Navideznost slovenske pravne države (IV.): Šolstvo

ustavnoKo sem pred časom na informativnem dnevu ene od treh zasebnih osnovnih šol (toliko o pluralnosti izbire) poslušal ravnateljico, da morajo starši tam vpisanih otrok še vedno plačevati 15 % stroškov za izvajanje državnega programa obveznega osnovnošolskega izobraževanja in da ista usoda očitno čaka tam zbrane, sem skoraj padel s stola. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da se prispodobe teka za vozom iz Cankarjeve pripovedi Na klancu odvijajo pred mojimi očmi. Prešinilo me je, da Slovenci sicer poskušamo na pot svobodne in demokratične družbe, a se nam po Sizifovo vedno znova izmika.

Na seji Državnega zbora 14. decembra 2015 je predsednica ene opozicijskih strank ministrici za izobraževanje, znanost in šport postavila poslansko vprašanje v zvezi z odpravo ugotovljene neustavnosti glede financiranja zasebnih osnovnih šol. Enoletni rok za odpravo neustavnosti se je namreč zakonodajalcu iztekel v tistih dneh. Odgovori ministrice so bili skopi. Sklicevanje na izvedbo mednarodne študije in tozadevno pripravo novele zakona z uresničevanjem ustavne pravice res nima veliko skupnega. Človekove pravice in temeljne svoboščine se pri nas uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Za uresničevanje ustavnih pravic zato zakona ne potrebujemo. Z njim se izjemoma lahko določi le način uresničevanja posamezne pravice. V konkretni zadevi je odločba ustavnega sodišča št. U-I-269/12-24 z dne 4. 12. 2014 glede tega bolj ali manj matematično eksaktna.

Nekoč sem na tem portalu že nakazal, da je ustavno sodišče s tozadevno odločbo zaradi sofinanciranja državnega kurikuluma na zasebni osnovni šoli ugotovilo kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic staršev in njihovih otrok. Na omenjeno dejstvo v odklonilnem ločenem mnenju previdno opozarja tudi ena od sodnic, sicer specialistka odškodninskega prava. V tem grmu namreč tiči zajec.

Ker še vedno verjamem, da je vladavina prava ideal, h kateremu moramo neprestano stremeti, naj se ta prispevek tudi tako razume.

Ustavno sodišče je s citirano odločbo zakonodajalcu naložilo, da v roku leta dni odpravi neustavnost zakonske ureditve. Ta rok se seveda ne nanaša na odpravo kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic. Kršitve bi morale biti po mojem prepričanju odpravljene takoj. Slednje bi lahko država precej enostavno zagotovila s pravočasnim prenakazilom sredstev za celotno plačilo stroškov izvajanja državnega programa zasebnim osnovnim šolam, že plačane šolnine pa bi vrnila staršem. Pravna podlaga je odločba ustavnega sodišča.

Ker pa je spoštovanje odločb ustavnega sodišča in nenazadnje tudi evropskega sodišča za človekove pravice na področju izobraževanja v Sloveniji za mnoge vse prej kot ideal vladavine prava, ni odveč namig, da je s citirano odločbo odpadla pravna podlaga dosedanje prakse. Obstoj bistvenega elementa reparacijskega zahtevka je očitno izkazan.

Da se od obljub ne da živeti, Slovenci iz izkušenj dobro poznamo. To spoznanje naj pripomore k takojšnji odpravi nadaljnjih kršitev. Navdušujoče bi bilo, če sodna pot za zagotovitev ustavne pravice do svobodnega izobraževanja v osnovnih šolah, kot izrazu ideala vladavine prava v tem primeru ne bi bila potrebna.