Navidezna resničnost

22
328

izobrazba šola učenci razredZadnje 3 mesece bolj intenzivno spremljam trg dela na področju osnovnega in srednjega šolstva. V to sem pravzaprav osebno vpleten, ker žena, prof. matematike in računalništva, išče zaposlitev. Prijavljena je na obvestila Zavoda za zaposlovanje in skoraj vsak dan je vsaj kakšno, velikokrat pa celo več razpisanih delovnih mest, ki ji v celoti ali pa delno ustreza. Na prvi pogled zgleda presenetljivo – v šolstvu se na veliko zaposluje. In logično razmišljanje nas vodi do sklepov, da se posamezniki upokojujejo, da se je morda kje povečalo število oddelkov in da morda kje niso bili s posameznim učiteljem zadovoljni.

Zaščita brezpogojnikov

In potem začnejo prihajati odgovori, da ni bila izbrana in da je bil izbran drug kandidat / druga kandidatka, ki izpolnjuje vse pogoje. Ker je tudi ona izpolnjeval vse pogoje, je sicer malo čudno, da je niso niti povabili na razgovor, a pomisliš, da so morda med  nekaj 10 kandidati pač morali narediti selekcijo. Potem pa prejme odgovor, da ni bil sprejet nobeden kandidat in bodo razpis ponovili. Nobeden kandidat in ona ima vse pogoje, pa je niso niti poklicali na razgovor. Malo že smrdi.

Potem pa žena začne malo povpraševati, kakšno je realno stanje na šolah, kamor se prijavlja. Ugotovi, da imajo kar na nekaj šolah  za določen čas zaposlenega nekoga, ki ne izpolnjuje pogojev in ga tako ali drugače ščitijo. primer dveh razgovorov. Pri prvem izve, da se morajo ravnatelji sosednjih šol uskladiti, če ima katera že zaposlena oseba premalo ur in zaposlitev dejansko dobi oseba iz sosednje šole. Po drugem, precej obetavnem razgovoru, pa so samo govorice o nekih povezavah.

Kaj govori ta navidezna resničnost? Trg dela v slovenskem javnem šolstvu ni takšen kot je videti. Čemu potem zaupati? Ali se sploh peljati na razgovor v eno uro vožnje oddaljen kraj, če pa je morda že nekdo izbran.

Kje je prostor za dobre učitelje

Ta navidezna resničnost postavlja tudi vprašanje, v kakšni meri je v slovenskem javnem šolstvu sploh odprt prostor, kjer lahko najboljši ali vsaj dobri učitelji najdejo svoje mesto. Navidezna resničnost odpira tudi vprašanja, ki morda sploh nimajo osnove. A ta navidezna resničnost pomeni konec realne komunikacije. Kjer pa se  neha komunikacija, se začne domišljija.

 


22 KOMENTARJI

  1. > Ali se sploh peljati na razgovor
    > v eno uro vožnje oddaljen kraj,
    > če pa je morda že nekdo izbran.

    Vsekakor!

    Ravno danes smo na seji katedre
    izbirali novega sodelavca. Bil
    sem presenečen nad malim številom
    prijavljenih.

    Tudi sam sem imel tovrstne probleme
    pred dvajsetimi leti. Takrat smo
    matematiki bili deficitarni, a sem
    vseeno trikrat izvisel, preden sem
    dobil službo.

    A nič drugače se niso počutili moji
    sodelavci. Tudi oni so imeli slabo
    izkušnjo pri iskanju novega sodelavca.

    Tako da pogumno naprej.

    In ne. Niti slučajno ne razumite
    kot kritiko članka. Res bi moralo
    zaposlovanje v šolstvu biti bolj
    transparentno. Z osnovnimi merili
    jasno definiranimi že na ravni
    države. Koliko podobnih člankov
    še mora biti napisanih, preden bo
    komu na odgovornih mestih postalo
    jasno, da mora dvigniti rit, se
    podvizati in napisati ustrezna
    kvantitativna navodila?

  2. Lep članek. Žal se to dogaja še marsikje drugje. Opozorila ne zaležejo več. Prej ali slej bo potrebno organizirati državljansko akcijo, zahtevati jasne odgovore od pristojnih, predstaviti alternativno vizijo drugačne sistemske rešitve in nato vztrajati, vztrajati, vztrajati, dokler ne bo javnost dovolj senzibilizirana, da tudi odgovorni ne bodo mogli več molčati.

  3. Žena se že 8 let s tem ubada, je slavistka in na dvojezičnem območju ne more dobiti službe, čeprav je že obiskovala nekaj tečajev. Kljub 3 vpisanim madžarom rabi za poučevanje slovenščine potrdilo o znanju madžarščine, ki ga lahko dajo samo v lendavi. Ker ne izpolnjije lahko ravnatelj izbere po svoji izbiri. Dolgoletno študentko brez diplome, strokovnega izpita prakse, samo je pa njegov. Vse po zakonu.
    Ker je rabila še 1 mesec prakse za bibliotekarski izpit in je bila 1 leto na zavodu je prosila za usposabljanje na delu, vendar ga ni mogla dobiti v 3 knjižnicah, ker zavod ni odobril. Na koncu so jo v ljubljani sprejeli na izpit, po obrazložitvi 6 mesečnega truda kako priti do 1 mesec prakse v knjižnici, tudi prek prostovoljstva.org, sindikata, ki je odgovoril, “v šolstvu ne poznajo prostovoljstva”, ambasadork prostovoljstva, ki so ostali brez odgovora…
    Ko se vozi 60 km pa tudi 260 na razgovor kjer ne zahtevajo mađarščine, albanščine, polek slovenščine še 4 predmete ali pogoje, (drugje je ne povabijo na razgovore, niti ne more večkrat do koga) razveljavojo zadevo in prilagodijo pogoje svojemu kandidatu.
    Izven svoje občine ne more dobiti službe, ker pač eni župani skrbijo za svoje volilce, pri nas temu ni tako.

