Navideznost slovenske pravne države – I. del

53
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

V času, ko je na slovenskem začelo tleti in počasi tudi goreti nekaj, čemur bi lahko zaradi vztrajnosti pripisali zgodovinski pomen – pot h koncu navideznosti pravne države, je pomembno, da izpostavimo kakšnega od normativnih stanj te navideznosti. Ker je dela veliko, nekje pa je vendar treba začeti, se bom v tem prispevku omejil zgolj na ozko vprašanje širšega problema.

Sam sem pristaš uporabe pojma vladavina prava. Vendar zaradi ne nepomembnih razlik med tem in pojmom pravna država izrecno poudarjam, da bom v tem prispevku, razvidno tudi iz naslova, zaradi lažjega razumevanja, uporabil slednjega.

Ni skrivnost, da je avtonomija šolskega prostora pri nas v praksi bolj ali manj mrtev pojem. Prav tako ni več skrito, da je vsebina materije pri določanju šolskega kurikuluma, oblikovanju učbeniških seznamov, pri določanju vsebine učiteljevega angažmaja, pri naboru oblik in načinov dopustnega posredovanja znanja ipd., skratka vsebina okvirov dovoljenega delovanja konkretnega šolnika, utemeljena na etatistični ideologiji vsemogočne in nezmotljive oblasti, osoljene s prvinami skrajnega pragmatizma. Pri nas je zato nekaj povsem običajnega, biti nemočen pri odkrivanju, spoznavanju in še bolj pri razumevanju problemov in dilem sodobnosti. Zaradi pragmatičnega pristopa, usmerjenega k zadovoljevanju kratkoročnih interesov, vzniklih iz hedonistične paradigme, ki zavrača presežno, so predlagane rešitve na mnogih segmentih družbe napačne, škodljive in zastarele. Polomija bančnega sektorja, ki je hkrati siamski dvojček polomije gospodarstva, v Sloveniji govori sama zase. Pri nas rešitve ne vodijo v prihodnost, ne stremijo k napredku, temveč nas vračajo v obup preteklosti. Vračajo nas na pot, ki smo jo s skrajnimi napori nekoč že prehodili; iz brezna katere smo se nekoč že uspeli izvleči. Danes spoznavamo, da nam ni uspelo postaviti stvari na mesto, ki jim gre in tako zanamcem zravnati poti v prihodnost.

Naj v času priprav na ustoličenje novega ljubljanskega nadškofa za uvod opozorim na njegovo prvo javno izjavo po papeževem imenovanju, da bi se verouk v župnijah ovrednotil enako kot kakšne druge obšolske dejavnosti, na primer krožki. Mislim, da gre za pomemben poudarek bodočih prizadevanj. Izjava pritrjuje dejstvu, da uresničevanje verske svobode, sploh na področju vzgoje in izobraževanja, pri nas ne sledi modernemu konceptu nevtralne laične države, kot ga poznajo zahodne demokratične družbe. Kaže pa nadškofova izjava še nekaj: tako kot njegov predhodnik, se tudi sam ne namerava skriti pred razrešitvijo tega izziva državljanske neenakopravnosti, ki pritrjuje naslovni tezi.

Jedro tega prispevka se zato ukvarja z vprašanjem verske svobode v šolskem prostoru. Svoboda človekovega izražanja, ki jo lahko opisno determiniramo s svobodo misli, vere in vesti, je v okolju absolutne prepovedi katerekoli od slednjih zgolj mrtva črka na papirju. Zato je njen obstoj neločljivo povezan z vladavino prava (pravno državo).

Kot rečeno, ni dvoma, da verska vzgoja v šoli na Slovenskem ni urejena na evropsko, če hočete na civilizacijsko primerljiv način. Pri tem poudarjam, da je prepoved prostovoljnega verskega pouka kot dela uradnega šolskega kurikuluma izjemnega pomena. Učinek te prepovedi je po mojem mnenju ključen pri razumevanju drugih hendikepov vsebinskega liberalizma na Slovenskem. Nepriznanje, da smo ljudje različni, da smo nekateri verni, nenazadnje, da v Sloveniji živimo tudi katoličani in hkrati sovražno nasprotovanje katoliški Cerkvi in njenim vernikom, posebno pri priznanju pravice do udeležbe v javnem diskurzu, katerega pomemben del se vrši prav v šolskem prostoru, je posledica totalitarnih konceptualnih fundamentov, na katerih temelji ta prepoved.

Svobodna družba na slovenski način

Pravna država stoji in pade z načelom supremacije ustave. Vsebino temeljne pogodbe v Sloveniji razlaga in varuje ustavno sodišče. To je v primeru U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010, ko je presojalo ustavnost Zakona o verski svobodi, zacementiralo nekatere še vedno nerazrušene miselne pogruntavščine. Njihovo podstat je pred časom odločno zavrnilo Evropsko sodišče za človekove pravice (evropsko sodišče) v zadevi Lautsi in drugi proti Italiji, zadeva 30814/06 z dne 18.03.2011, ko je odločalo o dopustnosti križa na steni učilnice javne šole.

Za potrebe tega prispevka si bom dovolil kratek ekskurz k razrešitvi dileme glede odnosa med slovensko ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (konvencija), saj se zdi, da slovenski oblastveni organi tega ne vedo. Slovenija je konvencijo ratificirala 28. junija 1994. Ta v 1. členu določa obveznost pogodbenic, da zagotovijo človekove pravice vsakogar pod njihovo jurisdikcijo. Hkrati slovenska ustava v 8. členu določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. To daje splošnoveljavnim načelom mednarodnega prava in mednarodnim pogodbam, ki obvezujejo Slovenijo, v notranjepravnem redu primat nad zakoni in drugimi predpisi. Prioriteta splošnoveljavnih načel mednarodnega prava in mednarodnih pogodb pa velja samo v razmerju do zakonov in drugih notranjepravnih predpisov, ne pa v razmerju do ustave.

Problem se pojavi, ko konvencija oziroma sodna praksa evropskega sodišča nasprotuje slovenski ustavi oziroma ustavnosodni praksi ustavnega sodišča. Če se pred tem pravnim orehom znajde ustavno sodišče, ga more streti le z odgovorom na vprašanje, ali bi ustavni pritožnik uspel pred evropskim sodiščem. Po besedah aktualnega slovenskega sodnika pri evropskem sodišču mora ustavno sodišče, če je odgovor pritrdilen, ugoditi ustavni pritožbi, saj je konvencija v Sloveniji zavezujoč pravni akt, nadrejen nacionalni zakonodaji, povsem nesporno pa je tudi, da ima glede razlage konvencije odločilno in zadnjo besedo evropsko sodišče. Sodna praksa evropskega sodišča je za ustavno sodišče de facto zavezujoča, če ne želi tvegati obsodbe Slovenije. V primeru, ko konvencija zagotavlja višjo raven varstva pravic glede na prakso evropskega sodišča, je potrebno uporabiti določbe in razlage konvencije in ne ustave. Seveda to nalaga že ustava. Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji (kar konvencija nesporno je), namreč ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. V teh primerih je zato potrebno odstopiti od klasičnega pravila supremacije ustave, česar bi se morali zavedati tako upravni organi kot sodišča.

V že omenjeni zadevi U-I-92/07 je ustavno sodišče, ko je obširno pojasnjevalo ustavno dopustno razlago različnih vidikov verske svobode, zapisalo in na to se danes še vedno brezprizivno sklicujejo državni presojevalci, »da slovenska ustavnosodna praksa v primeru javnih vrtcev in šol široko pojmuje obseg varovanega negativnega vidika verske svobode in načela o ločenosti države in verskih skupnosti. Iz slovenske ustavnosodne prakse namreč izhaja, da je že sam javni prostor teh vrtcev in šol manifestacija države, in da glede na to načelna prepoved konfesionalne dejavnosti [npr. verouk] v njih ne pomeni nedopustnega nesorazmerja med pozitivnim vidikom verske svobode in pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnimi verskimi prepričanji na eni strani in negativnim vidikom verske svobode na drugi strani. Vendar je položaj, ko gre za javni šolski prostor ali prostor javnega vrtca, v katerem potekata izobraževanje in vzgoja otrok, ki se osebnostno šele oblikujejo in katerih voljna sposobnost (praviloma) še ni popolna, posledice njihove dovzetnosti na vzgibe iz takšnega okolja pa niso predvidljive (sic!), po prepričanju sodišča bistveno drugačen kot položaj, ko gre za odgovorne, voljno sposobne odrasle. V javnem šolskem prostoru, še zlasti, ko gre za mlajše otroke, je potrebno posebej skrbno varovati nevtralnost šolskega sistema, upoštevaje pri tem dejstvo, da je obvezen za vse, ne glede na vero, in da je njegov namen pospeševati kritično mišljenje učencev.«

Ustavno sodišče se je pri iskanju argumentov za absolutno omejitev verske svobode v naših šolah (natančneje: za absolutno prepoved določenega poseganja v negativni vidik verske svobode) oprlo na danes že razveljavljeno odločitev evropskega sodišča. Pri tem je izrecno navedlo nekaj primerov, kot je obvezna prisega na Biblijo pri prevzemu državne funkcije in namestitev križev v učilnicah javnih šol. Sodišče je glede molitve in blagoslavljanja na maturitetnih slovesnostih v javnih šolah ugotovilo, da jim je skupna bolj ali manj posredna prisilnost soočenja z verskimi elementi. Kar bode v oči je dejstvo, da se je pri tem ustavno sodišče izrecno v opombah 56 in 59 oprlo na razveljavljeno sodbo senata sedmerice evropskega sodišča v zadevi Lautsi in drugi proti Italiji z dne 3.11.2009.

Tu pa tiči težava. Veliki senat evropskega sodišča je namreč z veliko večino, za je glasovalo petnajst sodnikov od sedemnajstih, citirano odločitev sedmerice, kot rečeno, razveljavil in odločil, da je namestitev križa na steno učilnice javne šole v polju proste presoje vsake države pogodbenice. K temu je sodišče v podkrepitev svoje odločitve dodalo tisto, kar je za svoboden svet samo po sebi umevno, za Slovenijo pa ključno. Zapisalo je, da, tudi spričo dejstva, da križ simbolično predstavlja krščanstvo, z njegovo izpostavljenostjo na steni učilnice javne šole ne gre za kršitev pluralnosti in ne za nedopustno indoktrinacijo, ter da križ na steni učilnice javne šole ne posega v negativni vidik verske svobode neverujočih učencev. Poudarilo je, da ima država pri zagotavljanju pravice staršev do izobraževanja in vzgoje otrok v skladu z njihovim verskim ali filozofskim prepričanjem omejeno polje proste presoje. Država namreč ne sme učencev siliti v prepričanje, ki ne spoštuje verskega ali filozofskega prepričanja staršev. To še posebej velja za organizacijo šolskega okolja in oblikovanja kurikuluma, saj mora država spoštovati prepoved indoktrinacije. Sodišče je posebej izpostavilo, da mora biti država nepristranska pri podajanju znanja in informacij; načelo pluralnosti pa celo staršem preprečuje, da bi nasprotovali vključitvi verskih vsebin v šolski kurikulum. Na tem mestu poudarjam, da indoktrinacije ni mogoče razumeti zgolj kot nedopustne prisile za določeno versko prepričanje, temveč tudi kot prisilo za vsakršno drugo prepričanje, nenazadnje tudi ateizem.

Kaj sedaj?

Ključna dilema, na katero bi morala odgovoriti slovenska družba, če želi oblikovati trdne temelje posameznikove svobode, je odnos med versko svobodo in nevtralnostjo države, še posebno v šolskem prostoru. Današnje razumevanje vloge Cerkve in njenega odnosa z državo v civiliziranem svetu, kot v komentarju ustave zapiše nekdanji predsednik ustavnega sodišča, izhaja iz sprejemanja države kot svobodne demokratične družbene ureditve in spoznanja, da medsebojno spoštovanje in podpora svobodni Cerkvi v dejanski laični državi lahko prispeva k družbenemu razvoju. Država ne sme niti učiti niti zavračati nobene posamične filozofije, ideologije ali morale. Ne sme niti vzpodbujati niti prepovedati nobene doktrine in ne sme dajati prednosti niti laični morali. Laičnost ne sme postati uradna ideologija, državna morala ali celo državna religija. Moderna svobodna demokratična državna ureditev vzpostavlja kot temeljno človekovo pravico njegovo svobodo. To pomeni, da tudi na vprašanja o pravem prepričanju in pogledu na svet kot eni od najglobljih človekovih odločitev država sploh več ne odgovarja, ampak jih prepušča svobodnemu posamezniku. Zapoved nevtralnosti in prepoved vmešavanja v posameznikovo svobodo je zato ključna dolžnost države. Pri tem pa je potrebno izpostaviti, da mora slovenska družba stopiti korak naprej, in sicer od dosedanje tolerantnosti k dejanski verski svobodi.

V Sloveniji je vprašanje verouka oziroma verske vzgoje v šoli varno spravljeno pod pokrovom pravno spornih odločitev ustavnega sodišča. Med bolj znanimi je odločitev U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001. V javnem diskurzu se vprašanje verouka v šoli ne odpira. Če pa se že, je navkljub zatrjevanju presojevalcev, da neumnih vprašanj ni, spretno preslišano oziroma kar je pogosteje, zmanipulirano v škodo spraševalca. Nič drugače ne teče debata v šolskem prostoru, ki je po besedah ustavnega sodišča nevtralen. V slovenski šoli je zagovarjanje nauka katoliške Cerkve tako med učenci, še posebno pa med učitelji po večini sprejeto z zaničevanjem in zasramovanjem. V kateri slovenski javni šoli se pri obravnavi dilem, ki od človeka zahtevajo globok razmislek in še bolj tehtno odločitev, kot je vprašanje minljivosti, trpljenja, splava, evtanazije, nenazadnje smrti, odgovore nanje išče v nepejorativno predstavljenih stališčih katoliške vere? V kateri slovenski javni šoli si učitelj v trenutkih t.i. mentorstva za življenje upa na glas povedati, da verjame v Boga?

Kljub zmanipuliranosti javnega prostora, predvsem z že skoraj bolestno zlorabo pojma o ločenosti države in Cerkve, problem ostaja. Glede na ustaljeno ustavnosodno prakso pri nas je verska svoboda, predvsem njen pozitivni vidik, priznana v manjši meri, kot jo priznava konvencija. Če je evropsko sodišče postavilo minimum standardov njenega zagotavljanja v javni šoli, potem je praksa slovenskega ustavnega sodišča, ki se je kot pijanec plota držijo pristojni državni organi, v nasprotju s konvencijo.

Kršitve konvencije je treba učinkovito preprečevati. To je večkrat poudarilo tudi ustavno sodišče. Zato absolutni prepovedi prostovoljnega verouka v javni šoli oziroma vrtcu, absolutni prepovedi »konfrontacije« z vero, absolutni prepovedi opravljanja verskih obredov v javni šoli, absolutni prepovedi omenjanja Boga in drugih verskih vsebin v šoli, ki naj bi bile po stališču varuha ustave edini mogoč način za zagotovitev negativnega vidika verske svobode, od odločitve v zadevi Lautsi in drugi proti Italiji ni več mogoče pritrditi. Vsak poseg v pozitivni vidik verske svobode, ki je v nasprotju s predmetno odločitvijo evropskega sodišča, torej tudi prepoved prostovoljnega verouka v prostorih javne šole ali pa prepoved vključitve prostovoljnega verouka oziroma verske vzgoje v uradni šolski kurikulum, je tako nelegitimen in neustaven. Odločitev glede primerljivega ovrednotenja župnijskega verouka drugim obšolskim dejavnostim je tako na dlani.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


53 KOMENTARJI

  1. Zelo slabo se borimo s komunisti in ateisti. Zelo slabo. Vedno končamo kot luzerji. Pa naj gre za neizobraženega kmeta ali duhovnika. Že 70 let poraz na poraz.

    Nazadnje so v izposojeni župnijski učilnici, menda v Ivančni gorici, snemali križ s stene in ga spravljali v predal med poukom. In župnik ni imel boljše ideje kot da ga je dal privit v steno, nakar se je dvignil cel vihar. Minister Lukšič je našel drugo učilnico, brez križa.

    Ne znamo. Lahko nas je sram, da ne znamo braniti niti križa na steni, kaj šele prave stvari.

    Cerkev tako ustanavlja zasebne šole, da se ne bi izpostavljala. Medtem ko povsod po svetu Cerkev ustanavlja javne šole. Ampak naša gospoda je pač najpametnejša na svetu. To trdijo še od časov škofa Rožmana.

  2. Če nimamo pravne države, imamo pa super TEATER državo….Cmerarček že ene 14 dni “dela predstavo” kdaj bo povedal kdo bo gosp. minister…Potujoči cirkus…

  3. Spoštovani Zdravko !
    Za pogovor je potrebno imeti jasne pojme, poslušanje, spoštovanje in dober namen !
    Komunisti so se lotili tudi jezika (govora), zato so spreminjali pojme in oznake za odgovorne (kraji, vodilni ljudje), da so izničili osebno odgovornost in svobodnost.
    To se še danes zelo pozna. V zdravstvu imamo probleme z zasebno in javno prakso. Tega v naravno razumskem svetu ni-tam je jasno, da je zdravstvo javno organizirano, nosilci so pa osebni zdravniki, ki so svobodni in odgovorni. Tudi šolstvo je v osnovi javno, ki pa bi moralo biti v duhu osebne odgovornosti učitelja in ravnatelja. Ker so hoteli komunisti imeti nadzor nad šolstvom so ga podredili pod svoj vpliv in ga naredili za instrumentalizacijo ideologije. Z osvoboditvijo leta 1991 so ohranili svoj vpliv na podlagi pojmov. Da bi diskreditirali pojav svobodne in odgovorne šole so te zametke označili za “zasebne” in jih tudi onemogočali. Tako je cerkev lahko ustanavljale le “zasebne šole”, ki so v bistvu javne. Gre za umetno ustvarjeno zmedo in možnosti za oviranje demokratičnega razvoja. Pri teh stvareh je potrebno dopustiti osebno odgovornost in tudi organiziranost, voditi pa v duhu javnosti kateri je namenjena po vsebini.

    • Kot pravijo, nomen est omen.
      Moj očitek je, da se imajo za najpametnejše na svetu, pa so ravno tako večni poraženci, kot mi vsi ostali. A jaz vsaj ne mislim, da sem najpametnejši.
      Tako si bo potrebno izboriti ustanavljanje javnih katoliških šol. To je povsod po svetu nekaj normalnega, pri nas pa je za to potrebna očitno prava bitka. In v to bitko je potrebno vstopiti, namesto pristajanja na politično korektnost, ki vedno znova pelje v samo-poniževanje in samo-prezir.

  4. Najbolj super zadeva v tej SLO levakarski norišnici pa je poleg dobrega mirkota in VSodišča ubogi prezident države ! Ker počne v glavnem samo lastnopromocijske zadeve, in počne ter govori same nepomebne stvari, ga vsi pustijo pri miru, nihče ne komentira njegovega početja…kot da ga ni…dobrika se svojim ta levim, ki pa ga ne jemljejo resno. Vedo pa da se jih boji….ker ima še 20 let do penzije,….

  5. Zanimiv in aktualen prispevek avtorja.

    Pravo bi naj urejalo življenjska pravila tako kot je prav glede na življenjsko logiko in zdravo pamet ter v skladu z demokratičnimi načeli.

    Povsem na dlani je, da velja v izobraževanju še vedno totalitarizem, ki ne dopušča ustvarjalne svobode, resnicoljubja in enakopravnosti tistim, ki prisegajo na življenjske vrednote, značilne za Evropo.

    Totalitarizem nad otroki, pa je najhujši in najbolj škodljiv totalitarizem.

    Zaradi tega so tisti, ki spoštujejo krščanske vrednote potisnjeni v kulturni geto.

    Tudi zgodovina se ne prikazuje po resnici, ampak tako kot si to predstavljajo tisti, ki ne marajo krščanske in demokratične družbene ureditve.

  6. Tu se velja vprašati, kako bi ta teoretski diskurz dejansko izgledal v praksi? Predstavljamo si namreč neko multikulturno zasedbo nekega razreda. Kaj potem to pomeni? Da bi v učilnicah šol morali viseti: krščanski križ, islamski polmesec z zvezdo, neki hinduistični simboli, budistični in potem celo ateistični, če se ateizem razume kot neko ideologijo.

    Enako potem mora veljati za podajanje vsebin: v šoli bi tako, glede na željo staršev, vsak otrok bil deležen nekega posebnega ideološko verskega izobraževanja, kar teoretično pomeni, da bi se kot predmet lahko uvedlo spet tudi tisto znamenito “Samoupravljanje s temelji marksizma”, če bi si kdo od staršel to želel.

