Otroke je treba potegniti izza zaslonov na prosto in v gibanje. Toda komercialni ponudniki ne bodo nikoli mogli akciji dodati tistega notranjega žara, ki ga daje skavtstvo svojim. Skrivnost najlepših doživetij namreč ni v adrenalinu, temveč v skavtski obljubi in v skavtskih zakonih, ki akciji, včasih pa tudi adrenalinu, dajejo smisel in smer.
To pomlad je na oglasni deski sredi naše vasi visel plakat, ki je otrokom v zameno za nekaj evrov ponujal posebno doživetje v nekaj kilometrov oddaljenem adrenalinskem parku. Na plakatu je bila fotografija otroka, ki se plazi po tleh. V parku so očitno pripravili to, kar skavti imenujemo „proga preživetja“. Da, proga preživetja: z ovirami, plezanjem, skoki in tudi plazenjem. Ampak seveda v precej milejši obliki, saj ni bilo nikjer napisano, naj otroci s seboj prinesejo obleko za preobleči. Prava proga preživetja, skavtska pa tudi oratorijska, namreč pomeni, da si na koncu „tak k’ svina“, če povemo po ljubljansko. Otroci so pri pravih progah preživetja vnaprej opozorjeni, da si nadenejo najbolj „zanèč cune“. Običajno se taka proga zaključi s kakšnim skokom v vodo, v potok, ribnik, ali pa z mrzlim „šlauf tušem“.
Kakor koli, plakata sem se razveselil. Ni bilo prvič, da sem opazil, kako se nekateri elementi skavtske vzgoje vse bolj uporabljajo tudi zunaj skavtstva. Pred dvajsetimi leti se je reklo, da so skavti „tisti, ki se tudi ponoči derejo po gozdovih“, danes moraš plačati, da ti otrok doživi vsaj delček tovrstnih doživetij.
Prvi in največji sorodniki skavtstva so seveda postali poletni oratoriji, ki ne minejo brez vode in blata, brez dviga in spusta zastave, marsikje tudi ne brez večera ob ognju in brez svete maše v naravi. Nato plahe elemente skavtske vzgoje vidimo pri kakšnih šolskih športnih in naravoslovnih dnevih, kjer je več stika z naravo, včasih tudi kakšna hoja po vrvi. Pa pri mladih izletnikih, pri katerih v modo prihaja taborjenje. Ter seveda pri komercialnih ponudnikih tipa adrenalinski parki.
Najbolj smešna med komercialnimi ponudbami je bila tista izpred nekaj let, ki jo je vsled uspeha filma Gremo mi po svoje pripravil Mercator, ko je otroke vabil na enonočno brezplačno taborjenje „na taborniški način“ na – primite se za stol, da ne padete z njega – širokih hodnikih nekega Mercator Centra.
Drugo, kar opaziš pri komercialnih posnemovalcih nekaterih elementov skavtske metode, je čudna raba ali že kar zloraba besed adrenalin, adrenalinsko, andrenalinskost. Po Wikipediji je adrenalin „hormon in živčni prenašalec, ki ga izloča nadledvična žleza, in posreduje pri pretvorbi glikogena v glukozo.“ Naravni adrenalin se sproža v redkih „fight or flight“ (bojuj se ali beži) situacijah, kot so prometne nesreče, beg pred zverjo, boj na življenje in smrt sredi deroče reke. Ko sem bil otrok, je nadme prišel nek razjarjeni pes iz soseščine. V sekundi sem bil na drevesu, na katerega sem drugače splezal z velikimi mukami. To je bila naravna adrenalinska situacija.
Danes se za adrenalinsko ima vse, kar je malo bolj vznemirljivega. Vsak strah pred višino in vsaka negotovost izida je označena za adrenalinsko doživetje. Celo za akcijski film, ki ga gledaš zleknjen v kavč z oranžado v roki, je na televiziji napovedano, da ti bo dvignil adrenalin. Če je vse to adrenalin, potem lahko slovenske skavtske in taborniške organizacije brez težav preimenujemo v Adrenalinska organizacija za otroke in mladino.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger, kjer je bi ta prispevek tudi objavljen
