Navideznost slovenske pravne države – I. del

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

V času, ko je na slovenskem začelo tleti in počasi tudi goreti nekaj, čemur bi lahko zaradi vztrajnosti pripisali zgodovinski pomen – pot h koncu navideznosti pravne države, je pomembno, da izpostavimo kakšnega od normativnih stanj te navideznosti. Ker je dela veliko, nekje pa je vendar treba začeti, se bom v tem prispevku omejil zgolj na ozko vprašanje širšega problema.

Sam sem pristaš uporabe pojma vladavina prava. Vendar zaradi ne nepomembnih razlik med tem in pojmom pravna država izrecno poudarjam, da bom v tem prispevku, razvidno tudi iz naslova, zaradi lažjega razumevanja, uporabil slednjega.

Ni skrivnost, da je avtonomija šolskega prostora pri nas v praksi bolj ali manj mrtev pojem. Prav tako ni več skrito, da je vsebina materije pri določanju šolskega kurikuluma, oblikovanju učbeniških seznamov, pri določanju vsebine učiteljevega angažmaja, pri naboru oblik in načinov dopustnega posredovanja znanja ipd., skratka vsebina okvirov dovoljenega delovanja konkretnega šolnika, utemeljena na etatistični ideologiji vsemogočne in nezmotljive oblasti, osoljene s prvinami skrajnega pragmatizma. Pri nas je zato nekaj povsem običajnega, biti nemočen pri odkrivanju, spoznavanju in še bolj pri razumevanju problemov in dilem sodobnosti. Zaradi pragmatičnega pristopa, usmerjenega k zadovoljevanju kratkoročnih interesov, vzniklih iz hedonistične paradigme, ki zavrača presežno, so predlagane rešitve na mnogih segmentih družbe napačne, škodljive in zastarele. Polomija bančnega sektorja, ki je hkrati siamski dvojček polomije gospodarstva, v Sloveniji govori sama zase. Pri nas rešitve ne vodijo v prihodnost, ne stremijo k napredku, temveč nas vračajo v obup preteklosti. Vračajo nas na pot, ki smo jo s skrajnimi napori nekoč že prehodili; iz brezna katere smo se nekoč že uspeli izvleči. Danes spoznavamo, da nam ni uspelo postaviti stvari na mesto, ki jim gre in tako zanamcem zravnati poti v prihodnost.

Naj v času priprav na ustoličenje novega ljubljanskega nadškofa za uvod opozorim na njegovo prvo javno izjavo po papeževem imenovanju, da bi se verouk v župnijah ovrednotil enako kot kakšne druge obšolske dejavnosti, na primer krožki. Mislim, da gre za pomemben poudarek bodočih prizadevanj. Izjava pritrjuje dejstvu, da uresničevanje verske svobode, sploh na področju vzgoje in izobraževanja, pri nas ne sledi modernemu konceptu nevtralne laične države, kot ga poznajo zahodne demokratične družbe. Kaže pa nadškofova izjava še nekaj: tako kot njegov predhodnik, se tudi sam ne namerava skriti pred razrešitvijo tega izziva državljanske neenakopravnosti, ki pritrjuje naslovni tezi.

Jedro tega prispevka se zato ukvarja z vprašanjem verske svobode v šolskem prostoru. Svoboda človekovega izražanja, ki jo lahko opisno determiniramo s svobodo misli, vere in vesti, je v okolju absolutne prepovedi katerekoli od slednjih zgolj mrtva črka na papirju. Zato je njen obstoj neločljivo povezan z vladavino prava (pravno državo).

Kot rečeno, ni dvoma, da verska vzgoja v šoli na Slovenskem ni urejena na evropsko, če hočete na civilizacijsko primerljiv način. Pri tem poudarjam, da je prepoved prostovoljnega verskega pouka kot dela uradnega šolskega kurikuluma izjemnega pomena. Učinek te prepovedi je po mojem mnenju ključen pri razumevanju drugih hendikepov vsebinskega liberalizma na Slovenskem. Nepriznanje, da smo ljudje različni, da smo nekateri verni, nenazadnje, da v Sloveniji živimo tudi katoličani in hkrati sovražno nasprotovanje katoliški Cerkvi in njenim vernikom, posebno pri priznanju pravice do udeležbe v javnem diskurzu, katerega pomemben del se vrši prav v šolskem prostoru, je posledica totalitarnih konceptualnih fundamentov, na katerih temelji ta prepoved.