    Zato že pol leta kliče v avstrijo za čistilko, sobarico, proizvodno delavko, kjer jo vsaj na prijazen način zavrnejo. Upa še in tudi jaz in oba otroka da bo dobila službo, saj je tudi moja služba ni rožnata, ko po vseh medijih objavijo, kdaj pride cela plača pravočasno, ko se nihče ne briga, če ti 7 mesecev ne plačajo prispevkov za pokojnino, kot za g. Gašperja.

    Gnila je država in naj crkne čimprej, da bo prej lahko šlo na boljše, da bi še kaj imeli od življenja. …

    • Gospod Feri,
      se opravičujem, toda … zakaj pa je šla študirat slavistiko, če ni imela tako bogatih staršev, da jo bodo financirali vse življenje? To sprašujem z vso resnostjo in spoštovanjem do vas. Zakaj tako neumna odločitev?

      • AlFe, kvečemu je neumno tvoje vprašanje (mislim čisto resno). Kako se lahko sploh sprašuješ zakaj je nekdo šel študirati slavistiko? To je zelo neumno.

      • mamo je izgubila z 16 letom, oče je bil v nemčiji.
        nihče ji ni niti povedal, da lahko dobiva pokojnino po mami. ko je zvedela, so rekli da ne plačujejo za nazaj. Za šolo so jo napizdili, tak kot zdaj napizdujejo. Fakse lahko dol zaprejo za 10 let.

      • Če bi šla študirat elektro ali strojništvo, tekstil bi lahko kvečjemu premierka, kar pa vsi ne moremo biti. Tovarne zapirajo in še lep čas bo trajalo, da jih bojo tujci odprli nazaj gor za minimalce. Do takrat bojo tudi že ukinile sindikate pa se bo lahko delalo še za manj.

          • Alojz spet govori neumnosti in posplošuje.

            Nekateri pa vemo, da so diplomanti FDVja zaposleni pri marsikaterem uspešnem slovensku podjetju.

            Razen politologov. Tisti pa najraje gnojijo v SDS 😛

          • Pancer spet laže. FDV-jevci so v gospodarstvu nezaposljivi, razen, če so čistilke in podobni. Take stvari še znajo delati.

            FDV-jevci so nezaposljiv kader. Politologi so pa v SD. Lukšič je eden od njih.

            Pancer se je pa zatipkal in napisal en S preveč.

            Kateri predmet je najtežji na FDV-ju? Omara

            Kako lahko edino padeš na FDV-ju? Le po stopnicah

          • Pancer je užaljen, ker je sam poneumljeni FDV-jevec. Morda ga pa ni bilo treba poneumiti, ker je bil že prej neumen.

          • Vsekakor. Lukšič mi je na predavanjih genialno opral možgane, pripravljali in trenirali smo pa tudi za državni udar 😉

            (nisem FDVjevec, sicer se pa tebe v nobenem primeru ne tiče)

      • AlFe, nudi tudi inštrukcije za matematiko. Želel pa sem opozoriti na sprevržen sistem zaposlovanja v šolstvu.
        In seveda je velika razlika, (pre)živeti od inštrukcij ali od plače učitelja.

        • Gospod Danilo,
          sem razumel. Ampak ta sprevrženi sistem se pojavlja tudi izven šolstva, posod tam, kjer je državna lastnina … Problem je tudi izobraževanje nezaposljivih kadrov. Točno se ve, koliko učiteljev potrebujemo in koliko univerz moramo za to število imeti.

  4. Tudi sam imam hecne izkušnje z iskanjem zaposlitve, čeprav imam izobrazbo, ki naj bi bila iskana. Pa ne bi o tem. Le Feriju in Danilu želim dati malo vsaj moralne podpore. Ne cagat!

    Smem komentirati družbeni sektor? Prva bojna črta dela dobro delo. Vendar naj se prva bojna črta vpraša, ali za svoje delo res potrebuje vso to pozadino, ki se je nabrala “v Ljubljani”. In ta pozadina se skriva za hrbti učiteljev v razredih, sester na oddelkih ter policistov in vojakov na terenu.

    Koliko strokovnih služb je namenjenih le samim sebi. Naj navedem primer. Se še kdo spomni agencije za enake možnosti.

    • Prva bojna (Zakaj ne delovna? Da poudarimo, kdo dela!) črta se je to že zdavnaj vprašala in odgovorila: “Ne!” In tu se zgodba konča, saj nima moči odgnati roparje z oblasti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite