto strah, da sami ne bi bili uspešni. Bojimo se smrti pšeničnega zrna, čeprav vemo, da samo tako lahko obrodi sad.

Ne dovolimo, da bi nas vodil tak strah, ki ni drugega kot velika življenjska zavora. Vodi naj nas zaupanje, saj ima nebeški Oče celo vse naše lase preštete. Če mislimo, da Bog za nas ne skrbi, se imamo celo za manj od vrabcev.

V zaupanju v Očeta je Jezus premagal strah pred darovanjem svojega življenja in smrt samo. V zaupanju v Boga, ki je z nami kot silen junak, bomo tudi mi premagali naše ovire.

8 KOMENTARJI

  1. zakaj bi se le bali, če jih čakajo nebesa, namesto bedne puščave ter revščine, bomb, eksplozij in še vso drugo sranje, ki se pač v iraku odvija

  2. Pred kratkim smo na radiu Ognjišče lahko slišali, kako pogumno so šle med francosko revolucijo redovnice na morišče, kjer jih je čakala giljotina. Ob prepevanju pesmi so pogumno odhajale zapuščajoč ta svet, da se pridružijo občestvu v nebesih, kjer jim veselja ne bo mogel nihče več kaliti, kaj šele vzeti. O takem veselju mučencev imamo še veliko, zelo veliko pričevanj… Kogar je strah, se še ni izpopolnil v ljubezni… Tu ateizem popolnoma kapitulira. Je bil že kje kdo, ki bi si upal iti s pesmijo na ustih v nič?

  3. Danes nas je dosegla novica, da je prizivno sodišče v Sudanu iz zapora izpustilo sudanko Meriam Yehya Ibrahim Ishag. Bogu hvala!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite