Ne Bog filozofov in učenjakov…

64

ikona sv. trojice

Homilija na praznik Svete Trojice.

Praznik Sv. Trojice prepogosto jemljemo kot praznik teologov in strokovnjakov, zato navezava na vzklik Blaisea Pascala. Na ta praznik nam je, nasprotno, dana čudovita priložnost, da Boga slavimo za tisto, kar je. In tisto, kar najbolj jasno izvemo o Bogu, ni to, da je Trojica. Jezus namreč v evangeliju govori le o Očetu, o Sinu oz. o samem sebi, ki da to je, in govori o Svetem Duhu, ki naj bi ga Oče po njem poslal ljudem. Iz Kristusovih besed se da tako razbrati, kako je Oče Bog, kako je Sin Bog in kako je tudi Sveti Duh Bog. Kar pa je iz evangelija jasno, je to, da je Bog zares ljubezen, kakor bo apostol Janez vzkliknil kasneje v svojem pismu (1 Jn 4,8). Še nekaj, kar je iz celotnega evangelija jasno (ko rečemo “evangelij”, mislimo na celotno Novo zavezo), je to, da je Bog naš ljubeči Oče, ker nas je posinovil v Kristusu, svojem Sinu. Kljub temu pa, da imamo ta dejstva, o Božji ljubezni, da je tudi naš Oče, da smo mi njegovi otroci jasno zapisana, pa gre to pogostokrat mimo naso z. na to nismo pozorni – morda ravno zato, ker je tako jasno zapisano, ali tudi zato, ker se nam morda to ne zdi povsem verjetno ali mogoče.

Od nekega očeta sem slišal, da bi pravi oče naredil vse za svojega otroka. Mi se pogosto pritožujemo nad svojimi bližnjimi, tudi nad svojimi starši, kako malo da naredijo za nas. Potrebno bi se bilo od časa do časa zaustaviti in se ozreti nazaj tako, da bi pogledali in premislili vse tisto, kar so naši starši naredili v življenju za nas. Videli bi, da so resnično naredili marsikaj. Da so pravzaprav naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, za nas. Morda bi to pripomoglo k večji hvaležnosti do njih in do svojih bližnjih, kakor tudi do tega, da bi bili v življenju manj črnogledi, naše oči pa bi bile bolj odprte čudenju nad vsem lepim, kar se nam zgodi in kar je okrog nas.

Kakor nad svojimi starši in bližnjimi, pa se marsikdaj pritožujemo tudi nad Bogom, češ da ne naredi nič konkretnega za nas. Tudi tu bi se bilo treba zaustaviti in v življenju pogledati nazaj, kaj vse dobrega in lepega se nam je zgodilo. Ne vem, če je čisto samo po sebi umevno, da se nam je to zgodilo, saj se lahko tudi ne bi. Konec koncev je čudež tudi naš obstoj, pa bi se morali vsaj kdaj pa kdaj začuditi nad tem, da sploh obstajamo, ko pa bi nas lahko tudi ne bilo. Že z lastno pametjo torej lahko spoznamo, da mora obstajati nekdo, ki je večji od nas ljudi, ki nas ima zelo rad. Če pa to vendarle še ne bi bilo dovolj, nam evangelij ponuja čudovit dogodek, ki se je zgodil za vse ljudi vseh časov: “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje” (Jn 3,16). Ker pa ne bi zares ljubil, če se to ne bi še naprej dogajalo, pošilja Bog še vedno svojega Sina na svet, da bi se rešili, da bi prišli do večnega življenja. To počenja tako, kot je to naredil prvič – po Svetem Duhu.

Ob vsem tem bi bila naša pričakovana drža v tem, da Boga slavimo in se mu zahvaljujemo, kakor tudi v tem, da mu priznavamo svojo majhnost in nebogljenost, svojo grešnost in omejenost, kakor tudi svoje iskrene prošnje. Ni težko ugotoviti, kako to najbolj počnemo pri zakramentih, zlasti pri sveti spovedi in še bolj pri evharistiji, kjer se dogaja ravno ta skrivnost Svete Trojice, da Bog izkazuje svojo neizmerno ljubezen do nas s tem, ko po Svetem Duhu daje svojega Sina. In neverjetno je še to, da se mi s to Božjo ljubeznijo tudi hranimo, saj imamo ta privilegij, da tega Sina uživamo. Božja milost je torej tista, ki v nas že deluje, čaka pa na naš odgovor. Bog naredi zares vse za nas ljudi. Ker pa je vselej, kakšen je odgovor otrok na ljubezen in razdajanje staršev, je vprašanje tukaj to, kakšen je odgovor nas kristjanov na to nenehno Božjo ljubezen in razdajanje. Odgovor, ki se od nas pričakuje, pa ni v besedah, temveč v dejanjih, z življenjem. Se bomo še spraševali, zakaj moliti, zakaj k maši in tako naprej? Če odgovarjamo na Božjo ljubezen, nam krščanske dolžnosti ne bodo težje, temveč bomo ugotovili, da nam predstavljajo našo notranjo, našo duhovno hrano. Tako namreč ohranjamo in gojimo odnos z našim nebeškim Očetom, z našim bratom Jezusom Kristusom in s Svetim Duhom. Z našim Bogom, torej, ki je Ljubezen, ob kateri se napajamo in brez katere ne moremo.

Pripis uredništva: Andrej Vončina je kaplan v župniji Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, sodelavec tednika Novi glas, piše spletni dnevnik Vončotov portal.

64 KOMENTARJI

  1. “Tudi tu bi se bilo treba zaustaviti in v življenju pogledati nazaj, kaj vse dobrega in lepega se nam je zgodilo. Ne vem, če je čisto samo po sebi umevno, da se nam je to zgodilo, saj se lahko tudi ne bi. Konec koncev je čudež tudi naš obstoj, pa bi se morali vsaj kdaj pa kdaj začuditi nad tem, da sploh obstajamo, ko pa bi nas lahko tudi ne bilo. Že z lastno pametjo torej lahko spoznamo, da mora obstajati nekdo, ki je večji od nas ljudi, ki nas ima zelo rad.”

    to zgornje izvajanje dejansko dokazuje ravno nasprotno, torej, da očitno bog s tem, kar se nam dogaja, nima nič. 🙂

    kajti, če bog obstaja in če je bog to, kar naj bi po izročilu krščanstva bil, potem je seveda nujno samoumevno, da se nam mora dogajati kaj dobrega in lepega, saj ravno v tem lepem in dobrem se lahko izkazuje in dokazuje nekaj, kar naj bi bilo dobro, ljubeče, pravično itd., torej bog. 🙂 nesamoumevno je kvečjemu to, da se nam dogaja tudi veliko slabega, ker tega od nekoga, ki naj bi bil dober in ljubeč, pač res ne moremo pričakovati. 🙂

    torej, če dobro in lepo ni nekaj samoumevnega, potem to ravno sproži dvom v boga. ta dvom je lahko ta, ali bog sploh obstaja ter je lahko ta, da če že obstaja, ali je res tak, kot si ga predstavljamo, če pač to, kar si pod pojmom boga predstavljamo, ni samoumevno. 🙂

    skratka, če je možno, da nas ne bi bilo, potem iz tega izhaja, da je pač možno, da nas bog ne bi ustvaril in iz tega izhaja tudi, da je možno, da nas bog ne bi ustvaril zato, ker boga sploh ne bi bilo. 🙂

    torej, samoumevnost je ravno tista okoliščina, ki je nujna, da lahko v boga sploh verjujemo. 🙂 ker če ni samoumevna božja dobrota, če ni samoumevno božja ljubezen, torej vse tisto, kar naj bi boga definiralo, potem hkrati ni samoumeven niti obstoj boga. 🙂

    tako da razmišljati moramo ravno nasprotno. povsem samoumevno je, da se nam dogajajo dobre in lepe stvari, ker ravno v tem se izkazuje božja prisotnost. in če to ni samoumevno, potem je v boga, njegovo naravo in njegov obstoj mogoče dvomiti. 🙂

    • Ja, prav gotovo.
      In ker je Bog tak cukrček, nam bo priskrbel same dobre in lepe stvari, klub temu, da ljudje počnemo polno slabega.

      In ti misliš, da si grozno pameten?

      • taki smo, kot nas je on ustvaril. 🙂 kriviti nas za to, bi bilo boga nevredno. 🙂 tako razmišljajo kvečjemu povprečno inteligentni ljudje, ne bog. 🙂

        da sem pameten pa ne mislim, ampak vem. 🙂

        • To je dobro, če je človek samozavesten. Ampak kvaliteta pride šele, če je hkrati tudi ponižen. (Čudna beseda, priznam, ampak že Sokrat je svojo ponižnost izrazil z besedami, “Vem, da nič ne vem”.)


          Predstavljaj, si Boga stvarnika kot popolnega očeta. Svojim otrokom nudi vse, tudi dovolj svojega časa, otroci živijo kot v raju. Seveda Bog ni tiran, da bi nadziral in usmerjal misli svojih otrok, pusti jim svobodo.

          In potem si otroci začnejo domišljati, da so toliko pametni, da so tudi sami lahko taki kakor Bog. Svobodna volja jim ostane, v okviru svojih zmožnosti lahko delajo kar hočejo. Boga, svojega stvarnika lahko tudi zasovražijo.

          Takih otrok Bog oče pač ne bo gledal v raju, da mu vse uničijo, zato jih nažene. Ampak tam zunaj svet ni tako prijazen in lep. Bog je še vedno nekje in si želi, da se otroci vrnejo. Prisoten je tam, kjer si ga ljudje želijo in mu priznavajo njegovo stvarstveno vlogo. Če ga človek zavrača, se umakne.

          Ljudje pa si še vedno domišljamo, da smo sami, brez Boga, sposobni ustvariti dober svet. Nismo zmožni. Samo pogledaš zgodovino in prešteješ polomije.

        • @j,

          ne gre za samozavest, ampak za ciničen odgovor na cinično vprašanje. 🙂 tako, da glede ponižnosti lahko pričneš pri sebi. 🙂

          glede boga pa tole:

          če si nekdo, ki ga je bog ustvaril začne domišljati, da je toliko pameten kot bog, potem to lahko stori le zato, ker ga je bog kot takega ustvaril. torej, vprašanje je, zakaj je bog “svoje otroke” ustvaril take, da si lahko domišljajo, da so lahko taki kot bog in da lahko boga celo zasovražijo? 🙂 kaj je hotel, po tvoje, bog s tem doseči? 🙂 ker pač vemo, da je bog vsemogočen, vseveden in vseobsegajoč, kar pomeni, da bi lahko “svoje otroke” ustvaril povsem drugače, torej take, da si nikoli ne bi nič domišljali ali kogarkoli sovražili. 🙂

          obstajata dva osnovna odgovora:

          1. bog se je, ko je ustvarjal človeka, preprosto zmotil. glede na to, da naj bi bog bil popoln, pač ta odgovor ne pride v poštev.

          2. bog je hotel ravno to. pri tem se pa spet pojavi vprašanje, zakaj pa je bog to hotel? skratka, zakaj je bog ustvaril ljudi na način, da se ti lahko celo obrnejo proti njemu? 🙂 v čem naj bi bil smisel tega? 🙂

          • Točka 3 – Razum in svobodna volja – veliko darilo od Boga, ki pa ga človek rad obrača proti njemu.

            Bog je seveda ustvaril tudi bitja, kakršna opisuješ v drugem odstavku. Opice in druge živali. Z njimi seveda nima problemov.

          • s tem še vedno ni odgovorjeno, zakaj je bog ustvaril človeka na način, da lahko razum in svobodno voljo obrača proti njemu. 🙂

          • Sem mislil, da imaš boljšo domišljijo.

            Predstavljaj si najboljšega očeta na svetu. Vzgoji svoje otroke in jim da vso svobodo. Jasno je, da je v svobodo vključena tudi možnost, da se otrok upre in začne uničevati tisto, kar je dobrega od očeta.

            Oče lahko seveda nekako poskrbi, da tako velike svobode otrokom ne bo dal. Ampak potem je tiran, ne pa najboljši oče na svetu.

          • @j,

            resnica ni odvisna od domišljije, ampak od dejstev. 🙂 tako da še tako bujna domišlija mi bi prej škodila, kot koristila. 🙂

            “Jasno je, da je v svobodo vključena tudi možnost, da se otrok upre in začne uničevati tisto, kar je dobrega od očeta.”

            ne, to ni jasno oz. samoumevno, ker s tem bi zanikali vsemogočnost boga. 🙂 bog bi lahko človeka ustvaril tako, da bi mu dopustil vso svobodo, razen svobode, da se bogu upre. 🙂 torej, zakaj tega bog ni storil? ker takega boga bi težko označili za tiranskega, prej je tiransko oz. sadistično to, da nekoga ustvariš na nek način, čeprav bi ga lahko drugače, potem ga pa za to kaznuješ. 🙂

            drugo je pa to, da lahko trdimo, da je tiran tudi zato, ker človeku ne pusti svobode, da boga zavrača, brez da bi zato bil kaznovan. 🙂 tudi s tem posega bog v svobodo človeka, torej s tem, da ga za določena dejanja, ravnanja kaznuje. tudi to je poseg v svobodo. torej je tudi v tem primeru bog tiran, če pač na poseg v svobodo gledamo na tan način. 🙂 skratka, če nekomu rečeš, imaš vso svobodo, da nekaj ukradeš, ampak če nekaj ukradeš, potem boš pa šel v zapor, zagotovo ne pomeni, da si takemu človeku dal svobodo glede kraje stvari, ker mu je dejansko nisi. 🙂

          • Zdaj pa meni zmanjka domišljije. Kako bi Bog lahko ustvaril sebi podobna bitja, ki so svobodna in mu hkrati ne morejo nasprotovati?

          • Mogoče je še kakšen način. Ampak potem bi bili ljudje najbrž drugačni, ne pa po njegovi podobi.

            Sicer pa nam je hotel na začetku spoznanje med dobrim in zlim prihraniti. Pa ga Adam in Eva nista upoštevala.

          • @j,

            ja, ampak s tem smo spet na začetku, torej zakaj pa je adama in evo ustvaril na način, da ga lahko nista upoštevala?

          • Če se je odločil, da ju bo ustvaril po svoji podobi, najbrž ni imel na izbiro kaj dosti možnosti. A razumeš?

          • @j,

            pri bogu, ki je vsemogočen, ne moremo govoriti o tem, da ni imel možnosti, da stori to ali ono. s tem bi zanikali njegovo vsemogočnost.

            in kaj dejansko pomeni, da jih je ustvaril po svoji podobi? a to, da sta fizično izgledala tako kot bog, ali pa da sta imela iste lastnosti kot bog? če velja tisto drugo, potem je tudi greh dejansko lastnost boga.

          • S svojo domišljijo si lahko ustvariš na milijone različnih logik. In med njimi poljubno poskakuješ.

            Bog pa ima eno določeno logiko in po tej logiki je narejeno tudi stvarstvo in človek. Gotovo ne gre samo za fizičen izgled.

            Greh pa je upor ustvarjenega bitja proti Bogu in njegovi logiki. Zakaj bi Bog sploh imel potrebo nasprotovati sam sebi?

    • Vidim,da si vztrajni ISKALEC,s svojim zanikanjem BOGA,priznavaš,da BOG je,ker stvari,ki ne obstaja ni potrebno zanikati.Priporočam ti hrvaškega teologa TOMISLAVA IVANČIĆA,ima ogromno literature,veliko najdeš spletu,dobil boš zadovoljive odgovore na vprašanja,ki si jih zastavil.

      • aha, a zanikaš, da obstaja oseba z vzdevkom gorica, ki na portalu časnik.si piše neumnosti? 🙂

      • Aladar, a če te vprašam, da je ljubezen prostor, to razumeš? In katere so dimenzije prostora ljubezni?

        • trditev, da je ljubezen prostor boš pač moral najprej utemeljiti. 🙂 ko boš to utemeljil, potem pa bomo morda lahko razpravljali tudi o tem, katere so dimenzije tega prostora. 🙂

          • @marko,

            odgovor je odvisen od tega, o ljubezni v kakšnem smislu sploh govoriš. 🙂 ali gre za ljubezen v, recimo temu, filozofskem smislu, torej o ljubezni kot neki vrednostni kategoriji, ali je govora o ljubezni kot o biološko-psihološkem fenomenu, torej ljubezni kot neki čustveni navezanosti. 🙂

            mi pa že v osnovi ni jasno, na kaj sploh misliš, ko govoriš o komponentah človekovega življenja. npr. daj mi en primer take komponente, da bo sploh jasno, o čem je govora.

  2. “s tem še vedno ni odgovorjeno, zakaj je bog ustvaril človeka na način, da lahko razum in svobodno voljo obrača proti njemu ”

    da bi človek lahko dojel da ko se obrne stran od Boga se obrne tudi proti samemu sebi…

    • Aladar spet postavlja glupa vprašanja. Zakaj je Bog nekaj naredil tako in ne drugače? Res butasto!

      • ja, butasto je za tiste, ki se ne zavedajo, da je preprosto trditi, da je nakaj tako in ne drugače, butasto. 🙂

        • Ja, zate je tudi inteligentno vprašanje zakaj Bog ne naredi tako velike skale, da je ne more dvignit?!
          Nehaj težit.

          • to vprašanje je zgolj inteligentna in duhovita replika na nesmiselnost trditve, da je bog vsemogočen. 🙂

          • ne, nikoli, ker sem do sedaj že vsakega, preden bi me lahko treščil,knockautiral z argumenti. 🙂

    • kako naj bi pa to dojel? 🙂 in zakaj je nujno, da je moral bog ustvariti človeka, ki naj bi lahko sam dojel, da, ko se obrne stran od boga, se obrne tudi proti samemu sebi? 🙂

      • Amelie ti je dala odgovor za telebane.
        Da ne bi razmišljal da je tvoje vprašanje butasto, ker zahteva od drugega da bi razmišljal kot Bog. Res, nehaj težit.

      • zato ker človek šele ko je pomirjen z Bogom in s samim Sabo je lahko srečen.
        Nič ni nujno, sami se odločamo kako bomo živeli svoje življenje …

        • 1. zakaj je bog človeka ustvaril tako, da mora najprej biti pomirjen z bogom in s samim sabo, da je lahko srečen? 🙂

          2. zakaj je bog ustvaril človeka tako, da se sam odloča o tem, kako bo svoje življenje živel? 🙂

          p.s.

          obstaja veliko ljudi, ki v boga ne verujejo, pa so vseeno srečni. 🙂

          • Aladar, tvoje drugo vprašanje deloma odgovarja na to katere dimenzije ima prostor absolutne ljubezni. Torej je ena od dimenzij absolutna svoboda, ki je lahko samo posledica absolutne ljubezni. Svoboda namreč ne more biti vzrok za absolutno ljubezen, ker, kot verjetno sam veš, so lahko dejanja v svobodi tudi zla.
            Ljubezen sama pa se iz zla ne more roditi. Posledično ima ljubezen to moč da zlo premaga (odpuščanje, potrpljenje).

            Druga, verjetno še pomembnejša dimenzija ljubezni kot prostora je odnos (do soljudi, živih bitji, stvari, znanosti,….). Ker za izkušnjo ljubezni ta odnos potrebujem, torej ne morem biti sam. Ljubezen je konkretna, ni abstraktna. Nekdo spozna ljubezen samo na način, da jo doživi. Kdaj jo doživimo? Ne samo takrat ko mi sosed prinese hruške, temveč takrat, ko nekoga zelo užalim (ali še kaj hujšega), vendar mi to odpusti ali, najpogosteje takrat ko je človek “na dnu”. Po drugi strani pa takrat ko sem sam v vlogi tistega ki daje/odpušča.

            Ljubezen je tista, ki človeka naredi za osebo.

          • @marko,

            ja, ampak bog absolutne svobode ne dopušča. že adam in eva sta to ugotovila. 🙂

            glede ljubezni pa. a je ljubezen tudi to, da si poslan v pekel? 🙂 in če to ni ljubezen, kaj potem je in zakaj bog to počne? 🙂

          • “bog absolutne svobode ne dopušča. že adam in eva sta to ugotovila. 🙂

            glede ljubezni pa. a je ljubezen tudi to, da si poslan v pekel? 🙂 in če to ni ljubezen, kaj potem je in zakaj bog to počne? 🙂 ”

            Ni res, Bog absolutno svobodo dopušča.
            Problem nastane v stvarstvu. Je stvarstvo stabilno, oblikovno popolno? Ne. Teorije kažejo da je moralo nastati (človeško poimenovanje) in če ima začetek, ima tudi konec (človeško poimenovano). Zakaj sem uporabil “človeško poimenovano”, ker čas v vesolju ni konstanta, mi pa ga doživljamo kot takega.
            Torej, stvarstvo ni nekaj večnega. Če ni večno, ni del Ljubezni, ker kot vemo je Ljubezen večna. Je pa res, da mi ljubezni brez materije ne izkusimo. Torej je človek materialno-duhovno bitje (v Ljubezni kot prostoru) in kot tak omejen.

            Kar se pa pekla tiče, moram priznati da to nikakor ni enostavna tema in sem premalo prebral. Kar lahko tukaj izrazim je sledeče: Če ostanem v »logiki ljubezni«, le ta lahko izniči vsak »greh«, stvar je tu v tistem, ki sprejema oz. odgovarja na to Ljubezen. Če jo sprejme, se v sebi pokesa in poniža, sprejme svojo resnično omejenost in se s tem osvobodi, če je ne, s tem pokaže napuh (svoboda se kaže tudi v zlu). Tu pa nastopi svobodna volja človeka, ki je pa spet vsebovana v ljubezni. Za kristjane je zato Ljubezen nedojemljiva skrivnost. Poudarim pa naj: Ljubezen je večna.

          • “obstaja veliko ljudi, ki v boga ne verujejo, pa so vseeno srečni”

            Če verjameš da je temu tako, potem so vprašanja ki si jih postavil popolnoma nepotrebna.

  3. Aladar je napisal “Konec koncev je čudež tudi naš obstoj, pa bi se morali vsaj kdaj pa kdaj začuditi nad tem, da sploh obstajamo, ko pa bi nas lahko tudi ne bilo.”A je kdo sposoben odgovoriti kaj na to vprašanje?????
    Btw, Aladar je vojna zvezd za vas 🙂
    Total telebajski izpadete proti njemu.

  4. Ajd, fantje in punce, gremo na obisk v bolnico – povabim še vas. Ko se vrnem, ste pa, če ste kaj naokrog, povabljeni na pivo. Pod večer celo lahko zraven piva dobite še filozofa za razpravo. Lep dan, četudi je oblačen, pa še lepši teden.

  5. Alojz, flancate vi neke religiozne blodnje 🙂
    Skoda, ker niste na nivoju, da bi ga razumeli.

  6. ..seveda vemo za smrkcologijo debilček aladar…je ja tvoj poklic in obsesija..

    ..samo niste še se spravili na kak akademski nivo in največji umi človeške zgodovine je niso poznali…

    • na akademskem nivoju smo že vsaj 2000 let. in tudi največji umi so jo poznali. razlika je le v tem, da so smrkcem rekli bog. 🙂

      • ..no, saj ni panike pionirček aladar..kaj češ si pač klasični neizobražen podalpski nedojebanček..pa pač s bebavostjo zbešiš od tematik, ki jim nisi izobrazbeno in intelektoalno dorasel..

  7. ..ta ikona Rubljova zgoraj, ki prikazuje Sveto Trojico je zanimiva…

    ..Sveta Trojica pri večerji, a čakajo še četrtega…Človeka..

Comments are closed.