Nasititi lačnega

12
297
Foto: osebni arhiv.
Foto: osebni arhiv.

Nekega dne sem se odločila, da svojo življenjsko pot obarvam malo drugače, da pogledam čez ograje, tvegam in izkusim druge svetove. Oktobra 2011 sem se odločila, da malce spremenim ravno življenjsko pot, odložim redno službo in se odpravim v Afriko; želela sem si delati z uličnimi otroci. Za odhod v Afriko (Etiopija, Kenija) sem se odločila, ko sem bila nekoč med dopustom prvič na dopustu v eni od afriških držav. Tam sem videla resnične potrebe velikih množic ljudi in sem tudi sama začutila, da smo jim dolžni pomagati. Zato sem se tudi odločila porušiti zidove svojega varnega življenja (služba, stanovanje, avto, socialni krog …) in oditi v neznano in narediti nekaj »več«. Priznam, da se mi je velikokrat zdelo delo za ljudi v Afriki veliko bolj smiselno kot pri nas. Tam je očitno, kakšne so potrebe, kje lahko pomagaš in nekaj narediš, kolikor je pač v tvoji moči. Seveda je omejeno, dotakneš se lahko le peščice, vendar če ne drugega, lahko vsaj nasitiš nekoga, ki je resnično lačen. Pa čeprav za en dan.

Po štirih letih Afrike sem zdaj že več kot štiri mesece zopet v Sloveniji. Ob vprašanju, kako se ob tem počutim, dostikrat ne vem, kaj odgovoriti, ker večinoma ni časa razmišljati o tem, kako se počutim. Ritem življenja doma me je v trenutku posrkal v svojo hitrost. Predvsem zaradi nove službe v vzgojnem zavodu, kar je bil eden glavnih razlogov, da sem se vrnila v Slovenijo. Pojavlja se tudi vprašanje, če pogrešam Afriko. Seveda jo pogrešam. Afrika se ti dobesedno za vedno usede v srce. Pogrešam afriški kaos, raznolikost, neposrednost, veličino, raznobarvnosti, toplino in toploto, nepredvidljivost, adrenalin… Seveda mi je lepo biti tudi doma, kjer je vse precej poznano, majhno, varno, predvidljivo, blizu, predvsem pa biti blizu domačih. Priznam, da mi je tudi težko biti v Sloveniji. Toliko nesmislov in razglabljanja o nesmislih, da dostikrat ne morem verjeti svojim ušesom. Materializem, potrošništvo, gonja za uspehom, in vsak dan manj zdrave pameti, ki bi nas vodila v neko razumno smer razvoja. Ko sem bila v Keniji, so se najbolj čudili, ko sem rekla, da nas je v Sloveniji le dva milijona. Vedno so rekli, da je to zagotovo »raj na Zemlji«, saj imamo tako le eno pleme, en jezik in torej skoraj nič razlogov za težave in konflikte. Večinoma jim raje nisem razlagala, da temu ni čisto tako, ker jim niti ne bi znala razložiti, zakaj ne. In še vedno ne znam. Kako naj jim razložim, da so tudi pri nas revni in zapuščeni, celo zlorabljeni otroci, čeprav imamo socialni, zdravstveni in šolski sistem, ki ga ni treba plačevati ob vsaki storitvi, za razliko od Kenije, kjer se socialni sistem črpa iz dobrodelnosti od zunaj (državnega NI), šola je plačljiva od vsega začetka, če ne želiš, da otrok pristane na ulici, zdravstveni sistem pa deluje po principu: »Plačaj najprej, potem povej, kaj ti je.« Da kljub temu, da smo vsi »isto pleme« z enim jezikom, ne najdemo skupnega jezika. Da jim raje ne bi naštevala tem in problematik, ki so v debatah javnosti in politike, ker bi me vprašali, kateri planet je to. Da jim slik domov povprečnih Slovencev raje nikoli nisem kazala, ker bi še bolj mislili, da denar raste na drevesih in da smo jim dolžni pomagati.

Velikokrat mi nekdo racionalizira pomoč Afričanom, češ, da si mora Afrika sama pomagati, da ne moreš pomagati vsem, da je dovolj »lačnih« tukaj in da je treba pomagati doma… Nisem se obremenjevala s takšnimi očitki, ker vem, da so le izgovori, da ne naredimo ničesar in da se raje ne izobrazimo, zakaj je lakota v Afriki, ko pa se pri nas na tone hrane zmeče stran. Poleg tega, da si operemo roke nad revščino ljudi na drugih kontinentih, se v svoji državi peremo roke z jamranjem, s kritiziranjem politikov in drugih, ki naj bi nas vodili, zgražanjem nad tistimi na drugem bregu, tistimi ki so Za ali Proti, in mislimo, da bomo že z vsem tem spremenili karkoli. Odgovornost za vse slabo pripisujemo »njim«, organiziramo pohode, pišemo bloge in poste, v iluziji, da mi že vemo, kaj bi bilo treba narediti, kakšni bi vsi morali biti, kako bi bilo treba voditi državo, resor itd… Bolj negativni in kritični smo v svojih javljanjih, večkrat nas »všečkajo«. Medtem ko se borimo z mlini na veter, pa bi, vsak v svojem kraju, lahko naredili to, kar delajo mnogi npr. v Afriki: nasititi lačnega, v danem trenutku in na danem kraju. Namesto tuljenja v rog, mahanja s transparenti, lahko čisto tiho polepšam dan sočloveku. Ne morem rešiti sveta, lahko pa pomagam tistemu, ki je poleg mene, zdaj; materialno, z nasmehom, lepo besedo, z razumevanjem, empatijo.

12 KOMENTARJI

    • Ne gre v tvojo liberalno-kapitalistično vizijo sveta razmišljanje gospodične Polone, za to jo je treba vsaj na koncu, po začetni pokroviteljski pohvali, zviška zavrniti, kajne?

      Prav nasprotno, v njenem idealizmu je modrost, ki je lastna evangeljskemu duhu, je namesto iskanja lastnega egocentričnega podjetniškega interesa pripravljenost dajati, delati in žrtvovati svoje za dobro drugega, posebej tistega, ki nima.

      In to je ob osnovnem, da lačnemu daš jesti, če nima in žejnemu piti, tudi to, da mu pomagaš da dobi šolo in s tem dobro vzgojo in izobrazbo, tudi če je ne more plačati in da dobi solidno zdravstveno oskrbo, enako tudi če je ne more plačati. Kar je nenazadnje poslanstvo vseh krščanskih misijonarjev, ob tem da oznanjajo Kristusa.

      To ni socialistična zastranitev, to je civilizacijska pridobitev, ki je v Evropi toliko samoumevna, da je ne znamo več prav ceniti.

      • Kaj se pa spet peniš, if?
        Lepo spoštljivo sem napisal.
        Kaj želiš, da grem še enkrat skozi cel njen tekst in citiram preko 30 izjav, ki “dišijo” po socialistični opranosti s katero smo vsi prepojeni. Toliko bolj aktivisti, ki manj razmišljajo.

        • Pavel, si ti sam osebno, ki si imun na socialistično opranost, zmožen dejanj in korakov, ki jih storila gospodična Polona, kljub, po tvoje, njeni socialistični opranosti?
          Pri njenih dejanjih tvoja #socialistična opranost# ne igra nobene vloge. Pomoči potrebnim pomagaš ali ne, se odločiš za plemenita dejanja ali ne! Le dejanja so pokazatelj veličine ljudi, ne pa neka podla etikitiranja in podtikanja.

          Še posebej podlo pa je da gospodična Polona ni sposobna razmišljanja na tvojem nivoju! Hvalim Boga, da je tako!

        • Pavel, vaše besedičenje o socialistični miselnosti avtorice članka je popolnoma prazno.

          Ali naštejte te, po socializmu “dišeče” izjave, ki pravite, da jih je preko 30, ali pa prekličite svojo trditev.

          • Ja, kaj moremo, tako je z našim Pavlom:
            zelo rad nemudoma zapiše, kar mu v nekem trenutku pride na misel.
            Ko pa kdo drug od njega terja argumente, zakaj je tako razmišljal, nerad odgovori 🙂

  1. Zaradi vlaganja kapitala v Afriko, Južno Ameriko, Azijo in komunistični del Evrope, se je revščina v svetu v zadnjih 26 letih zmanjšala iz 40% na 12%. Podjetniški kapitalizem.

    Prej pa smo 50 let zbirali denar in ga pošiljali v te revne države, da se je rodila njihova mafija.

    Svobodna trgovina in svobodno podjetništvo nas vlečeta iz revščine. Država nas posesivno ščiti in davčno ropa. Po parih letih iz nas naredi revne in lačne dojenčke.

    • Svobodna trgovina in svobodno podjetništvo sta v Afriko in Latinsko Ameriko prinesla ogromno packarij. Takih in drugačnih, od očitne svinjarije v obliki odvržene plastike in podobnega na vsakem koraku in ekoloških bomb do kriminala, prostitucije in narkomanije.

      Misijonarji so s svojo in drugačno logiko v glavnem prinašali civilizacijo, napredek in red.

      Ne trdim, da podjetništvo in trgovina nista zmožna prinašati dobrih posledic. Ni pa povsem jasno, kako to zagotoviti. Razen načelno s pravnim redom in z omikanostjo ljudi.

  2. Ta punca je pa res vredu. Ni težave, ki je ne bi prebrodila. Veliko modrosti premore. Prav rad bi jo srečal na kavi.
    Glede Afrike pa, osvoboditev izpod kolonializma je imela visko ceno. Danes je polna vseh mogočih revolucionarnih tolp, da se jih ne bo rešila še dolgo. Posebej me skrbi vpliv kitajcev, ki tam na veliko gradijo ceste in kaj vem kaj še in bodo vzpostavili svojo interesno sfero iz katere bodo še velike težave. Čeprav kaže, da kitajcem počasi zmanjkuje denarja… in to je dobro.

  3. “čeprav imamo socialni, zdravstveni in šolski sistem, ki ga ni treba plačevati ob vsaki storitvi, …”
    =======================

    Prav nič ni zastonj, celo precej drago je in za to ker ni zastonj plačujemo na vsakem koraku.
    Gospodična pravi, da se je vrnila zaradi nove službe v vzgojnem zavodu. Verjetno ne bo delala zastonj, da bi se pa vprašala od kod pride denar za njeno plačo pa tudi ni verjetno.

    • Riki,
      zakaj podtikate avtorici članka nekaj, česar ni napisala?

      Celotni stavek, iz katerega ste iztrgali le del, se glasi: “Kako naj jim razložim, da so tudi pri nas revni in zapuščeni, celo zlorabljeni otroci, čeprav imamo socialni, zdravstveni in šolski sistem, ki ga ni treba plačevati ob vsaki storitvi, za razliko od Kenije, kjer se socialni sistem črpa iz dobrodelnosti od zunaj (državnega NI), šola je plačljiva od vsega začetka, če ne želiš, da otrok pristane na ulici, zdravstveni sistem pa deluje po principu: »Plačaj najprej, potem povej, kaj ti je.« ”

      Polona Dominik ni napisala, da sta šolski in zdravstveni sistem zastonj. Napisala je, da šolskih in zdravstvenih storitev pri nas ni potrebno vsakič sproti plačevati naravnost iz lastnega žepa. Tematike ni politizirala in razpravljala, od kod se zdravstvo in šolstvo plačujeta pri nas. Če se ne sprenevedate, morate priznati, da njene besede preprosto držijo.

      V razmerah, v kakršnih je Polona Dominik delovala v Afriki, je očitno tudi spoznala, da je sistem, kakršnega imamo v Sloveniji, vsekakor boljši kot neurejene razmere, ki vladajo v Afriki.

      Riki, kaže, da sta s Pavlom le dve različni plati istega kovanca. Lahko sta oba zadovoljna, ker v Afriki nič ne “diši po socialistični opranosti” v šolstvu in zdravstvu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite