Naši, vaši in izdajalci

Čeprav v debatah o povojnih pobojih privrženci strank tako imenovane levice pogosto radi govorijo o maščevanju nad narodnimi izdajalci, obsežnost in organiziranost pobojev jasno in nedvoumno govorita o tem, da ni šlo za maščevanje, temveč za načrtno iztrebljenje morebitnih političnih nasprotnikov. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da je za likvidacijo več deset tisoč ujetnikov in beguncev, potrebno angažirati vsaj nekaj sto mučenja, ubijanja in sadizma voljnih rabljev.

Ni pretežko razumeti, da je vrh partije, tako jugoslovanske kot slovenske, sestavljala klika zločincev, ki so za oblast bili pripravljeni storiti karkoli, tudi pomoriti deset- in sto tisoče, da bi se znebili nekaj sto morebitnih političnih nasprotnikov – gre za že neštetokrat viden scenarij, najbolj znan primer je Herodov pomor dojenčkov, ko se je želel znebiti konkurenta za judovski prestol. Težje pa je razumeti, da se je našlo dovolj krvi željnih borcev, ki od krvave rihte niso imeli ne vem kako velikih koristi.

Naši in vaši

Dolga leta sem se spraševal, od kod se je vzelo toliko sovraštva, da je bilo mogoče tako veliko število ljudi pripraviti do tako hudih grozodejstev. Zdi se, da je pravi odgovor vojna. V vojni se pač dogajajo grozne stvari in gotovo postanejo ljudje manj občutljivi za težo zločina. A se bojim, da odgovor ne zadošča. Če pogledamo na slovensko politično prizorišče, kljub mirnemu času pogosto zaznamo znake nestrpnega odnosa do političnih nasprotnikov, ki občasno dobiva že kar sovražen pridih.

Če se od političnih elit preselimo k bazi, torej javnosti, postane raven komunikacije že kar hudo zaskrbljujoča. Že na blogih ali mnenjskih portalih je opaziti veliko sovražne komunikacije, na forumih pa je vrag že zdavnaj vzel šalo. Tam, podobno kot v komentarjih na blogosferi, že dolgo divja krvava vojna. Zaenkrat na srečo le besedna, a vprašanje je, ali ni tudi to dobra priprava za takrat, ko bo šlo zares. Sovraštvo do drugih, do farških, komunajzarjev, kvislingov in kar je še podobne zalege, je prisotno na dnevni ravni žal tudi že tukaj, med komentatorji na Časniku. Že res, da verjetno ˝forumaši˝ niso nek reprezentativen vzorec, a to takrat, ko bodo tipkovnico zamenjali z mačetami, ne bo prav dobra tolažba.

Izdajalec!

A da zadeva ne bo samo črno-bela, je potrebno počistiti tudi med izdajalci v svojih vrstah. Lep primer so debate ob zadnjem dogajanju v SDS. Čeprav seveda dopuščam tudi možnost, da SDS ni namerno manipulirala z dokumenti, s katerimi je dokazovala predsednikovo obveščenost o terorističnih napadih slovenske tajne službe v zamejstvu, pa se mi ta možnost vendarle ne zdi zelo verjetna. In glej ga zlomka, ko sem izrazil svoje mnenje o tem, sem bil deležen kopice bolj ali manj prijaznih odzivov – od dobronamernih nasvetov, češ da naj ne nasedam režimski propagandi, do ostrih obsodb, da zabadam nož v hrbet še edinemu politiku, ki nas varuje pred ponovnimi rdečimi pogromi. Še več, nekateri so se celo zgražali, kako da  mediji, kot so Družina, Radio Ognjišče in Časnik, dajejo prostor pisunom, kakršna sva denimo kolega Maver in jaz.

Ko človek takole nekaj časa posveti dogajanju tukaj spodaj, v bazi, začenja razumeti, kako je lahko prišlo do bratomorne vojne in povojnega krvavega plesa. Bojim se, da bi se ob ˝ugodnih˝ razmerah kaj podobnega lahko zgodilo tudi danes.

Vir fotografije: rtvslo