Facebook, radio, TV, blogi mojih znancev … skratka, ves medijski prostor je poln “jamranja”. Res, je gospodarska kriza, ampak, ali je res tako hudo? Zdi se mi, da je Slovenija vse bolj podobna Izraelskemu ljudstvu, ki ga je Mojzes vodil skozi puščavo v Obljubljeno deželo. Sekirali so Voditelja, zakaj jih je odpeljal iz Egipta, kjer je bilo čisto “spodobno” – mesa in čebule je bilo v izobilju (pa čeprav so bili sužnji).
Priznam, verjetno sem glede razsežnosti sedanje krize in stiske vsaj malo “v vatki” – službo sem zaradi večnega povpraševanja dobil takoj, ljudje še kar pridno prispevajo za nas, tudi s streho nad glavo v glavnem ni težav. Zato morda komu tole moje pisanje utegne zaudarjati po sprenevedanju. Pa vendar, ko gledam ljudi okrog sebe, kar vidim, da se večinoma pritožujejo tisti, ki sploh ne živijo v kakšnem strašnem pomanjkanju. Tisti, ki jim je res hudo, pogosto namreč tako mahajo in plavajo, da bi se izkopali iz svoje stiske, da nimajo časa in energije za jadikovanje in protestiranje. Tisti pa, ki so se navadili sedeti križem rok v svojem ne preveč-ne premalo udobju, pa verjamem, da so se znašli v nezavidljivem položaju; prosto po evangeliju: “Beračiti me je sram, delati se mi ne ljubi.” Torej je težava pogosto bolj v glavi kot pa v stvarnosti. Oziroma je velikokrat težava, kako sprejeti, da si ne morem privoščiti več istega standarda, kot sem si ga (po pameti ali pa ne) privoščil do zdaj. (Visok) standard je namreč postal v naši ljubki deželi pravica. In saj veste, da pravic si pa že ne bomo dali vzeti. Prej, pred tridesetimi leti, so nas lepo zdresirali, da smo bili vsi zadovoljni, ko smo imeli vsi enako – nič. Vsi po vrsti smo (vsaj javno) prezirali zahodnjaški luksus in materializem ter sanjarili o ideologiji bratstva in enotnosti. Delo je bilo cenjeno, kot prispevek k gradnji tega mogočnega sistema. Sistem je z nasilno izravnavo dosegal, da je večina državljanov živela na sprejemljivi meji preživetja-in se ni kaj dosti spraševala, kako lepo bi bilo imeti več in živeti udobneje. Tudi zato, ker je bilo to nevarno.
Potem pa je vzcvetela ideja osamosvojitve. Ideja o uresničitvi nacionalnih sanj. Zdelo se je vse mogoče. Na drugi strani so skeptiki svarili, da bo vse skupaj ena velika polomija in da brez Jugoslavije ne bomo preživeli – ne bi bilo prav, da bi jih poslušali. A institucionalizirana revščina, ki smo jo tolkli pol stoletja in ideje, ki jih je posadila v narod, se ne dajo kar tako izkoreniniti. Ideja, da moramo imeti vsi enako in da je bogastvo lahko pridobljeno samo na krivičen način. Ideja, da je oblast odgovorna za vse in da politika ureja vse razsežnosti javnega življenja. Ideja, da je pravilno razmišljati mogoče samo na en način.
Po drugi strani so idejo liberalizacije, osamosvojitve kot izjemno priložnost zase videli okoriščevalci. Ob splošni politični nebogljenosti so se dokopali do stolčkov (ali pa kar ohranili stolčke iz minulega sistema), ki so jim omogočili, da so popolnoma izmolzli slovensko gospodarstvo. Če prav razumem, so si sicer nagrabili precej denarja, ampak pretirane koristi od njega ne bodo imeli, sploh glede na njihovo povprečno starost – na ono stran pač težko kaj odneseš s seboj.
A še vedno, v desetih letih se je slovenski standard dvignil od balkanskega do spodobno primerljivo evropskega. Finančni standard namreč; duhovni, politični in vrednostni standard imajo pač precej večjo inercijo – in bo, žal, sprememba trajala precej dlje. (Lahko celo mirno rečemo, da je komunizem relativno dobro životaril ravno zaradi inercije duhovnih, političnih in etičnih standardov od prej – pa čeprav jih je s skrajno silo zatiral). Vozimo se v boljših avtomobilih kot večina Evrope, informacijsko smo dokaj primerljivi, imamo v lasti precej več nepremičnin kot marsikje … je sicer res, da plače niso primerljive, a v marsičem tudi stroški niso. In sprememba standardov nujno narekuje tudi spremembo ekonomskih razmerij – cenejši brezžični mrežni usmernik stane toliko kot spodobnejše kosilo v restavraciji (pred petnajstimi leti je bilo verjetno razmerje 1-10). S povprečno plačo in nekaj iznajdljivosti (ali pa celo z malo več skromnosti in iznajdljivosti ter brez plače) se da pri nas kar solidno živeti, sploh če si pripravljen trdo delati. Je pa precej huje za tiste, ki nočejo ali ne morejo delati. Sploh če doživljajo, da imajo pravico živeti v istem standardu kot najbolj marljivi delavci. Tega nas je naučil prejšnji sistem: ni bilo važno, koliko in kako si delal, vedno so bili krivi drugi – ali celo ideje – in na koncu si spodobno prišel skozi.
Verjamem, da se zato delomrznežem kolca po prejšnjem sistemu. Saj, komu pa ne ustreza čisto sprejemljivo živeti in moleti cel dan vse štiri od sebe. Bega me edino to, da so takšni delomrzneži in drhal v sodobni družbi tako presneto glasni. In da se jim tako pogosto pridružijo tudi povsem spodobni delovni ljudje. Kakor v Živalski farmi: ovce blejajo, konj pridno vleče dalje, svinje pa se redijo naprej …
Rešitev za naš položaj torej ni v linču tajkunov in popolni zamenjavi političnega aparata (ali celo sistema)(o, kako zelo zaudarjajo takšne ideje po revoluciji izpred sedemdeset let). Sprejeti je pač treba, da sem za svoj standard odgovoren sam in ne (kakor v totalitarizmu) država. Da se astronomska plača direktorja bolj malo pozna pri sanaciji nekega velikega podjetja (izračunajte). In predvsem, da je pred nami vsaj še nekaj let “puščave”, preden bomo prispeli v obljubljeno deželo, ki si jo moramo, za razliko od svetopisemskih Izraelcev, zgraditi čisto sami. In pri tem nam pritoževanje, obupavanje in zganjanje nostalgije pač ne pomaga. Vedeti moramo, da je resnično samostojna (torej tudi duhovno) Slovenija bolj projekt naših otrok kot nas. Naš projekt opa je, z vsem srcem in vso dušo delati zanjo, da se je bodo nekoč veselili.
Foto: Reporter
