Normal
0
21
false
false
false
SL
X-NONE
X-NONE
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-priority:99;
mso-style-parent:””;
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:10.0pt;
font-family:”Times New Roman”,”serif”;}
Zadnje 3 mesece bolj intenzivno spremljam trg dela na področju osnovnega in srednjega šolstva. V to sem pravzaprav osebno vpleten, ker žena, prof. matematike in računalništva, išče zaposlitev. Prijavljena je na obvestila Zavoda za zaposlovanje in skoraj vsak dan je vsaj kakšno, velikokrat pa celo več razpisanih delovnih mest, ki ji v celoti ali pa delno ustreza. Na prvi pogled zgleda presenetljivo – v šolstvu se na veliko zaposluje. In logično razmišljanje nas vodi do sklepov, da se posamezniki upokojujejo, da se je morda kje povečalo število oddelkov in da morda kje niso bili s posameznim učiteljem zadovoljni.
Zaščita brezpogojnikov
In potem začnejo prihajati odgovori, da ni bila izbrana in da je bil izbran drug kandidat / druga kandidatka, ki izpolnjuje vse pogoje. Ker je tudi ona izpolnjeval vse pogoje, je sicer malo čudno, da je niso niti povabili na razgovor, a pomisliš, da so morda med nekaj 10 kandidati pač morali narediti selekcijo. Potem pa prejme odgovor, da ni bil sprejet nobeden kandidat in bodo razpis ponovili. Nobeden kandidat in ona ima vse pogoje, pa je niso niti poklicali na razgovor. Malo že smrdi.
Potem pa žena začne malo povpraševati, kakšno je realno stanje na šolah, kamor se prijavlja. Ugotovi, da imajo kar na nekaj šolah za določen čas zaposlenega nekoga, ki ne izpolnjuje pogojev in ga tako ali drugače ščitijo. primer dveh razgovorov. Pri prvem izve, da se morajo ravnatelji sosednjih šol uskladiti, če ima katera že zaposlena oseba premalo ur in zaposlitev dejansko dobi oseba iz sosednje šole. Po drugem, precej obetavnem razgovoru, pa so samo govorice o nekih povezavah.
Kaj govori ta navidezna resničnost? Trg dela v slovenskem javnem šolstvu ni takšen kot je videti. Čemu potem zaupati? Ali se sploh peljati na razgovor v eno uro vožnje oddaljen kraj, če pa je morda že nekdo izbran.
Kje je prostor za dobre učitelje
Ta navidezna resničnost postavlja tudi vprašanje, v kakšni meri je v slovenskem javnem šolstvu sploh odprt prostor, kjer lahko najboljši ali vsaj dobri učitelji najdejo svoje mesto. Navidezna resničnost odpira tudi vprašanja, ki morda sploh nimajo osnove. A ta navidezna resničnost pomeni konec realne komunikacije. Kjer pa se neha komunikacija, se začne domišljija.
// //
