Nasprotniki Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu prisegajo, da je revolucija glavni dosežek NOB

1

Kaj nam je vrednota, kaj nam je torej v ponos, revolucija in enoumje SFRJ ali demokracija in samostojna Republika Slovenija? Slovenski parlament je že petič zavrnil podpis Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki obsoja totalitarne režime, torej fašizem, nacizem in komunizem. Ali je to pri nas še vedno problem?

Nasprotniki Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu menijo, da je revolucija glavni dosežek NOB

Avtor članka, novinar Uroš Esih namreč za uvod zapiše: »Predlagatelji so spet potegnili ta kratko.« Vprašanje je, kdo vse je zopet »potegnil ta kratko«. Slovenski parlament je namreč že petič zavrnil podpis omenjene resolucije Evropskega parlamenta. Ali nam je res v ponos in čast, doma in po svetu, da smo edini v Evropi že petič zavrnili podpis resolucije? Pri nas da večina še ne razume, kaj pomeni totalitarizem?

»Poslanci DeSUS-a in SMC ne razumejo, kaj je totalitarizem. Njim je vseeno, saj gre za ljudi, ki živijo za vsakdanji kruh,« strne dr. Igor Lukšič kot vzrok zavrnitve resolucije.

Ali smo res lahko ponosni, da smo edini v Evropi med vojno izvedli še revolucijo. Da smo po vojni uvedli komunistični režim po vzoru Stalinove SZ? Mar je Slovencem res vseeno za ljudi, zanima jih samo še, kje dobiti boljši kruh?!

Vsi nasprotniki podpisa resolucije torej menijo, da je revolucija glavni dosežek NOB. Nekdaj Trg revolucije v Ljubljani še vedno to potrjuje! Narod je razklan, ker zmagovalci vztrajajo, da so se borili le za narod in so narodni heroji, pravilneje narodni heroji revolucije, njihovi nasprotniki pa da so kolaboranti, izdajalci naroda. Pri tem zmagovalci še vedno trdijo, da je za razkol najbolj odgovorna slovenska RKC; kaj pa Partija? Kolaboracija je eno najnizkotnejših in zavržnih dejanj, se pri nas zelo pogosto sliši. Res je, ko je kolaboracija očitno prostovoljna, kar pri nas nikakor ni bila.

Jasno je, da si komunisti po koncu vojne niso želeli demokracije

»Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili.« To vsak lahko prebere v članku So bili vsi na napačni strani, Delo, SP, 4. 1. 2014.

Matevž Krivic: »Toda eno je, kaj se je med NOB ‘uradno’ govorilo – resnično dogajanje na terenu je bilo pa v marsičem drugačno.«

Nekdanji ustavni sodnik, mag. Matevž Krivic je pred časom v tisku objavil:

»O koncentraciji hudega revolucionarnega nasilja na osvobojenih ozemljih v ljubljanski pokrajini kot vzroku za nastanek vaških straž bomo pa kar molčali in si pred tem še naprej zatiskali oči? Trdit, da je bila ‘bela garda’ ustanovljena v času, ‘ko se med borci NOB sploh še ni govorilo o kakšni revoluciji’. Seveda ne, saj se je kasneje med partizani o tem govorilo še manj, razen ponekod na kakšnih političnih urah, da po vojni ne bo ne davkov ne denarja – in podobno …, saj je Stalin leta 1943 Kominterno razpustil in komunistom v Evropi strogo prepovedoval izvajanje revolucije med bojem proti okupatorjem, prišlo je do sporazuma Tito-Šubašić, do zagotovil zahodnim zaveznikom, da povojna oblast ne bo komunistična itd. Toda eno je, kaj se je med NOB ‘uradno’ govorilo – resnično dogajanje na terenu je bilo pa v marsičem drugačno. Bomo mi ‘na levi’ še naprej kar molčali o tem?« 

Trditi, da so bili legalni nasprotniki revolucije prostovoljni kolaboranti okupatorja, je strašna obtožba in krivica

Taji se in se ne uči, da so ti prestrašeni ljudje že v letu 1941/42, zaradi partizanskega nasilja v stiski ustanavljali vojaško nepomembne vaške straže, da bi branili življenje in domove. Okupacijska oblast jih ni zaščitila, pogoj za to je bil, da se morajo priključiti policijskim enotam. Ljudje, ki so videli preventivne likvidacije revolucije, so ta pogoj sprejeli, saj niso imeli nobenega drugega izhoda, doma bi jih neoborožene vse pobili. OF je namreč že jeseni 1941 oklicala, da je vsak upor zunaj OF izdaja naroda. Partija oz. OF je z velikim nasiljem nad nezaščitenimi nasprotniki revolucije sama potisnila svoje nasprotnike pod zaščito okupatorja, kar je bil pretkan način onemogočanja in likvidacija njenih nasprotnikov.

Državljanska vojna je največja tragedija v narodovi zgodovini. Hinavsko je trditi, da so bili legalni nasprotniki revolucije prostovoljni kolaboranti okupatorja. To je strašna obtožba in krivica. Dejstvo je, da je bil Stalin, vodja svetovnega komunizma, voditelj SZ, pravi kolaborant Hitlerja in nacizma, dejansko izdajalec svetovnega komunizma.

Angela Vode je plačala visoko ceno, ker je na glas rekla, da je Stalin je kolaboriral s Hitlerjem

»Nihče ne omeni, da je bila tedaj Sovjetska zveza obdana z močno sovražnimi državami, ki niso dopuščale socialističnega (»komunističnega«) režima v bližini. Morala se je zateči k na videz manj nevarnemu manj »prijatelju«, kamor je začasno zapeljala tudi druga, sebi prijateljska gibanja.«

To piše akademik, prof. dr. Boris Matjaž Sket v Delu, SP, 30. maja 2020. Torej, ko se je Stalin čutil ogroženega od nekaterih držav, se je zatekel k Hitlerju in z njim 23. avgusta 1939 sklenil pakt in postal njegov kolaborant. Stalin in Hitler sta okupirala države po pogodbi, ki je bil tajni del pakta. Stalin je bil kolaborant, ko je Hitler 6. aprila 1941 napadel Jugoslavijo, vse do nenapovedanega napada na SZ 22. junija 1941. Nihče si ni upal obsoditi Stalina kolaboracije z nacisti! Le Angela Vode, sicer tedaj še članica partije, se je zgrozila nad paktom komunistov z nacisti. Povedala je, da nje ne zavezuje ukaz KPS, da se o nacistih ne sme reči žal beseda. Tudi to je rekla:

»Za narode Jugoslavije je bil 6. april 1941 zgodovinski dan, ko so Nemci napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi. V Ljubljani so domoljubi, Primorci, kar po radiu pozivali k odporu, a noben komunist se ni upal nastopiti – Stalin še ni dovolil, njegov pakt s Hitlerjem je bil še vedno v veljavi. Ne klic domovine, klic Kominterne je bil odločilen za te ljudi!«

Zato so jo izključili iz partije in jo kaznovali, za več let zaprli, ji odvzeli državljanske pravice in jo nadzorovali vse do smrti.

Partija je med vojno ljudem lagala o življenju v SZ, sicer bi le redkokoga dobila v partizane

Matija Maček, vodja slovenske Ozne, je dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane.«

Partija je torej zavajala ljudi in jim lagala, kako lepo je življenje v Stalinovi SZ. Ljudem so obljubili, da bo po koncu vojne in zmagi revolucije ljudstvo imelo oblast, izkoriščevalcev več ne bo, vse bo naše, naša bo oblast. »Delu čast in oblast!« Ta obljuba je mnoge pritegnila, brez nje mnogi ne bi šli v partizane.

Država, ki goji mite, nima perspektive. Mit je Dražgoška bitka, ki da je epopeja partizanskega upora, kar da ve cela Evropa. Rezultat bitke pa je, da so se partizani umaknili iz bitke in vaščane pustili na cedilu. Največ žrtev so utrpeli vaščani, ki naj bi jih partizani ščitili in osvobajali. Dražgoška bitka je poraz partizanskega upora in tragedija vaščanov Dražgoš.

Tito je sam rekel, da je med okupacijo potekala državljanska vojna in je bil glavni cilj komunistov prevzeti po vojni oblast in uvesti režim po sovjetskem vzoru. Za Tita so bili nevarna ovira edino četniki, imenovani tudi plavogardisti, in druge podobne enote, ne pa okupatorji. Vedel je, da bodo z Nemci lahko opravili le zavezniki, vojaške in industrijske velesile.

Podpora Titu je bila največja zavezniška napaka v drugi svetovni vojni

Po koncu vojne je komunističnim voditeljem uspelo prepričati Angleže, da so pobegle nasprotnike vrnili novi Titovi oblasti. Revolucionarna oblast je vse spoznala za izdajalce naroda ali pa za potencialno nevarne nasprotnike nove oblasti in so jih brez sojenja obsodili, da so zločinci, ter jih skoraj 15.000 pobili, tudi matere in dojenčke. Zmetali so jih v jame in brezna, katera so zasuli, da izginejo iz narodovega spomina.

V knjigi Titova velika prevara berem, da so pred kratkim v dokumentih odkrili »eno največjih napak v drugi svetovni vojni«, in sicer je to zavezniška podpora Titu, kot je priznal Winston Churchill. Da je Tito prišel na oblast in jo obdržal vse do smrti, je moralo umreti več kot 400.000 njegovih rojakov. Država ne more normalno delovati, če se na državnem nivoju slavi in še vedno uči, da so partizani premagali in pregnali Nemce in da je edinim v Evropi uspelo zamenjati režim po vzoru Stalinove SZ. Nemci so podpisali kapitulacijo zaveznikom; Angliji, ZDA, Franciji in SZ, nikjer partizanom. Slovenski partizanski upor je zadal okupatorjem 7800 padlih. Zaradi okupacije, partizanskega upora in revolucije pa je bilo skupaj sto tisoč žrtev.

Zavezniki, vojaške in industrijske velesile; Anglija, ZDA, Francija in SZ so Nemčijo, tudi velesilo, premagale šele po štirih letih bojev. Voditelji OF so moč Nemčije zelo podcenjevali, a so jim kljub vsemu kljubovali s partizansko taktiko, češ napadi in se pravočasno umakni, kar pa je potem civilno prebivalstvo drago plačalo. Znano je, da je za dosego ciljev revolucije potrebna globoka vera v koristnost in pravičnost boja in seveda pogum, saj cilji revolucije upravičujejo boj, ne glede na število padlih. Pokojni akademik dr. Aleksander Bajt je zapisal:

»Za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala.«

Kaj nam je vrednota, kaj nam je torej v ponos, revolucija in enoumje SFRJ ali demokracija in samostojna Republika Slovenija?

Če se Stalin z zavezniki ne bi dogovoril za svojo interesno sfero Jugoslavije, ne bi Jugoslavija postala enopartijska nedemokratična država, ki jo je vodila samo KP, vse do osamosvojitve Republike Slovenije. Joseph A. Mussomeli, nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji, je povedal:

»Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomer, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« 

Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu, priporoča:

»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.«

Revolucije ljudje ne začno iz zlobe, temveč iz vzrokov in ciljev, ki so za vsako stran različni, a vsaka je prepričana, da je samo njeno ravnanje koristno za narod. Kaj nam je vrednota, kaj nam je torej v ponos, revolucija in enoumje SFRJ ali demokracija in samostojna Republika Slovenija? Bo slovenski parlament še naprej zavračal podpis resolucije evropskega parlamenta, v čigavem imenu in komu v korist?

1 komentar

  1. Če vzamemo NOB kot narodno-OSVOBODILNI boj, potem so z revolucijo (ki jo zdaj namenoma potiskajo v ozadje, na margino) “OSVOBODILI” na desettisoče življenj – s smrtjo. Mišljena je samo Slovenija.
    Ni kaj, velik kulturno-osvobodilni dosežek!

Comments are closed.