Svobodna družba na slovenski način

Pravna država stoji in pade z načelom supremacije ustave. Vsebino temeljne pogodbe v Sloveniji razlaga in varuje ustavno sodišče. To je v primeru U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010, ko je presojalo ustavnost Zakona o verski svobodi, zacementiralo nekatere še vedno nerazrušene miselne pogruntavščine. Njihovo podstat je pred časom odločno zavrnilo Evropsko sodišče za človekove pravice (evropsko sodišče) v zadevi Lautsi in drugi proti Italiji, zadeva 30814/06 z dne 18.03.2011, ko je odločalo o dopustnosti križa na steni učilnice javne šole.

Za potrebe tega prispevka si bom dovolil kratek ekskurz k razrešitvi dileme glede odnosa med slovensko ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (konvencija), saj se zdi, da slovenski oblastveni organi tega ne vedo. Slovenija je konvencijo ratificirala 28. junija 1994. Ta v 1. členu določa obveznost pogodbenic, da zagotovijo človekove pravice vsakogar pod njihovo jurisdikcijo. Hkrati slovenska ustava v 8. členu določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. To daje splošnoveljavnim načelom mednarodnega prava in mednarodnim pogodbam, ki obvezujejo Slovenijo, v notranjepravnem redu primat nad zakoni in drugimi predpisi. Prioriteta splošnoveljavnih načel mednarodnega prava in mednarodnih pogodb pa velja samo v razmerju do zakonov in drugih notranjepravnih predpisov, ne pa v razmerju do ustave.

Problem se pojavi, ko konvencija oziroma sodna praksa evropskega sodišča nasprotuje slovenski ustavi oziroma ustavnosodni praksi ustavnega sodišča. Če se pred tem pravnim orehom znajde ustavno sodišče, ga more streti le z odgovorom na vprašanje, ali bi ustavni pritožnik uspel pred evropskim sodiščem. Po besedah aktualnega slovenskega sodnika pri evropskem sodišču mora ustavno sodišče, če je odgovor pritrdilen, ugoditi ustavni pritožbi, saj je konvencija v Sloveniji zavezujoč pravni akt, nadrejen nacionalni zakonodaji, povsem nesporno pa je tudi, da ima glede razlage konvencije odločilno in zadnjo besedo evropsko sodišče. Sodna praksa evropskega sodišča je za ustavno sodišče de facto zavezujoča, če ne želi tvegati obsodbe Slovenije. V primeru, ko konvencija zagotavlja višjo raven varstva pravic glede na prakso evropskega sodišča, je potrebno uporabiti določbe in razlage konvencije in ne ustave. Seveda to nalaga že ustava. Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji (kar konvencija nesporno je), namreč ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. V teh primerih je zato potrebno odstopiti od klasičnega pravila supremacije ustave, česar bi se morali zavedati tako upravni organi kot sodišča.

V že omenjeni zadevi U-I-92/07 je ustavno sodišče, ko je obširno pojasnjevalo ustavno dopustno razlago različnih vidikov verske svobode, zapisalo in na to se danes še vedno brezprizivno sklicujejo državni presojevalci, »da slovenska ustavnosodna praksa v primeru javnih vrtcev in šol široko pojmuje obseg varovanega negativnega vidika verske svobode in načela o ločenosti države in verskih skupnosti. Iz slovenske ustavnosodne prakse namreč izhaja, da je že sam javni prostor teh vrtcev in šol manifestacija države, in da glede na to načelna prepoved konfesionalne dejavnosti [npr. verouk] v njih ne pomeni nedopustnega nesorazmerja med pozitivnim vidikom verske svobode in pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnimi verskimi prepričanji na eni strani in negativnim vidikom verske svobode na drugi strani. Vendar je položaj, ko gre za javni šolski prostor ali prostor javnega vrtca, v katerem potekata izobraževanje in vzgoja otrok, ki se osebnostno šele oblikujejo in katerih voljna sposobnost (praviloma) še ni popolna, posledice njihove dovzetnosti na vzgibe iz takšnega okolja pa niso predvidljive (sic!), po prepričanju sodišča bistveno drugačen kot položaj, ko gre za odgovorne, voljno sposobne odrasle. V javnem šolskem prostoru, še zlasti, ko gre za mlajše otroke, je potrebno posebej skrbno varovati nevtralnost šolskega sistema, upoštevaje pri tem dejstvo, da je obvezen za vse, ne glede na vero, in da je njegov namen pospeševati kritično mišljenje učencev.«

Ustavno sodišče se je pri iskanju argumentov za absolutno omejitev verske svobode v naših šolah (natančneje: za absolutno prepoved določenega poseganja v negativni vidik verske svobode) oprlo na danes že razveljavljeno odločitev evropskega sodišča. Pri tem je izrecno navedlo nekaj primerov, kot je obvezna prisega na Biblijo pri prevzemu državne funkcije in namestitev križev v učilnicah javnih šol. Sodišče je glede molitve in blagoslavljanja na maturitetnih slovesnostih v javnih šolah ugotovilo, da jim je skupna bolj ali manj posredna prisilnost soočenja z verskimi elementi. Kar bode v oči je dejstvo, da se je pri tem ustavno sodišče izrecno v opombah 56 in 59 oprlo na razveljavljeno sodbo senata sedmerice evropskega sodišča v zadevi Lautsi in drugi proti Italiji z dne 3.11.2009.

Tu pa tiči težava. Veliki senat evropskega sodišča je namreč z veliko večino, za je glasovalo petnajst sodnikov od sedemnajstih, citirano odločitev sedmerice, kot rečeno, razveljavil in odločil, da je namestitev križa na steno učilnice javne šole v polju proste presoje vsake države pogodbenice. K temu je sodišče v podkrepitev svoje odločitve dodalo tisto, kar je za svoboden svet samo po sebi umevno, za Slovenijo pa ključno. Zapisalo je, da, tudi spričo dejstva, da križ simbolično predstavlja krščanstvo, z njegovo izpostavljenostjo na steni učilnice javne šole ne gre za kršitev pluralnosti in ne za nedopustno indoktrinacijo, ter da križ na steni učilnice javne šole ne posega v negativni vidik verske svobode neverujočih učencev. Poudarilo je, da ima država pri zagotavljanju pravice staršev do izobraževanja in vzgoje otrok v skladu z njihovim verskim ali filozofskim prepričanjem omejeno polje proste presoje. Država namreč ne sme učencev siliti v prepričanje, ki ne spoštuje verskega ali filozofskega prepričanja staršev. To še posebej velja za organizacijo šolskega okolja in oblikovanja kurikuluma, saj mora država spoštovati prepoved indoktrinacije. Sodišče je posebej izpostavilo, da mora biti država nepristranska pri podajanju znanja in informacij; načelo pluralnosti pa celo staršem preprečuje, da bi nasprotovali vključitvi verskih vsebin v šolski kurikulum. Na tem mestu poudarjam, da indoktrinacije ni mogoče razumeti zgolj kot nedopustne prisile za določeno versko prepričanje, temveč tudi kot prisilo za vsakršno drugo prepričanje, nenazadnje tudi ateizem.

Kaj sedaj?

Ključna dilema, na katero bi morala odgovoriti slovenska družba, če želi oblikovati trdne temelje posameznikove svobode, je odnos med versko svobodo in nevtralnostjo države, še posebno v šolskem prostoru. Današnje razumevanje vloge Cerkve in njenega odnosa z državo v civiliziranem svetu, kot v komentarju ustave zapiše nekdanji predsednik ustavnega sodišča, izhaja iz sprejemanja države kot svobodne demokratične družbene ureditve in spoznanja, da medsebojno spoštovanje in podpora svobodni Cerkvi v dejanski laični državi lahko prispeva k družbenemu razvoju. Država ne sme niti učiti niti zavračati nobene posamične filozofije, ideologije ali morale. Ne sme niti vzpodbujati niti prepovedati nobene doktrine in ne sme dajati prednosti niti laični morali. Laičnost ne sme postati uradna ideologija, državna morala ali celo državna religija. Moderna svobodna demokratična državna ureditev vzpostavlja kot temeljno človekovo pravico njegovo svobodo. To pomeni, da tudi na vprašanja o pravem prepričanju in pogledu na svet kot eni od najglobljih človekovih odločitev država sploh več ne odgovarja, ampak jih prepušča svobodnemu posamezniku. Zapoved nevtralnosti in prepoved vmešavanja v posameznikovo svobodo je zato ključna dolžnost države. Pri tem pa je potrebno izpostaviti, da mora slovenska družba stopiti korak naprej, in sicer od dosedanje tolerantnosti k dejanski verski svobodi.

V Sloveniji je vprašanje verouka oziroma verske vzgoje v šoli varno spravljeno pod pokrovom pravno spornih odločitev ustavnega sodišča. Med bolj znanimi je odločitev U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001. V javnem diskurzu se vprašanje verouka v šoli ne odpira. Če pa se že, je navkljub zatrjevanju presojevalcev, da neumnih vprašanj ni, spretno preslišano oziroma kar je pogosteje, zmanipulirano v škodo spraševalca. Nič drugače ne teče debata v šolskem prostoru, ki je po besedah ustavnega sodišča nevtralen. V slovenski šoli je zagovarjanje nauka katoliške Cerkve tako med učenci, še posebno pa med učitelji po večini sprejeto z zaničevanjem in zasramovanjem. V kateri slovenski javni šoli se pri obravnavi dilem, ki od človeka zahtevajo globok razmislek in še bolj tehtno odločitev, kot je vprašanje minljivosti, trpljenja, splava, evtanazije, nenazadnje smrti, odgovore nanje išče v nepejorativno predstavljenih stališčih katoliške vere? V kateri slovenski javni šoli si učitelj v trenutkih t.i. mentorstva za življenje upa na glas povedati, da verjame v Boga?

Kljub zmanipuliranosti javnega prostora, predvsem z že skoraj bolestno zlorabo pojma o ločenosti države in Cerkve, problem ostaja. Glede na ustaljeno ustavnosodno prakso pri nas je verska svoboda, predvsem njen pozitivni vidik, priznana v manjši meri, kot jo priznava konvencija. Če je evropsko sodišče postavilo minimum standardov njenega zagotavljanja v javni šoli, potem je praksa slovenskega ustavnega sodišča, ki se je kot pijanec plota držijo pristojni državni organi, v nasprotju s konvencijo.

Kršitve konvencije je treba učinkovito preprečevati. To je večkrat poudarilo tudi ustavno sodišče. Zato absolutni prepovedi prostovoljnega verouka v javni šoli oziroma vrtcu, absolutni prepovedi »konfrontacije« z vero, absolutni prepovedi opravljanja verskih obredov v javni šoli, absolutni prepovedi omenjanja Boga in drugih verskih vsebin v šoli, ki naj bi bile po stališču varuha ustave edini mogoč način za zagotovitev negativnega vidika verske svobode, od odločitve v zadevi Lautsi in drugi proti Italiji ni več mogoče pritrditi. Vsak poseg v pozitivni vidik verske svobode, ki je v nasprotju s predmetno odločitvijo evropskega sodišča, torej tudi prepoved prostovoljnega verouka v prostorih javne šole ali pa prepoved vključitve prostovoljnega verouka oziroma verske vzgoje v uradni šolski kurikulum, je tako nelegitimen in neustaven. Odločitev glede primerljivega ovrednotenja župnijskega verouka drugim obšolskim dejavnostim je tako na dlani.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.