Nauki iz Ogrske

Pravkar začeto madžarsko predsedovanje Evropski uniji je za Slovenijo poučno iz več vidikov.

Tako kot češko (ki se je ukvarjalo z vladno krizo) tudi madžarsko predsedovanje očitno ne bo minilo brez težav. (Le kaj se nam obeta pod poljskim predsedovanjem v drugi polovici leta?) Slovensko predsedovanje leta 2008, ki mu leva opozicija ni prizanašala, je torej še naprej edini neokrnjen zgled, kako lahko nova država članica predseduje Uniji uspešno in brez kontroverznosti, zlasti notranjepolitičnih. Naša levica bi to naši desnici že morala priznati.

Orbanova stranka Fidesz nima prave primerjave v Sloveniji, četudi je v isti politični grupaciji evropskih ljudskih strank kot SDS, SLS in NSI. Zagotovo so nekatere poteze vlade pretirano samozavestnega Orbana problematične – nenazadnje tudi zaradi Prekmurja in Porabskih Slovencev. Zaporedne slovenske vlade so rade minimizirale problematiko Porabskih Slovencev, verjetno le za to, ker so bili tako tihi in maloštevilni, Madžarska pa dežela, na katero je Ljubljana gledala nekoliko zviška.

Po drugi strani pa se vendarle ni mogoče izogniti vtisu, da Evropa sodi desne vlade – še posebej, če so v novih državah članicah – ostreje kot leve. Če praznujemo priključitev Primorske in Prekmurja Sloveniji in še vedno vsaj simbolno obžalujemo izid koroškega plebiscita, je potrebno nekaj razumevanja imeti tudi za madžarski “enotni kulturni prostor”. (Drugo so seveda njegove morebitne sodobne zunanjepolitične implikacije.) Sporni medijski zakon je morda še en šolski primer grobe nespretnosti novih desnih strank, a je gotovo tudi odgovor na nerazrešen problem dominacije starih ideoloških in kapitalskih struktur v medijskem prostoru v novih državah članicah.

Levici je uspelo v EU ustvariti precejšnjo mero vnaprejšnjega nezaupanja do desnih strank v novih državah članicah, deloma zaradi večinsko levo-orientirane povojne evropske inteligence, deloma pa tudi zaradi občasne nerodnosti in nespretnosti novih demokratičnih sil.

Tri slovenske članice Evropske ljudske stranke naj se na madžarskem primeru torej učijo, da je za pridobitev zaupanja evropskega javnega mnenja (ki ga ključno oblikuje intelektualna levica) nujen sočutni konzervativizem, ki se izogiba nepotrebnim konfliktom.

Tretji nauk madžarske zgodbe je, da se Evropa na svojem zahodu in vzhodu suče v desno, pri čemer desno ne pomeni nujno ali pa sploh ne krščansko-demokratske orientacije, značilne za celinski evropski prostor. Evropa se giblje v desno smer, za katero je značilen strah: strah pred globalizacijo, pred širitvijo EU, pred tujci vseh vrst (tudi iz novih držav članic), pred prihodnostjo, pred izgubo gospodarske prednosti in udobja evropskega socialnega modela. Gre sicer za razumljiv, a neproduktivni strah, ki na dejanske ali navidezne grožnje odgovarja z zapiranjem vase in včasih tudi z odmikanjem ne samo od evropskih krščanskih, ampak tudi od humanističnih korenin Evrope. V taki Evropi pa je – še zlasti za tako majhne nacije kot je Slovenija – toliko pomembnejše, da zelo jasno definiramo naše nacionalne interese, zlasti zunanjepolitične, gospodarske in energetske in jih tudi dovolj odločno uveljavljamo.

Foto: Wikipedia