    Tudi ne vem, zakaj se prazno steno razume kot simbol ateizma v pozitivnem smislu, ker ateisti, ki ateizem zagovarjajo kot neko svetovno nazorsko doktrino, zagotovo ne zagovarjajo “praznine”. Prazno steno je treba razumeti v negativnem smislu, kot odsotnost vsakršne ideologije, tudi ateistične.

    Ker vprašanje verske svobode spada pod koncept svobode, ki implicira splošno svobodo prepričanja. In ni vsako prepričanje nujno versko.

    Tako da ja, mogoče je zagovarjati pluralizem prepričanj v javnem prostoru, tudi v okviru izobraževalnega sistema, kot instrument zagotavljanja verske svobode oz. svobode prepričanja, ampak vprašanje je tu, ali se bi tisti, ki to sedaj tako goreče zagovarjajo, predvsem z verskega vidika, pristali potemtakem tudi na to, da na sprednji steni učilnice visi slika Karla Marxa, kot simbola marksističnega prepričanja. Kakšen Luka Mesec bi verjetno za svojega otroka zahteval ravno to.

    Glede zadeve Lautsi tako ni dovolj, da se poudarja, da ni nič narobe s tem, če v razredih na steni visi krščanski simbol, ampak je pomembno zaključiti tudi to, da ni nič narobe, če ga na steni ni. Skratka, tako kot velja, da s tem, ko se na steno učilnice obesi nek verski simbol, ne posegamo v pravico do svobode vere in prepričanja tistih, ki se s tem verskim simbolom ne identificirajo velja tudi obratno, da s tem, ko nek verski simbol ne obesimo na steno učilnice ne posegamo v pravico do svobode vere in prepričanja tistih, ki se s tem simbolom identificirajo.

    Problem je pa še v tem, ker še posebej v Sloveniji obstaja neko prepričanje, da so slovenske šole “ateistične”. Jaz sem dal skozi VII. stopenj izobrazbe, pa se ne spomnim, da bi me v šoli kdaj učili ateizma kot ideologije, torej prepričanja v to, da Boga ni. Nobeno znanje, ki sem ga sam pridobil, ni impliciralo te ideološke predpostavke, da Boga ni. Če pač matematika pravi, da 1+1=2 ne zato, ker tako pravi Bog, ampak neka matematična logika, potem to še ne pomeni, da matematika uči ateizem.

    • Ti si popoln produkt prepričanja in učenja da Boga ni. Torej sploh ne moreš govoriti o tem, da se ne bi učil tega da Boga ni. Namreč razumel bi, da je Bog nedokazljiv, da pa to ne pomeni, da ga ni ali da ne obstaja. V filozofiji in znanosti je precej stvari, ki so nedokazljive, pa nihče ne dvomi v njihovo resničnost. Cele znanosti celo temeljijo na takih predpostavkah (dogmah, kot se temu reče v teologiji).

      • Zdravko, daj konkreten primer uradne učne snovi, kjer je se kot vedenje, znanje eksplicitno pojavlja trditev, da Boga ni. Drugače o tem nima smisla razpravljat. Mene v šoli tega ni nihče učil, skratka tega, da je pravilen odgovor na vprašanje, ali Bog obstaja ali ne, odgovor, da ne.

        Argument o nedokazljivem Bogu je logično skropucalo, ki izven verskih dogem nima nobene uporabne vrednosti. S takim argumentom se da “dokazovati” karkoli.

        In daj mi primer nečesa, kar je nedokazljivo, pa v resničnost tega nihče ne dvomi?

        • Ko imaš že rad matematiko, potem recimo, aksiomi. Ti so nedokazljivi, v njihovo resničnost nihče ne dvomi. Tako, da boš videl kako si ateistično indoktriniran, da govoriš take nebuloze.

          • Mogoče bi bilo bolje, če bi uporabljali izraz “militantno ateistično” ali “komunistično”. So tudi ateisti, ki ne žalijo vernike in njihove bogove.

          • Zdravko,

            Aksiomi nimajo nobene veze z resničnostjo. Jaz sem te vprašal, da mi daj primer nečesa, kar je nedokazljivo, pa v resničnost tega nihče ne dvomi. To implicira, da moraš dati primer nečesa, kar se dojema kot resnično. Matematični aksiomi se ne dojemajo kot resnični v smislu obstoja (ker so abstraktni), ampak kot pravilni iz razloga, da je matematično diskurz sploh mogoč.

            Kot ateist tako z Bogom, ki se ga pojmuje v smislu matematičnega aksioma sploh nimam težav. Ker tako pojmovanje ne implicira Božje resničnosti, implicira zgolj nujen temelj, izhodišče za teološko (versko razpravo), ki pa s tem ne postane avtomatično razprava o resničnosti.

            Če torej Boga dojemaš v smislu matematičnega aksioma, potem se dejansko strinjaš z mano, da je Bog čista abstrakcija, torej miselni koncept. To pa tudi sam trdim.

            Tako da poskušaj še enkrat.

            AlFe,

            Logični argument, na osnovi katerega nekdo zavrne nek nelogičen verski argument, lahko kot “militantno ateistično” ali “komunistično” ter kot žalitev vernikov dojema samo “militanten vernik”. Če obstoj Boga zagovarjaš z nelogičnimi argumenti, potem avtomatično žališ samega sebe oz. svoj lasten razum.

          • Ne nakladaj. Tudi koncept je resničen. Aksiomi so resnični. Vzporedne premice obstajajo! Tako obstaja tudi Bog. Ni pa dojemljiv. Tako kot obstoj vporednih premic.
            To so dogme. Če ti to ni jasno, če takega argumenta ne sprejmeš, potem nimaš o čem sploh debatirat razen o poštevanki.

          • Koncept ni resničen. Če bi bil, potem bi te jaz lahko zabodel z namišljenim (konceptualnim) nožem do dejanske, resnične smrti. Aksiomi nimajo nobene zveze z resničnostjo, če bi jo imeli, potem jih ne bi imeli za aksiome, ampak dejstva.

            To, da Bog ni dojemljiv je spet neke vrste aksiom, pri čemer pa je kot aksiom sprejet kvečjemu s strani vernikov.

            In se strinjam, da je Bog dogma. Dogma pa ne implicira resničnosti, kar ti ravno skušam dopovedati. Za pozitivnega ateista je namreč “dogma” (aksiom), da Boga ni. Saj ateist tega ne dokazuje. Tako da seveda ta argument sprejemam, problem je v tem, da tebi očitno ni jasno, da s tem argumentom ne dokazujemo resničnosti.

          • Praviš da nimaš problemov z aksiomi, pa bi jih moral imeti. Samo ne razmišljaš o njih in jih jemlješ zdravo za gotovo.
            Če nekaj obstaja je tudi resnično. In tako je z aksiomi. Tako je z vzporednimi premicami.

            Tak “konceptualni” nož, zaradi katerega lahko nekdo zares umre ima seveda samo Bog. Ti ne, ker nisi Bog. Čeprav tudi to težko sprejemaš.

          • Če torej ne verujem v Boga, potem to pomeni, da Bog ne obstaja, saj moja ne-vera dejansko obstaja in po tvoje je zaradi tega nujno tudi del resničnosti, torej Boga potemtakem ni, saj če bi bil, potem bi vanj veroval.

            Takšna napačna logika je pač problem, če ne ločuješ med idejo in resničnostjo. Skratka, s tvojim arguemntom lahko jaz dokazujem ravno nasprotno, da Boga dejansko ni.

            In Bog ima itak vse, kar si lahko človek zamisli. Ali pa tudi nič. V obeh primerih pa nič od tega ni nujno resnično.

          • Jaz si ne izmišljujem nobenih “novih” logik. Ti očitno ne sprejemaš niti uveljavljenih principov debate. Podiraš celo samo znanost, kot je matematika. O poštevanki pa ne bom razpravljal. Si pač najpametnejši zemljan odkar je človeštvo.

          • Seveda sprejemam tvoje “uveljavljene principe debate”. Ravnokor sem jih uporabil, da sem ti “dokazal”, da Bog ne obstaja. Tako da raje se potrudi in ta moj argument ovrži, če imaš z njim kak problem.

          • Nima smisla v neskočnost debatirat s tabo. Ti si izmisliš nekaj, in s tem dokažeš da to ne obstaja.

            Zate je resničnost skrčena na nekaj kar lahko primeš v roke, ali vsaj izmeriš.
            Resničnost sega mnogo višje.

          • Zdravko, si pa čuden. Saj te ves čas prepričujem, da misliti nekaj oz. nekaj predpostavljati ne nujno implicira tudi resničnosti tega.

            In nikjer ne trdim tega, de je resničnost omejena na to, kar lahko človek z znanjem in sredstvi, ki jih ima na voljo dokaže. Trdim to, da o tem, ali je nekaj resnično ali ne lahko govorimo le takrat, ko imamo možnost, da to tudi dokažemo, v nasprotnem primeru je pač potreben vsaj nek dvom. Skratka, ne trdim, da Boga ni zato, ker ga ni mogoče dokazat. Trdim, da je verjeti v Boga, brez da bi njegov obstoj dokazali, skregano z razumom, saj bi v nasprotnem primeru bilo smiselno verjeti v karkoli. To je bistveno. Ti pač vidiš samo Boga, ampak človek si lahko zamisli marsikaj, ne le Boga. In po isti logiki, kot ti pač trdiš, da Bog je, ker si v to pač prepričan in to jemlješ potem za resničnost, lahko tudi jaz trdim, da Boga ni, ker je to neko moje prepričanje in ga kot takega potem jemljem za resničnost. Ampak tak pristop je v obeh primerih nesmiseln. To, kar nekdo verjame in kaj ne ne implicira resničnost tega, kar verjame, ali ne.

          • Jaz ves čas govorim o tistem kar je resnično. Ne o tem kar si izmišljaš. Koga brigajo tvoje nebuloze!

        • Primer nedokazljivega, a nedvomno obstajajočega?
          Npr.: (človeški) glas. Ga lahko otipam, vidim, kako drugače ujamem? (Dobro, lahko ga poslušam – posnetega, govorjenega: a ga ne morem “ujeti” in imeti spravljenega v nekem predalu …)
          Pa (človeška) misel? Te EEG ali CT ali rentgen ali magnetna resonanca ne prikažejo. Da bi vam, g. Primc, kdo rekel, da ste brez misli? Tega si jaz ne bi upala trditi o nikomer, čeprav vem, da jih imamo vsi.

          • Marta, človeški glas ni nič drugega kot zvok. Zvok pa je mehansko valovanje (je torej še kako fizična zadeva, čeprav ga ne vidimo), kar pomeni, da je še kako dokazljiv, torej ga lahko merimo. Glas lahko npr. tudi posnamemo oz. ga slišimo, kot ugotavljaš. Sluh pa je eno izmed čutil. Ne moremo ga “ujeti” in imeti kot fizični pojav spravljenega v predalu zato, ker to valovanje ni trajno. Tudi voda, ki jo daš v nek kozarec, bo ščasoma izhlapela, pa to ne pomeni, da je nedokazljiva.

            Misel je dokazljiva. Vsi ti komentarji so dokaz, da misli obstajajo, saj vsebujejo misli. Torej dokazov o tem, da ljudje razmišljamo je na tone in tone. Celotna zgodovina človeštva je en sam ogromen dokaz tega. Sicer pa misel, v tem pomenu, kot ga hočeš razumet, ni stvar resničnosti, ampak abstraktnosti.

            Skratka, kako veš, da razmišljam? Tako, da prebereš moj komentar. In verjamem, da se boš strinjala s tem, da je obstoj mojega komentarja še kako mogoče dokazati, tudi če je v digitalni obliki.

          • No, vidite: tako kot je za vas “celotna zgodovina človeštva en sam ogromen dokaz tega …” – tako je tudi za nekatere (ne za vse, ker vsi ne priznavajo ali ne dojamejo ali ne sprejemajo ali kakorkoli zavračajo) celotno “stvarstvo” (kakor mi imenujemo svet z vsem znanim in doslej še neznanim v vesolju) en neovrgljiv dokaz obstoja Nekoga, ki je vse skupaj “pognal v tek” in postavil take “naravne” zakone, da stvar “pelje naprej”.

            In tako kot me vi poučujete (priznam: fizike sem se učila zgolj za teste – od nje mi ni ostalo nič kaj uporabnega), da so »nevidne« zadeve merljive in dokazljive (jaz pa recimo trdim, da česar ne vidim in ne otipam, tega ne priznavam …), tako dopustite možnost, da nekateri poleg nevidnih tudi vidne in dokazljive stvarnosti štejemo med dokaze za obstoj Nekoga, ki je (bil in je) ‘pred’ in ‘nad’ in ‘z’ nami.

            Namreč: še bolj nedokazljiv je (zame) “slučaj”, ki je povzročil, da vse deluje. Ali pa: je zmožen človeški um (potem ko je od »slučaja« prevzel vajeti v svoje roke) zagotoviti tolikšno preciznost v najmanjših delcih in predvidljivost – v smislu, da izdela nekaj, kar bi se »samo od sebe« skladno razvijalo naprej? Ali: je že kakšen znanstvenik iz dveh ali več »mrtvih« sestavin sestavil kaj »živega«? Samo sprašujem – in vas lepo pozdravljam (= ne mislim nadaljevati (nove) brezplodne razprave). Lahko noč!

          • Marta, treba je ločevati med objektivnim dokazom in nečim, kar se nekomu kot dokaz nečesa prikazuje, dejansko, torej objektivno pa ne dokazuje ničesar.

            In če je za vas manj verjetno, da je za nastanek vesolja in posledično življenja kriv “slučaj” kot da je to storil Bog, potem si neka zelo nerazumna oseba. Namreč, v prid “slučaja” obstaja ogromno dejstev, ki so jih znanstveniki odkrili in ki jih s pridom uporabljajo na vseh področjih znanosti in ki dejansko vedno znova dokazujejo, da je takšna interpretacija povsem legitimna in mogoča ter verjetna, po drugi strani nimamo ne samo nobenega dejanskega indica, da za vsem tem stoji Bog, ampak ne obstaja niti ene same ideje, teorije, zamisli, razlage, fantazije, česarkoli o tem, kako naj bi Bog karkoli ustvaril, ki bi bila vsaj približno realna, smiselna, mogoča, verjetna itd.. O tem ne vemo popolnom in popolnoma nič. A kljub temu se tebi zdi nekaj, o čemer znanost ogromno ve in o čemer je zbranih ogromno podatkov in posrednih dokazov manj verjetno kot nekaj, o čemer ne vemo nič več od tega, kar npr. piše v neki 2000 let stari knjigi. Pa še tisto nima nobene podlage v znanosti. Take nerazumnosti jaz dejansko ne razumem. Zato se pa to imenuje vera.

          • Dobro je da imamo dvome. Ključna lastnost pri reševanju dvomov pa je samokritičnost oz. priznanje da smo zmotljivi, saj menda nismo bogovi ???

          • Gospa Marta,
            ob prvi priliki omenite atom. Vsi verjamejo vanj, a ga še nihče ni videl, otipal. Če bo še militantni ateist še kaj hotel, mu pa še omenite energijo.

          • Marta, saj že problem vzporednih premic ne razume. Aksiomi njemu ne opisujejo resničnosti. Kaj bi šele bilo, če bi se začeli pogovarjati o neskončnosti…

          • AlFe,

            A o atomu bi ti rad? ni problema: http://antoine.frostburg.edu/chem/senese/101/atoms/faq/are-atoms-real.shtml

            A ima militantni kristjan še kakšno vprašanje na to temo?

            Glede energije boš pa moral malo bolj pojasnit kaj s tem pojmom sploh misliš.

            Zdravko,

            Problem je v tem, da ne razumeš, da niti vzporedne premice, niti aksiomi, niti kaj desetega ne more dokazovati nekaj petnajstega, torej Boga. To so pa ja osnove osnov, ki jih očitno verniki ne razumete.

    • Slabo beres. Rdeca nit se ne nanasa na kriz v ucilnici, temvec na prostovoljno versko vzgojo v soli.

      Glede pluralizma pa ne odkrivati tople vode. Poglej cez planke, severno od Alp, po Evropi ali Ameriki. V strogo laicisticni Franciji imajo verouk v javni soli. Pac vsak sodeluje v skupini, ki ji pripada. Katolicani skupaj, pravoslavni skupaj, zidje skupaj in muslimani skupaj… Kdor ne zeli, ima prosto uro oz neke vrste drzavljansko vzgojo.

      • Slabo bereš. To kar sem napisal se nanaša na oboje, tako da verske simbole kot verske vsebine.

        Glede pluralizma pa tudi ne vem, kaj ti ni jasno. Saj nikjer ne trdim, da to ni mogoče, sem se zgolj spraševal, ali bo tistim, ki imajo take predloge, taka ureditev na koncu všeč? Z Džamijo že vemo, da si bili problemi, najbolj med tistimi, ki imajo, seveda ko gre za njihove interese, polna usta verske svobode.

        Pri nas je pa itak očitno, da se to “versko svobodo” dejansko interpretira tako, da to velja le za KC, kvečjemu še za Evangeličansko cerkev, potem se pa konča. To pa potem ni noben verski pluralizem.

        V Franciji se verski pouk izvaja v šolah, ampak ga država ne financira, izvaja se pa izven uradnih šolskih ur, torej ni del učnega programa. Izjema so zasebne verske šole, kjer je verski pouk prostovolen in šole v določenih regijah ob meji z Nemčijo, kjer to določa nek poseben konkordat še iz obdobja, ko so te regije bile del nemškega ozemlja, velja pa le za katoliški verski pouk.

        • Ni res… država posredno tudi verouk v šola financira, saj financira vzdrževanje vsega cerkvenega premoženja. Poleg tega imajo lahko otroci celo en dan v tednu prost za versko vzgojo. Tako da je razumevanje verske svobode in načela ločitve v Sloveniji daleč od normalnega.

    • Slovenija je večinsko katoliška, zato je v javni šoli smiselno obesiti križ. Ker je demokratična se v odnosu do drugih ver ne sme dogajati diskriminacija.
      Relativizem in nihilizem pa sta nesmisel v vzgojnem procesu, ki ga šola vrši. Slovenska šola zato logično in smiselno vzgaja v katoliškem duhu, ki v ničemer ne vsiljuje samo svojo resnico.

      • Verski ali drugi ideološki simboli ne spadajo v šole, ker šole naj bi zagotavljale znanje, vedenje, ne pa indoktrinacijo, torej pranja možganov.

        Šole pa tudi ne učijo ne relativizma, ne nihilizma, ampak učijo dejstva. Če katoliški duh ne vsiljuje svojo resnico, potem nima mesta v šoli, v kateri ni samo kristjanov, ampak so tudi pripadniki drugih verstev kot tudi neverniki. Šola naj nudi izobrazbo in razgledanost, ne pa verske ali druge ideološke indoktrinacije.

        Zanimivo je tudi, da ravno s strani vernikov prihajajo te želje po tem, da se šola spremeni v ideološko ustanovo na podoben način, kot je veljalo v času komunizma. Tudi takrat smo imeli na steni Titovo sliko in druge simbole socializma in komunizma in tudi učni program je bil izrazito ideološki. Zdaj ko smo se znebili tega pranja možganov, bi pa nekateri uvedli novega.

          • Pouk o verstvih je stvar temeljne izobrazbe in vzgoje. Verouk je pa indoktrinacija, ker ne uči o neki veri, ampak uči to vero. Podobno velja npr. za marksizem. Učiti o marksizmu je stvar izobrazbe in vzgoje, učiti marksizem je pa indoktrinacija.

  7. Glede na to, da je za Evropo značilna krščanska kultura, je logično, da bi se moralo to kulturo upoštevati in čutiti v izobraževalnem in siceršnjem kulturnem procesu.

    Tisti, ki gojijo pa druge verske kulture pa imajo možnost to gojiti izven rednega izobraževalnega procesa. Le na ta način lahko pričakujemo integracijo tujcev v evropski prostor, sicer ne morejo spoznati evropske kulture.

    To narekuje življenjska logika in zdrava pamet, če želimo, da bo evropska kultura tudi v bodoče krasila svetovno kulturo. Sicer pa se moramo od nje zavestno posloviti in imeti zaradi tega slabo vest do nas in naših predniikov ter našega naravnega okolja.

  8. Obsežno besedilo, a v množici dejstev nisem našel bistvenega, četudi je ves čas govor o nezakonitosti. Od vseh neustavnosti in nezakonitosti je najbolj grozna tista, ki ni omenjena: Noben sklic parlamenta, noben državni svet, nobena vlada – ministri in predsednik – noben predsednik države, niti sodniki (seveda tudi ustavni ne) in katerikoli sklep ali referendum špo letu 1992 ni zakonit.
    Več je v tekstu:
    PISMO Z DNA (1. 11. per mail poslano uredništvom)

    Na kratko o farsi brez primere v zgodovini vesolja.

    Dne 12. septembra 1992 je skupščina Republike Slovenije sprejela zakon o volitvah v državni zbor.

    Prvi odstavek sedmega člena tega zakona pravi: "Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti in mu ni odvzeta poslovna sposobnost."

    To v slovenščini (uradni jezik) pomeni, da smejo voliti samo tisti državljani (državljanke verjetno sploh ne?), ki imajo na dan glasovanja svoj 18. rojstni dan, ki so na dan glasovanja stari natančno 18 let in niti sekunde več ali manj.

    Ker so na vseh volitvah po sprejetju citiranega zakona o volitvah v državni zbor bili upoštevani tudi glasovi tistih, ki po tem zakonu volilne pravice niso imeli, noben sklic parlamenta doslej ni bil legalen. Legalen seveda ni niti sedanji sklic.

    Nelegalni, neveljavni ali nični so iz tega razloga tudi vsi sklepi, ukrepi in zakoni, ki so jih sprejeli poslanci teh sklicev, saj niso imeli mandata.

    Nelegalna in brez vsakega pooblastila je seveda bila in je tudi vsakokratna vlada RS – vključno predsednik in ministri. In njeni ukrepi ostajajo brez vsakega učinka.

    Republika Slovenija ni članica NATA, saj so akte v zvezi s tem, sprejemala telesa brez mandata.

    Ker zakon o referendumu in ljudski iniciativi pravi: "Pravico glasovanja na referendumu imajo državljani, ki imajo pravico voliti v državni zbor." Republika Slovenija tudi ni članica EU, saj je bil referendum nezakonit in rezultat ničen.

    RS nima poslancev v EU, niti komisarja. Glede volitev E-poslancev velja zakon o volitvah v državni zbor, kandidata za E-komisarja pa je določila vlada, ki itak ni legalna, saj so jo izvolili poslanci, ki nimajo mandata.

    Sodniki, ki jih je potrdil državni zbor, nimajo mandata. Ustavno sodišče seveda tudi ne. Nobena odločba, sodba ali obsodba, prometni prekršek – nič, kar ima temelj v zakonu, ki ga je sprejel državni zbor, nima nobene veljave niti učinka. Vse globe, kazni, davščine itd. kar so predpisali, zaračunali uradi in organi, je treba vrniti, ker so nezakoniti.

    Vsi zaporniki morajo biti izpuščeni na prostost, ker so bili obsojeni na podlagi nezakonitih odločitev ljudi, ki nimajo mandata.

    Republika Slovenija nima predsednika, saj tudi predsednika lahko volijo samo tisti, ki na dan glasovanja dopolnijo osemnajst let starosti. Volili pa so, in glasovi so bili upoštevani, tudi vseh ostalih, ki so na dan glasovanja dopolnili kako drugo starost.

    Republika Slovenija nima niti obrambe niti varnostnih organov, saj ni ne ministra policije, ne ministra z obrambo, niti ni zakonov, ki določajo delovanje teh struktur. Da so neveljavne vse mednarodne pogodbe, ki so jih sklenile vlade po letu 1992, je seveda evidentno.
    Neustavnost, nezakonitost, ki trajajo od prvih volitev v samostojni Sloveniji, so nekaj nepojmljivega. In tudi ne(raz)rešljivega. Ni nobenega organa, telesa, urada, osebe, ki bi imela mandat in pravico ukrepati. Jasno, da parlament ne more ničesar spremeniti, saj nima mandata. Vsi – od parlamentarcev, prek vlade, ministrov in do zadnjega državnega uradnika – gredo lahko domov. Ali nimajo mandata ali nimajo kaj početi, saj nimajo potrebnega zakonskega orodja.

    Možno je nekaj variant:

    Prva in dovolj strašna je, da Slovenijo okupira zainteresirana, pravno delujoča država.
    Druga, ne dosti manj srhljiva je, da ljudstvo vzame stvari v roke in se nad deželo zgrnejo strahote še ne pozabljenih razmerij.
    Tretja možnost je državni udar, ki vzpostavi ustavni red in zakonitost s silo.
    Četrta, ki preostane, in bi bila v svojih posledicah celo zaželena, pa je, da se trezno premisli, kdo sploh še ima v tej deželi (v slovenskih deželah) mandat.

    Mandat še vedno imajo delegati osamosvojitvene skupščine, ki je tudi sprejela kriminalni zakon o volitvah, zaradi katerega državni zbor, izvoljen na prvih volitvah v samostojni državi ni bil legalen in njegova konstitutivna seja, s katero bi prenehal mandat dotedanjih delegatov vseh treh zborov, sploh ni bila zakonita in je dejansko nična. Zato so delegati svoje mandate ohranili. Prenehal tudi ni mandat takratne vlade itd.
    Edina razumna možnost, ki preostane, je torej sklic vseh še živih delegatov in članov takratne vlade. Delegati morajo takoj popraviti zakon o volitvah (tudi vse druge zakone te vrste) , takoj nato pa namesto neveljavnih razpisati nove volitve v državni zbor, vlada pa mora opravljati tekoča opravila.***
    Ta "izredna", "reševalna" skupščina bi imela tudi priložnost, da dokonča osamosvojitev, česar takrat ni storila. Dokončanje osamosvojitve pomeni, da iz Jugoslavije izstopi, kar je vanjo vstopilo. Dokument o nastanku južnoslovanske državne tvorbe pove, da so se 1. 12. 1918 s Kraljevino Srbijo "ujedinile" ZEMLJE (!!!) države SHS. Tako formulacijo je oblikoval srbski regent, namesto zagrebške variante, da se Država SHS ujedinjuje sa Srbijom. To je bil seveda nesmisel, saj suverena država ne more imeti posla z nekim prividom ali pobožnimi željami. V odnose sme stopati izključno s sebi enakimi ali podobnimi subjekti. To pa so bile tisti trenutek izključno slovenske dežele / države (ZEMLJE po srbsko), ki so se natančno en mesec pred tem z razglasitvijo, da "vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah" združile. To odločilno ustavnopravno dejanje je izvršila vlada pod predsedovanjem viteza dr. Pogačnika. Ustavnopravna podlaga za to odločitev je bil Manifest (16. 10. 1918) Karla Habsburga, suverena (tudi) vseh slovenskih dežel in vsake posebej, ki je bil hkrati tudi suveren vseh dežel z nemško večino in je s pravico, da si izberejo državne zbore po etničnem kriteriju ter da se svobodno povezujejo, omogočil združitev tako dežel (oz. njih delov) s slovensko večino, kot tudi dežel z nemško večino. Dežele z nemško večino so združitveni akt izvršile na Dunaju teden dni prej, kot slovenske v Ljubljani. Utemeljenost, veljavnost in trdnost tega ustavnega dejanja internacionalnopravnega značaja, se je pokazala na mirovnih pogajanjih, kjer so "dunajsko" združitev priznali brez ostanka! Le dodatek "Nemška" so morali odrezati od imena "Nemška Avstrija". Da slovenska združitev – "nemški" oz. avstrijski popolnoma enaka in z enako težo in pravno upravičenostjo – v Parizu ni imela učinka, je razumljivo: Tam tega krucialnega dejstva, te internacionalno pravno popolnoma korektne in za vedno veljavne uresničitve "davne sanje" – Zedinjene Slovenije – ni dal nihče na mizo! Slovenski člani delegacije so o vsem tem molčali kot grob. Na vse pretege pa so drukali za balkansko novotvorbo. Kaj so drugega mogli odločujoči v Versaillesu, kot da so se usmilili moledujočih…?

    Edino legalno zakonodajno telo je danes torej preostanek tridomne osamosvojitvene skupščine, ki ima priložnost, da se katastrofalne odločitve, ki so po dvajsetih letih kulminirale v totalno tragikomično smešnico brezpravja in splošnega propada, končno popravijo in Republika Slovenija zaživi v svojem naravnem okolju zvezne države avtonomnih slovenskih dežel, da se dejansko osamosvoji oziroma izstopi iz propadle Jugoslavije, kar je vanjo vstopilo – torej slovenske dežele – ZEMLJE.

    Na ta način bi iz "velike posranije" (dr. France Bučar) končno naredili nekaj dobrega – obetavnega, "evropskega".

    • Razburjaš se brez potrebe. Če ti že smiselno prebiranje zakonskega besedila dela težave, potem se pač obrni na Ustavno besedilo, ki je podlaga zakonskega in pravi: “Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen”. Zakon zgolj precizira, kdaj najkasneje mora nekdo dopolnit 18 let (na dan volitev), da lahko na nekih konkretnih volitvah voli.

    • ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti.
      ====================
      Haha, še opazil nisem. Ja, to je mogoče samo v Sloveniji.

  9. No, mislim da tale tekst ni najbolj pomemben danes….Vsekakor je to analiza sodbe Vrh sodišča, ki jo napisal pravnik Avbelj…Uredništvo jo je dalo “malo na stran”, a da je ne bi k do prebral, ali zakaj ?

  10. Veliki senat (torej 2. stopnja) sodišča za človekove pravice je s 15:2 razveljavil soglasno sprejeto sodbo senata 1. stopnje, in sicer z obrazložitvijo, da verski simbol (razpelo) na steni učilnice ne indoktrinira, češ da je »pasiven simbol«. Ali bo s strani države zaukazano visel ali ne, pa prepušča (ustavam) državam članicam.

    Vsak se lahko sam vpraša o tej argumentaciji – ali npr. islamski polmesec (ali pa rdeča zvezda) kot obvezno in izključno pritrjen simbol na steni javne šole indoktrinira vašega otroka? Po (nelogični) argumentaciji sodišča ne, češ da gre za “pasivni simbol”.
    Kaj sploh je »pasiven« simbol oz. kaj je potem »aktiven simbol«? Vsak simbol ima sporočilno vrednost in se tem neko aktivno vsebino, namen, sicer ni simbol.

    Kljub temu da po mnenju sodišča EKČP ne indoktrinira (in torej naj ne bi kršil EKČP), pa je državi prepuščeno, da sama presodi, ali je to v skladu z njeno ustavo ali ne.
    In v Sloveniji je kristalno jasno: obvezno visenje enega samega verskega simbola v javni šoli (za to je namreč šlo v zadevi Lautsi) je v neskladju z našo ustavo, saj je kršeno načelo nevtralnosti države (ki ni zajeto v EKČP, je pa v naši ustavi!), ki izhaja iz 7. člena ustave (po mojem mnenju pa je kršen tudi 41. člen glede svobode vesti).

    • Pa kje vidis problem v krizu… Mi imamo problem s prostovoljnim veroukom…

      Poleg tega pa ne razumem, kako lahko nekdo trdi, da v nobenem ucbeniku nic ne pise o tem, da Boga ni. Meni je uciteljca biologije ored vsemi rekla, da sem bedak, ker hodim knverouku!

        • Ne razumeš?
          Zame je več veljalo tisto, kar je rekla učiteljica, kot pa kar je pisalo v učbenikih.

          Sicer pa nisem nikjer zasledil, da bi učiteljice govorile bistveno drugače, kot je pisalo v učbenikih… ne vem kako si ti sicer razumel naš zgodovinski pojem “pred našim štetjem in po našem štetju” pri čemer ves zahodni svet uporablja before Christ, after Christ.

          • Jaz bi rekel, da ti ne razumeš. Praviš, da ne razumeš, kako lahko nekdo trdi, da v nobenem učbeniku nič ne piše, da Boga ni, hkrati pa praviš, da tega res v nobenem učbeniku ni.

            Če pa nekaj trdi neka učiteljica samoiniciativno in mimo tega, kar ji učni načrt nalaga, pa za to ne more biti kriv celoten izobraževalni sistem. A potem tudi krščanstvo uči pedofilijo, ker jo nekateri duhovniki prakticirajo?

            Pojem “pred našim in po našem štetju” je pa versko nevtralen, ker za vse kulture pač Jezus ne predstavlja neke osredne zgodovinske figure. Zato se ta pojem v svetu, tudi zahodnem, vedno bolj uporablja v obliki BCE/CE (before common era in common era). Tako pojmenovanje so že leta 2002 uvedli v vseh angleških šolah in šolah v Walesu. Tudi v ZDA vse več šolskih učbenikov uporablja to poimenovanje, podobno se je uveljavilo na področju znanstvenih objav, predvsem na področju zgodovine. Npr. ameriški institut Smithsonian, ki pokriva več raziskovalnih institucij in muzejev uporablja izključno poimenovanje BCE/CE.

    • Spoštovani Ananas ! V navedenih členih ne piše, da je šola po načelu države nevtralna. Saj to je nesmisel. Nevtralnost je v kemijskem procesu, v človeških odnosih pa je nesmisel. Po katoliški vzgoji je rek: “bodi vroč ali led, če si mlačen ta bom izpljunil”. Torej važna je vzgoja za svobodo in odgovornost. Te v nevtralnosti ni !

  11. Zanimiv je tisti del komentarja, ki ga je napisal komentator Lenarčič, ki govori o nastanku države Zedinjene Slovenije leta 1918 in kako so jo tedanji slovenski voditelji neodgovorno zapravili.

    Zanimivo kako uradna zgodovina o tem pomenljivo molči.

  12. Pa bi bilo prav, da bi nam, ob stoletnici prve svetovne vojne, ki je pomenila razpad Avstrogrske, naši zgodovinarji in politiki omogočili vpogled v samostojno državo Zedinjeno Slovenijo iz leta 1918.

  13. Najverjetneje so tiho zato, ker bi se potem morali vprašati, kdo je z napačno odločitvijo sovplival, da smo potem morali zaradi svoje nesamostojne države Slovenije doživljati revolucijo med II svetovno vojno in po njej poboje ter totalitarizem in zapore ter razvojni zaostanek.

Comments are closed.