O razkrinkavanju herezij in duhovnem življenju

36
861

Bojmo se raje tistih, ki razkrinkavanja herezije ne marajoMed komentarji k člankom, ki sva jih s p. Cavalcolijem spisala o heretičnih trditvah p. Osredkarja sem zasledil ponavljajoče se vprašanje: čemu se je sploh treba verniku ukvarjati s temi vprašanji? Ali ni da tako stikanje po heretičnih trditvah bližnjega prej škodi kot pa koristi našemu duhovnemu življenju? Ta vprašanja so legitimna in se mi zdi smiselno jih na tem mestu nasloviti. Sporočil sem jih tudi p. Cavalcoliju – tudi njegov odgovor bom prevedel v prihodnje.

Herezija nas vodi stran od nebes

Najprej je tu treba imeti pred očmi, da je herezija nauk, ki se jasno odmika od nauka katoliške vere in je zato smrtni greh, če ga nekdo zavestno in svobodno zastopa. Pri tem ni morda vsem jasno, zakaj je zagovarjanje nauka, ki je v očitnem nasprotju z vero Cerkve, smrtno grešno in zakaj nam torej (če se ga pravočasno ne pokesamo) zapre pot v nebesa.

Temu je tako, ker, kakor nas je v svojem zadnjem članku spomnil p. Cavalcoli, so nebesa v tem, da nam bo tam dano zrenje Boga, takega kot je: v nebesih bomo zrli Božje bistvo (Denz. 1000). Ker spoznanje Boga v veliki meri (in ne povsem, kot zmotno meni p. Osrekdar) presega naše spoznavne zmožnosti, se nam je Bog v Stari in zlasti v Novi zavezi razodel, da bi nam sam povedal nekaj o sebi in o tem, kako priti do polnega spoznanja Njega v nebesih. To predstavlja osrednjo vsebino vere, seveda ob ugotovitvah, ki jih o Bogu lahko spozna naš naravni razum sam (npr. da Bog obstaja, da je nadvse popoln, nadvse dober, vseveden, vsemogočen itd.). Če zavestno zavrnemo kako od spoznanj, ki nam jih ponuja vera (in se s tem postavimo v območje herezije) se zavestno odvrnemo od (edine!) poti, ki nam jo razodeva Bog sam in ki bi nas vodila do spoznanja Njega v nebesih ter se s tem odvrnemo od nebes (prim. S. th. II-II, q. 2, a. 3). V takem primeru smo v smrtnem grehu in izgubimo stanje posvečujoče milosti. Vidimo, da je torej herezija resna stvar: če se ji zavestno in svobodno predamo in se je nikoli pred smrtjo ne pokesamo, nas pelje naravnost v pekel.

Tu bi se v bistvu moj odgovor na omenjene komentarje lahko že končal. Vidimo, da ima prepoznavanje herezij zelo velik pomen za naše konkretno duhovno življenje. Kaj pa je pomembnejše za moje duhovno življenje kot to, ali bom preživel svojo večnost v nebesih ali v peklu? Prepoznavanje herezij mi torej pomaga, da jim ne bi nasedel in da bi me ne zapeljale v tisti del večnosti, ki ga ne privoščimo nikomur, še najmanj sebi.

Sv. Ignacij Lojolski o pomenu prepoznavanja verskih zmot

Vendar, da ne bomo imeli tozadevno pred očmi le eshatološkega vidika, pač pa tudi vsakdanjo duhovno prakso, ki ji rečemo molitev, bi se na kratko ozrl na dva zanesljiva učitelja katoliškega, pravovernega duhovnega življenja, na sv. Ignacija Lojolskega in na sv. Terezijo Avilsko, ter na njun pogled na to vprašanje.

Najprej mi tu prihaja na misel pravilo iz konca Ignacijevih Duhovnih vaj (Dravlje 1991), ki se glasi takole:

»Hvalimo pozitivni in sholastični nauk. Kakor je namreč za pozitivne učitelje: sv. Hieronima, sv. Avguština, sv. Gregorija in druge bolj značilno, da znajo zbujati čustva, da v vsem ljubimo Boga, našega Gospoda, in mu služimo, tako je za sholastike: sv. Tomaža, sv. Bonaventura in druge bolj značilno, da stvari, ki so za večno zveličanje potrebne, razlagajo in pojasnjujejo za naše čase in bolj razkrinkavajo in odkrivajo vse zmote in prevare« (str. 92).

Sv. Ignacij, skratka, poudarja, da je sholastična teologija ob teologiji cerkvenih očetov (ki jo imenuje pozitivni nauk) prav tako pomembna za duhovno življenje, ker »razkrinkava in odkriva vse zmote in prevare« sodobnega časa.

Zakaj je to po sv. Ignaciju pomembno za duhovno življenje? Ker je proces notranje molitve (meditacije, kontemplacije), ki ga predlaga v Duhovnih vajah tak, da predpostavlja stalno budno duhovno razločevanje med vzgibi, ki jih v molitvi prejemamo od Svetega Duha in tistimi, ki jih prejemamo do hudega duha. Pri tem je zelo pomemben potek misli kot pravi v pravilih za drugi teden (Ignacijeve Duhovne vaje so namreč razdeljene na štiri tedne):

»Zelo moramo biti pozorni na razplet misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega angela. Toda če se razvoj misli, ki se zbujajo, sprevrže v nekaj slabega ali kar raztresa duha ali kar je manj dobro od tistega, kar je duša prej sklenila storiti; ali če to dušo slabi, vznemirja in moti, ko ji jemlje mir, notranji molk in zbranost, je to jasno znamenje, da prihajajo te misli od hudega duha, sovražnika našega napredka in večnega zveličanja« (str. 86).

Sedaj se pa vprašajmo: po katerem objektivnem merilu naj presojamo, katere misli so dobre in katere slabe? Edino tako merilo je seveda nauk Cerkve. Prav zlahka se namreč zgodi, da duša izkusi v notranji molitvi tolažbo od Boga, pa se v času takoj za tem vsesajo vanjo misli, ki se zde na prvi pogled dobre in pobožne (v kar se zna običajno odlično zakamuflirati sleherna herezija), a se nato izkažejo za nasprotne resnici – nauku Cerkve (prim. str. 87). Tako se lahko npr. nekdo (kot Luther) do vzhičenosti poglablja v pomen Božje milosti za naše zveličanje, vse do točke, da zanemari pomen dobrih del (prim. str. 93).  Ali pa se (kot p. Osrekdar in mnogi drugi agnostiki in skrajni apofatiki) raduje nad Božjo popolnostjo do te mere, da odreče našemu razumu, da bi Ga lahko kakorkoli dojel in s tem zapade v nekakšen prikriti ateizem. Ali pa se kot kardinal Kasper tako poglobi v Božje usmiljenje, da pozabi, da je Bog tudi »pravičen Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«.

Ali pa se kot bivši kardinal McCarrick v isto usmiljenje tako zagleda, da pozabi, da ne sme grešiti in se preda sodomiji. Vidimo torej, da je prepoznavanje herezij, zlasti tistih pogostejših v našem času, zelo pomembno za naše duhovno življenje, saj nam pomaga, da ne podlegamo zalezovanju hudega duha v naši notranji molitvi, ki pa lahko ima (kot sem skušal nakazati s primeri) zelo hude konsekvence tudi na raven moralnega življenja.

Pogled sv. Terezije Avilske na to vprašanje

Podobno gleda na to tudi sv. Terezija Avilska. Nasploh se je ta velika mistikinja rada družila z učenimi teologi iz prav podobnih razlogov, kakršne smo srečali pri sv. Ignaciju. Poglejmo, kako razmišlja v svoji avtobiografiji (Celje 1974) o izbiri duhovnega voditelja:

»Vedno sem bila tega mnenja in sem tega mnenja še danes, naj si vsak kristjan, če le more, poišče sveta pri temeljitih učenjakih ; čim bolj so učeni, tem bolje. Najnujneje pa so tega potrebni tisti, ki hodijo po poti molitve; kolikor bolj napredujejo v duhovnem življenju, toliko potrebnejši so takega svèta« (str. 99).

In nadaljuje tako, da zavrne zelo pogost ugovor k teološko/filozofski učenosti, ki ga večkrat slišimo tudi iz strani današnjih »duhovnih mož«, ki običajno postavljajo učenost v podrejen položaj duhovnemu izkstvu:

»Nikar ne zatrjujte, da učeni možje ki ne molijo notranje molitve, niso za osebe, ki so predane notranji molitvi; to bi bila zmota! (…) Mnenja sem, da je molitvi predana oseba, ki se je posvetovala z učenimi možmi, varna pred sleparstvi in ukanami hudobnega duha, razen če sama hoče biti ukanjena; mislim namreč, da se hudobni duhovi zelo bojé vede, ki je združena s ponižnostjo in krepostjo, ker vedó, da bodo po nji razkrinkani in jo bodo morali odkuriti z zgubo« (prav tam).

V njeni avtobiografiji, dalje kar mrgoli mest, ko ji ta in oni bolj ali manj slavni španski teolog pomaga prepoznavati ukane hudega duha in ji s tem pomaga dalje rasti v mističnem življenju (prim. str. 133, 233, 237, 269…).

Ne bojmo se, skratka, razkrinkavanja herezije. To je početje, ki je v Cerkvi že od nekdaj doma (to je bila vsebina vseh koncilov pred 20. stol.) in to zato, da nam pomaga ogibati se (večkrat zelo domiselnim) miselnim pastem, ki nam jih hudi duh nastavlja na naši poti v nebesa. Bojmo se raje tistih, ki tega početja ne marajo in ki bi torej raje videli, da bi poti skrenili s poti Božjega spoznanja.

36 KOMENTARJI

  1. Herezija je odklon od katoliške doktrine, kot pravi g. Kerže. Ni pa to odklon od Jezusovega učenja. Herezija je namenjena temu, da se katoliški verniki ne bi zmuznili cerkveni oblasti, ki so si jo sami uzurpirali.

    Posrednik med Bogom in iskalcem je samo Kristus in nihče drug.

    • Neumnost agnostično-protestantskih heretikov. Zakaj pa je Jezus postavil apostole? In evharistijo? Jih naučil izganjati demone v NJEGOVEM IMENU?Že tu je tvoja logika ubita. Prosim preberi moj spodnji tekst o LE DVEH možnostih rešitve. Obe pa sta seveda od Gospoda. Na katerikoli način si rešen, četudi te reši ptica ali konj, je bil to Gospod. A vendarle brez “posrednikov” nima moči izvedbe. Potrebuje jih, potrebuje svetnike, da nam lažje pomaga, ker so nam svetniki blizu, Boga v nebesih pa zaradi duhovne gluhote ne moremo slišati. bog potrebuje svoje svetniške priče na zemlji.

      In: Kristus ni posrednik, ni le učitelj, ampak je Jezus Gospod, je Bog. Protestantiziran si.

      Sicer pa se ne bom preganjal s teboj, dragi tine. Na dobri poti si, a preveč samozavesten vase, da bi opravil drobne korekcije, ki bi te hitro pripeljale Domov. Zberi se samo na Kristusa – in poslal ti bo posrednika, duhovnega vodnika!! Zanj so molili VSI kasnejši svetniki.

      • Jezus Kristus pravi: Brez mene ne morete ničesar storiti (v duhovnem smislu). To je, brez Kristusove energije. In ta je univerzalna. Na voljo vsem ljudem sveta.

        Sedaj že vi predalčkate. Kot kaže, je to tipično za posvetno katoliško pamet. Kar zadeva duhovnih vodnikov, so dobrodošli, ko človek stopa na duhovno pot. Kasneje vodnik ni več potreben, kajti resnica je to, kar človek sam spozna. Ne to, kar so drugi povedali. To je pot, ki ima začetek, nima pa konca.

  2. Ivo Kerže je pokazal, da je resničen. Kdo je resničen? Tisti, ki svoje delo preoblikuje tako, da ga lahko razume večina, če se malo posveti. Imamo namreč znanstvenike, profesorje in teologe, filozofe, ki imajo svoja znanja ZASE in za boj s sebi podobnimi, sicer pa so neuporabna ostalim. To je DOKAZ njihove SAMOLJUBNOSTI, SAMOPOMEMBNOSTI. Kerže pa je v tem prispevku postal dobri učitelj, ki na jasen in blag, a odločen način razloži zmedenemu katoliškemu bralcu, kaj herezija pravzaprav je. Torej utrjuje podlago. Še vedno pa beseda “herezija” človeka kar strese, ker je bila vedno uporabljana kot meč, ki odseka glavo. Lahko se jo prevede: ZMOTA, usodna duhovna zmota. Smrtonosna duhovna zmota.

    Katastrofa torej.

    Za nekoga, ki se ne zaletava z rogovi sem ter tja, ampak resnično išče Jezusa V ŽIVO, sta pomembni samo dve stvari:

    prva je, da je POSLUŠEN. Če ni poslušen, nima nobenih možnosti da se izkoplje iz tega zemeljskega groba. Primer: duhovno osebo kontaktira človek in pove, da bo takrat in takrat v njegovem kraju in bi se javil na obisk, če gre. Že to je znak samopašnosti: po pomoč prihajaš, pa boš ti določal termin? Ne bi raje vprašal, kdaj? Tudi zobozdravnika takole pokomandiraš? Ko dobi odgovor, v katerem je preprost nasvet za prvi korak, se še zahvali ne za odgovor, ali pa presliši prvo navodilce. Takih je večina današnjih katolikov in ostalih Slovencev, in takšni pohabljenci z učenjem-zdravljenjem sploh začeti ne morejo, torej ne morejo biti ozdravljeni. So gluhi, neposlušni. Če jih kdo sprejme, se ta gluhost samo še potencira. Taki modeli so idealni za heretične variante razlag, ker iščejo le tiste, ki bi bile v skladu z njihovimi zablodami.

    Druga stvar pa je, če je človek slušen, da posluša (tudi bere) svetniške osebe, ki ŽIVIJO Jezusov nauk v svoji karizmi. To torej niso le neki besedični ter plačani profesorji in teologi, ampak je treba najti ne-heretičnega karizmatika. In ga POSLUŠATI. Brez jezikanja, a kasneje – po poslušanju in premisleku ter upoštevanju navodil – z mnogimi perečimi vprašanji.

    Le tako se duša lahko prevzgaja iz pol-živalske v svetniško.

    Gospod Kerže je tu izpostavil osnovno začetno smernico, v čem je sploh smisel poslušati ŽIVI nauk, ne pa sodobnega moderniziranega, prilagojenega celo pedofiliji in sodomiji v Cerkvi. Kar takšen nauk ubija duše in jih vodi naravnost k satanu, a to na sprva zelo sladek in neboleč način, v enem trenutku, ko se past zapre, pa ni več poti nazaj. Razen, če nas reši ravno kakšen od svetniških karizmatikov, zelooo redko pa Gospod osebno, ker on najraje deluje ravno skozi prve. Tretje poti NI.

    Tretje poti ni.

    Problem pa je, ko Cerkev desetletja vzgaja v pro-heretično smer: le kako zdaj v njej najti svetniškega duhovnika, ki je polno v Gospodovi moči/milosti?

    Mislim da imajo škofje s temi spoznanji vsak dan težje noči. Spreobrnite se. Treba bo marsikaj začeti od začetka, čas pa leti hitro kot puščica. Nadaljnja Cerkvena taktika molčanja in čakanja bo v tem času pogubna zanje in slovensko Cerkev.

  3. v kolikor naj bi ponazarjala, kako se je treba boriti proti hereziji, menim, da gre za zelo slab izbor slike.

      • govoriva o sliki, kjer si (če jo prav razumem) predstavniki španske inkvizicije umislijo, da je nekatere druge (sami kakopak izvzeti) zavzel hudič in zlobni demoni, pa se proti njim (hudičem in demonom torej) borijo tako, da ljudi natikajo na kole?
        gledava to isto sliko in se vam zdi dobra ponazoritev pravega duhovnega boja?

        • Ne razumem, kaj je narobe? Saj kongregacija za nauk vere še zmeraj obstaja, vendar ne opravlja več svoje funkcije kot na omenjeni sliki, zato pa je satan že skoraj povsem prevzel katoliško Cerkev- ker se ta več ne bori proti njemu.

    • To ni učbenik za boj proti hereziji ampak nasvet, da je dobro vedeti, da herezija obstaja, zelo zvito podtaknjena. Torej je potrebno moliti za duha razlikovanja in za svetniškega duhovnega vodnika. Gre se za duhovni boj za vstop v nebesa.

      • Ne. Preberite še enkrat zaključek: “Ne bojmo se, skratka, razkrinkavanja herezije … Bojmo se raje tistih, ki tega početja ne marajo in ki bi torej raje videli, da bi poti skrenili s poti Božjega spoznanja.”

        Cerkve ni bilo strah boja proti hereziji in so zažigali hude duhove in zle demone čarovnic ter drugih hudičevih namestnikov in hudiča samga. Ko pa se je Cerkev začela dopuščati herezijo, se je znašla v vrtincu pedofilije, homoseksualnosti in umikanja v samo vase.

        • L.Erzen: “Cerkve ni bilo strah boja proti hereziji in so zažigali hude duhove in zle demone čarovnic ter drugih hudičevih namestnikov in hudiča samga.”

          Bog nas obvaruj takšnih samovoljnih iskalcev herezij in heretikov, ki so nedolžna lepa dekleta in pametne ženske, morda samo zeliščarice, ki so ljudem s svojim znanjem lajšale zdravstvene težave, najprej samovoljno obtožili obsedenosti s hudimi duhovi in čarovništva, da so jih nato lahko mučili in žive zažigali.

          Bog nas obvaruj sodobnikov, ki vidijo hudiča povsod okoli sebe, ne vidijo pa, kako na njih samih uspevajo (e)rženi rožički.

          Takile pisarijo: “Saj kongregacija za nauk vere še zmeraj obstaja, vendar ne opravlja več svoje funkcije kot na omenjeni sliki, zato pa je satan že skoraj povsem prevzel katoliško Cerkev- ker se ta več ne bori proti njemu.”
          Z odobravanjem gledajo zgornjo sliko in bi morda najraje videli, da bi kongregacija za nauk vere svojo funkcijo opravljala na enak način: v gnevni želji, da bi izkoreninili greh, bi ljudi mučili in morili…

      • Pojem herezija je hudičevo delo, da se lahkomiselne iskalce odvrne od resnične religije. To je stvar politike in ne religije.

        KC se je nenadoma odločila, da ni več heretikov. Sedaj so vsi ekumenski bratje. Tudi tokrat gre le za politiko in oblast.

  4. Kerže citira Terezo Veliko. V tem je bistvo:

    “Mnenja sem, da je molitvi predana oseba, ki se je posvetovala z učenimi možmi, varna pred sleparstvi in ukanami hudobnega duha, razen če sama hoče biti ukanjena; mislim namreč, da se hudobni duhovi zelo bojé vede, ki je združena s ponižnostjo in krepostjo, ker vedó, da bodo po nji razkrinkani in jo bodo morali odkuriti z zgubo.”

    Učeni možej pomeni: svetniški duhovniki. NE PA VSI DUHOVNIKI!! Kajti Tereza, cerkvena učiteljica, Tereza iz Avile, opozarja tudi tole:

    “Čista resnica je, da se tistih, ki se hudiča boje, sedaj bojim bolj kakor hudiča samega, saj mi ta ne more nič, oni pa me lahko hudo vznemirjajo, zlasti če so SPOVEDNIKI. Nekaj let sem prav zaradi spovednikov trpela toliko, da se danes čudim, kako sem vse to prenesla.” (Lastni življenjepis, 25.22).

    Nesvetniška duhovščina je torej dobra za pogrebe, krste, maše, za DUHOVNO VODSTVO pa si je treba najti svetega duhovnika ali pač katerokoli osebo, ki je srečala Jezusa iz oči v oči in to tudi dokazuje s svojim življenjem. Brez tega smo hitro v zmotah, v usodni hereziji. Ki danes kolje našo Cerkev.

      • Zelo ključno vprašanje. Odgovor pa je zelo težak. Primer, če ste gledali film Apokalipto: lovci sužnjev so uničili celotne rodove, ostali so le otroci, kdo jih bo naučil, kako loviti v džungli, kako ribe ujeti, katere rastline in sadeži so užitni? Zelo boleče vprašanje. Kdo bo današnje otroke naučil resnične, trdne vere?

        Enako je danes z našo Cerkvijo. Kje je današnji sv. pater Pij? Vianei, vse Tereze, Pavli? Ni jih na vidiku. Ker je modernizirana teologija postopoma vse skupaj zapeljala v jarek. Kjer se koti satan, a na zelo lep in pobožen način.

        Vendar je izhod, glejte: veliko, res veliko in zbrano berite življenjepise svetnikov, pa Jezusov evangelij. Tako duši postane jasno, kaj je prav in kaj ni. Vanjo se zasidra trdna vera, ki pa je sama še ne more uresničevati.

        Naslednji korak je veliko in redno moliti (tudi leta dolgo), da srečaš tako osebo, ISTOČASNO PA JO TUDI AKTIVNO ISKATI. Tako svetujejo svetniki. Če zaslutiš, da taka oseba živi, npr. v Italiji ali na Poljskem ali kjerkoli, se začneš učiti tistega tujega jezika.

        Gospod je nor na tako iskrenost. Ko vodnika srečaš, spoznaš, da te je Gospod vodil do njega že ves čas. Ali pa se ti oglasi tak svetnik v duhu, in te začne voditi. Za Gospoda ni ovir, edina ovira smo mi sami, če nismo nori nanj.

        • Torej, tako jo najdeš, osebo. Prepoznaš pa jo po tem, kar si se dotlej naučil o svetnikih: po njenih delih in po milosti, ki prihaja od te osebe, če si ji naklonjen.

  5. Spoštovani bratje in sestre- bralci,urejevalci portala in avtor prispevka:prav nobeden od vas ni niti najmanj pristojen za to,da bi sploh lahko katerokoli trditev kogarkoli stigmatiziral kot herezijo. Do takšne obsodbe ni nihče od nas upravičen.
    Lahko se spoštljivo=SPOŠTLJIVO Z LJUBEZNIJO DO BOGA IN BLIŽNJEGA pogovarjamo- to pa je tudi vse. Nobena od teh trditev ni in ne more postati dogma.
    Sicer pa jaz hočem le eno: preostanek mojega življenja preživeti s Sv.Duhom v stalni hoji za živim Jezusom Kristusom. Ob Njem me ni niti najmanj strah heretikov.

    • Potem pa boš zelo težko dosegel svoj sveti cilj. Herezija je satanova, ta pa je Zalezovalec: ne veš, kdaj se je priplazil v tvoj um, če nisi res trden Kristusov “bojevnik”. Življenje hitro mine, hitro pride zadnja minuta, in če ti še takrat nek glas šepne herezijo v glavo, ti preusmeri zbranost (takrat itak že komaj dihaš, morda hropeš, morda kaj drugega, bolečine, strah), in čez 2 minuti se znajdeš v zelo slabem stanju in slabem kraju, skupaj s podobnimi. Vsi svetniki in sveti papeži in apostoli so zelo opozarjali na satana znotraj Cerkve. Težko ga je zaznati, še posebej, če ne veš, kaj so herezije.

      Če mi rečeš, da je Jezus le učitelj ali pa da je Mati Marija le navadna ženska, ti lahko kar jaz takoj povem, da si v hudi hereziji, skupaj s protestanti. Vsak kristjan mora vedeti, kaj je heretično, sicer NIMA ŠANS, da uresniči tvoj visoki sen.

      • Globalne ankete kažejo, da je na svetu okoli 65% religioznih ljudi. Katolikov je okoli 10%. Drugi so nekatoliški kristjani in ljudje drugih religioznih usmeritev.

        Po vašem prepričanju so vsi ostali heretiki, samo Katoliška cerkev ne, ki je znana po tem, da je brez zadržkov pobijala tiste, ki ne mislijo tako, kot ona, jih zažigala, seksualno in tudi drugače zlorabljala itd. Saj tudi drugi niso nedolžni, toda vsi niso takšni.

        Zunaj tako kot znotraj, spodaj tako kot zgoraj, so rekli stari modrijani. In še kako velja.

        • Kje pa piše da razne religije nimajo skupnih točk s katolištvom glede Boga in odrešenja? In zakaj na pomoč kličeš strice, dedke, sosede in ves svet? Mi se menimo znotraj družine, kaj je herezija in kaj ni. Zato ne blodi. In ne pripisuj meni tvojih zaključkov.

          Ko zgoraj govoriš o Kristusu-energiji; to so poznali že Bušmani tisoče let pred Kristusom. Že takrat so poznali kristusa-energijo, in ga kasneje prepoznali v krščanstvu. A jih energija NI ODREŠILA, ostali so častilci duhov. Ker ga niso poznali osebno. Ne ločiš med brahmanom in utelešenim Bogom, ki pride kot prijatelj in večerja z tistimi, ki mu odpro vrata.

          Zate je tvoja mama kot je, ali pa v plinastem stanju, enaka zadeva.

          Gospod je Oseba, sije pa Luč. Luč je tudi Gospod, a odreši nas stik z Osebo. Vse religije poznajo Luč, ki jo Gospod sije, a to nikogar ne odreši – po krajšem času duša spet pade v pogojeni svet. Tega ne dojemaš, če nisi nikoli imel duhovnega vodnika, ki je v Bogu.

          Saj je vse v redu tine, pač ne razumeš katoliškega nauka. Tudi sam sem bil nekoč v kakšni taki religiji. Čas prinese spoznanja, če smo iskreni.

    • Jok, kakšen komentar ob stanju ki vlada v Cerkvi. Ravno opuščanje boja proti herezijam uničuje Cerkev. Ko so bili hudi duhovi, zli demoni in hudičeva semena v ognju uničeni, je Cerkev uspevala, danes pa …

      Zato še enkrat ponavljam avtorjeve besede: “Ne bojmo se, skratka, razkrinkavanja herezije.Bojmo se raje tistih, ki tega početja ne marajo in ki bi torej raje videli, da bi poti skrenili s poti Božjega spoznanja.”

      • To je beseda ŽIVLJENJA! Kaj je herezja je stvar Jezusovega in katoliškega nauka. Katolik mora te stvari vedeti “na pamet”. Potem mu modernistična teologija ne bo mogla vsiliti molka ob zlorabah ter protestantskih in panteističnih filozofij.

        • Jaz pa vam predlagam, da se -posebno v tem času binkoštne devetdnevnice-namesto na svojo pamet za pomoč raje obrnete na Sv.Duha.

          • Seveda. Zdrava pamet prihaja predvsem od Svetega Duha, ki je tudi duh razlikovanja. Kdor ga nima, nima Svetega Duha.

  6. Ko so luteranci in nemški knezi skupaj nastopili zoper papeža in cesarja so natisnili na tisoče raznih karikatur katerih namen je bil osramotiti papeža in cesarja prikazujoč popolnoma izmišljene dogodke in razmere. Ironično je, da g. Kerže svoj članek o hereziji pospremi prav s karikaturo luterancev in tako na nek način pritrjuje njihovim pogledom na katoliško Cerkev.

    • Se strinjam. Toda slik ne izbiram jaz temveč urednik Časnika. Nisem protestiral, ker se mi je zdelo, da je bila slika izbrana v izzivalnem ključu, tj. kot prikaz nekega stereotipa o inkviziciji, ki ga članek ruši.

      • Škoda, da niste vztrajali, da bi dodali vsaj podnapis, ki naj nekoliko razloži vse skupaj. Že papeški v XVI. stoletju so bili premalo pozorni na podobe (karikature) in so se poskušali temu zoperstaviti z učenimi razpravami (v latinščini!). A razprave ostanejo bolj ali manj na ravni razuma, podobe pa nagovarjajo druge plati človekove osebnosti in ostanejo zato veliko bolj globoko vtisnjene. Zato še danes večina verjame, da je to kar kaže zgornja karikatura zgodovinska resnica.

  7. Dober in koristen prispevek, vreden branja in razmisleka. Ne razumem, zakaj je bil tako malo časa na naslovnici. Tudi zadnji prispevek B. Vidmarja je kar hitri izginil z naslovnice.
    Sicer bi IK svetoval malo več natančnosti. Pri trditvi: “Nikar ne zatrjujte, da učeni možje, ki ne molijo notranje molitve, niso za osebe, ki so predane notranji molitvi; to bi bila zmota,” ne gre za to, kaj je bolj pomembno, temveč za nasprotovanje nepotrebnemu in škodljivemu omalovaževanju. Avtorica te trditve je globoko molila. Tukaj sv. Terezija pač nekako izpostavlja dejstvo, da njena pot globoke molitve ni edina prava pot. Zato je povsem smiselno, da človek živi v prepričanju, da brez neke molitve učenost ni koristna.

  8. Spet sem ostal skoraj brez besed.. Jaz sem mnenja, da beseda herezija ne ustreza najbolj opisu, ki ga gospod Kerže podajate. Temu opisu bolj primerne besede so nauk, zapovedi, verska pravila, itd. Srednjeveška zgodovina uči, da beseda herezija gravitira v medversko kot tudi notranje-versko nestrpnost. Prigovarja k netoleranci do soljudi namesto k samorefleksiji. In k poudarjanju razlik namesto k iskanju skupnih vrednot. Kar se mene tiče, tukaj, na straneh časnika, zaznavam predvsem pomanjkanje samorefleksije. Občasno celo popolno odsotnost samorefleksije, predvsem pri tistih komentatorjih, ki striktno nastavljajo zrcalo drugim, sami pa se skrivajo za zrcali. Ne glede na to ali so anonimni ali podpisani s svojim imenom in priimkom; Običajno z namenom navijanja v korist idealov posamezniku najljubše stranke. Tudi vi g. Kerže sicer imate zanimive teme, ki na podoben, malo bolj subtilen način prigovarjo k večanju cerkvene posvetne moči na račun njene moralnosti. Kako drugače si tolmačiti zvračanje krivde za pedofilijo v Cerkvi na homoseksualni kler, ko se pa potem izkaže, da se v Cerkvi dogajajo tudi heteroseksualne zlorabe nun. Slednji novejši pojav, še ne povsem jasnih razsežnosti, izpostavi zvračanje krivde za pedofilijo na homoseksualce kot zmotno. Bolj smiselno, od zvračanja krivde na istospolno in druge bolj nemočne manjšine, bi se morda bilo ozreti k vzpostavljanju sistema zavor in ravnovesij oblasti v Cerkveni organizaciji; Saj, postaja vse jasneje, je pravi vzrok za vse naštete spolne škandale v cerkvi pijanost od moči – oblastnost. Nekaj kar, kot kaže, na žalost ne more preprečiti niti vera v Boga.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite