“Jaz bratje pa vem za domovino,” je zapisal slovenski pisatelj Ivan Cankar. Domovina – beseda, ki zbuja lepa čustva in jo opevajo pisatelji in pesniki že od nekdaj. V zgodovini so vojskovodje in politiki motivirali ljudstva in vojščake, da so branili svoje in osvajali domovine drugih ter se pobijali med seboj. Za domovino so umirali tisoči na bojiščih in v raznih mučilnicah. Ubi bene ibi patria, kjer je dobro, tam je domovina, pravi latinski pregovor. Povsod je lepo, doma je najlepše, pravi slovenski pregovor. Upravičeno torej pričakujemo, da si bomo v domovini lahko z lastnim delom prislužili to, kar potrebujemo za življenje, imeli delo, nihče ne bo lačen in ga ne bo zeblo, da bomo imeli streho nad glavo, da bomo varni, da bomo živeli v zdravem okolju, da bomo lahko razvijali svoje talente sebi in drugim v prid. Temeljni dogovor za zagotavljanje teh vrednot na državni ravni je ustava, na svetovni ravni pa Deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je razglasila Organizacija Združenih narodov.
Domovine v malem
Država kot domovina je oblika velike skupnosti, v kateri naj bi bili zagotovljeni temelji za osnovne dobrine in razvoj vsakega posameznika. Globlje in višje vrednote v osebnem razvoju in v odnosih z drugimi pa lahko razvijamo le v manjših skupnostih. Nihče ne živi samo od kruha, ampak od vsake božje besede, pravi Sv. pismo. Božja beseda govori o pravičnosti in ljubezni. Ti dve temeljni vrednoti naj bi soustvarjali v majhnih skupnostih, ki jih zato tudi lahko imamo za neke vrste domovine. Najprej je tu družina, potem organizacija, v kateri imamo delovno mesto, šola, potem razna društva, klubi, prijateljske skupine, župnije in druge cerkvene skupnosti, ad hoc skupine, v katerih se izobražujemo ali s pomočjo katerih želimo rešiti kakšne probleme. Ali se lahko v teh skupinah počutimo dobro, so nam torej res lahko domovine? Morda, toda le, če smo v njih varni in sprejeti, če lahko po svojih močeh prispevamo v dobro vseh, če nas ne žalijo, ponižujejo ali kako drugače zganjajo nasilja nad nami, če nas ne izganjajo. Tudi v majhnih skupnostih smo lahko žrtve mnogih drobnih ali večjih dejanj, lahko pa smo tudi sami aktivni ali pasivni soustvarjalci takšnih dejanj.
Vsakdanja nasilja
V Četrti evropski raziskavi o delovnih razmerah, ki jo je opravila Evropska fundacija za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer, je pet odstotkov delavcev izjavilo, da so na delovnem mestu doživeli nasilje, ustrahovanje ali nadlegovanje (http://www.eurofound.europa.eu). V Sloveniji naj bi bil ta odstotek še višji (Robnik, S., 2010). Za nasilje na delovnem mestu se je uveljavil izraz »mobbing«. Izvira iz naravnih pojavov med živalmi. Uvedel ga je znanstvenik – biolog in etnolog Konrad Lorenz, ki je opazoval, kako živali sodelujejo pri izgonu nezaželenih osebkov iz svoje srede. Od živalskega obnašanja je ta pojem prešel na obnašanje med ljudmi. Največkrat ga povezujemo z dogajanji na delovnih mestih, vendar se dogaja v vseh skupnostih, v družinah in žal tudi v cerkvenih skupnostih, celo med otroki v vrtcih, šolah, pri igri. Starši in stari starši morda poznajo otroško risanko Larina zvezdica. Nekaj epizod v tej risanki lepo prikaže mobbing med otroki na otroškem igrišču. Pri mobbingu na splošno gre za tri vloge, ki jih igrajo udeleženci: nasilnik, žrtev in ostali, ki so priče dogajanju. Nasilnik ima po navadi dominantno vlogo, moč mu lahko da položaj, lahko je telesno močnejši, bolj samozavesten, manj občutljiv. Nasilje je lahko izraženo na različne načine, na primer z ustrahovanjem, fizično, z žaljenjem in poniževanjem, spolnim nadlegovanjem, izganjanjem z delovnega mesta ali iz skupnosti. Za priče dogajanja je v veliki meri prav tako značilen strah in zato celo bolj ali manj tiho odobravanje mobbinga. Ko sem nekoč o tem govoril s specialistom – psihiatrom, mi je dejal, da je pri mobbingu, kljub temu da so za to področje določeni predpisi, zelo težko pomagati na sodiščih, saj nihče noče pričati. Pogosto se ustvari neko splošno mnenje o žrtvi, da je že nekaj kriva. Ko pride do izločitve iz skupnosti, postane žrtev kakor kužna oseba, še govoriti si več ne upajo z njo ali o njej, razen tako, da jo obsojajo in so s tem na varnem pred močnim subjektom, ki vodi to kruto in žalostno igro. Pogosto ta igra v organizacijah teče brez jasnega postopka, dokumentacije, možne obrambe. Za žrtve ima mnoge daljnosežne posledice, od materialnih do zdravstvenih in psihičnih. Trpi pa tudi skupnost sama, saj je ob takem dogajanju bistveno manj sposobna opravljati svoje pravo poslanstvo, ki mora zmeraj služiti vsem ljudem v njihovo dobro. Pri dogajanjih na delovnih mestih pa ne gre vedno le za nasilje nadrejenih nad zaposlenimi, znano je tudi nasilje podrejenih nad nadrejenimi (staffing) in nasilje med sodelavci samimi. Strokovnjaki na področju mobbinga se zavedajo, da se kot žrtve mobbinga lahko delajo tudi taki, ki si imena žrtev ne zaslužijo, na primer tisti, ki venomer sitnarijo, se pritožujejo in obtožujejo, ali tisti, ki se jim ne ljubi delati. Ti se od pravih žrtev mobbinga razlikujejo po tem, da so sami problem, prave žrtve pa za problem naredijo drugi.
Iz malega raste veliko
Pred nedavnim je kolumnist Dejan Steinbuch zapisal, da je bila v Sloveniji med protesti narejena velika napaka, nihče se ni oglasil, ko so protestniki v Mariboru ob Dravi na kole obesili lutke znanih osebnosti. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi opozoril na to nesprejemljivo žaljenje dostojanstva ljudi. Iz podobnega dogajanja se je razvil holokavst v nacistični Nemčiji. Ali se niso ravno z nasilnimi dejanji fizičnega izločanja nezaželenih oseb začeli tudi drugi totalitarni sistemi, končali pa z genocidnimi dejanji grozljivih razsežnosti, tudi v naši domovini? Tu gre za dejanja, ki jih danes gotovo ne uvrščajo v mobbing, vendar se je marsikaj tega, kar se je razraslo v taka grozljiva dejanja, prej dogajalo v majhnih skupnostih, kjer niso znali ali hoteli zaznati nasilja najrazličnejših oblik.
Pridite in poglejte
To je naslov pastoralnega načrta Katoliške Cerkve v Sloveniji. Med petimi glavnimi izzivi v tem dokumentu je četrti namenjen živim občestvom, to je raznim skupnostim duhovnikov in laikov. Dokument Pridite in poglejte namenja pozornost tudi moderiranju skupinskih procesov, oziroma delovanju občestev. Strokovnjaki za vodenje skupinskih procesov – moderatorji oziroma fasilitatorji vedo, kako pomembno je v skupini ustvarjanje varnega okolja. To je vzdušje ali klima v skupini, kjer se njeni člani počutijo varne pred verbalnim ali drugačnim nasiljem, se čutijo sprejete in lahko po svojih močeh prispevajo v dobro celotne skupine. Pravila za ustvarjanje varnega okolja mora skupina izdelati in sprejeti sama, dobro je, da pri tem sodelujejo vsi njeni člani in s tem tudi sprejmejo odgovornost za soustvarjenje varnega okolja. Razvoj malih občestev v tem duhu je velika priložnost za ustvarjanje domovinske pripadnosti v okrilju Cerkve, pa tudi prenašanje pozitivne prakse v druge skupnosti.
Foto: Tone Lesnik
Viri:
- http://www.eurofound.europa.eu
- Robnik, S., Nasilje na delovnem mestu, gradivo za predavanje v Strunjanu 4. 9. 2010
- www.mobbing.si
- Pridite in poglejte, Slovenska škofovska konferenca, 2012
