Naše domovine

13

“Jaz bratje pa vem za domovino,” je zapisal slovenski pisatelj Ivan Cankar. Domovina – beseda, ki zbuja lepa čustva in jo opevajo pisatelji in pesniki že od nekdaj. V zgodovini so vojskovodje in politiki motivirali ljudstva in vojščake, da so branili svoje in osvajali domovine drugih ter se pobijali med seboj. Za domovino so umirali tisoči na bojiščih in v raznih mučilnicah. Ubi bene ibi patria, kjer je dobro, tam je domovina, pravi latinski pregovor. Povsod je lepo, doma je najlepše, pravi slovenski pregovor. Upravičeno torej pričakujemo, da si bomo v domovini lahko z lastnim delom prislužili to, kar potrebujemo za življenje, imeli delo, nihče ne bo lačen in ga ne bo zeblo, da bomo imeli streho nad glavo, da bomo varni, da bomo živeli v zdravem okolju, da bomo lahko razvijali svoje talente sebi in drugim v prid. Temeljni dogovor za zagotavljanje teh vrednot na državni ravni je ustava, na svetovni ravni pa Deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je razglasila Organizacija Združenih narodov.

Domovine v malem

Država kot domovina je oblika velike skupnosti, v kateri naj bi bili zagotovljeni temelji za osnovne dobrine in razvoj vsakega posameznika. Globlje in višje vrednote v osebnem razvoju in v odnosih z drugimi pa lahko razvijamo le v manjših skupnostih. Nihče ne živi samo od kruha, ampak od vsake božje besede, pravi Sv. pismo. Božja beseda govori o pravičnosti in ljubezni. Ti dve temeljni vrednoti naj bi soustvarjali v majhnih skupnostih, ki jih zato tudi lahko imamo za neke vrste domovine. Najprej je tu družina, potem organizacija, v kateri imamo delovno mesto, šola, potem razna društva, klubi, prijateljske skupine, župnije in druge cerkvene skupnosti, ad hoc skupine, v katerih se izobražujemo ali s pomočjo katerih želimo rešiti kakšne probleme. Ali se lahko v teh skupinah počutimo dobro, so nam torej res lahko domovine? Morda, toda le, če smo v njih varni in sprejeti, če lahko po svojih močeh prispevamo v dobro vseh, če nas ne žalijo, ponižujejo ali kako drugače zganjajo nasilja nad nami, če nas ne izganjajo. Tudi v majhnih skupnostih smo lahko žrtve mnogih drobnih ali večjih dejanj, lahko pa smo tudi sami aktivni ali pasivni soustvarjalci takšnih dejanj.

Vsakdanja nasilja

V Četrti evropski raziskavi o delovnih razmerah, ki jo je opravila Evropska fundacija za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer, je pet odstotkov delavcev izjavilo, da so na delovnem mestu doživeli nasilje, ustrahovanje ali nadlegovanje (http://www.eurofound.europa.eu). V Sloveniji naj bi bil ta odstotek še višji (Robnik, S., 2010). Za nasilje na delovnem mestu se je uveljavil izraz »mobbing«. Izvira iz naravnih pojavov med živalmi. Uvedel ga je znanstvenik – biolog in etnolog Konrad Lorenz, ki je opazoval, kako živali sodelujejo pri izgonu nezaželenih osebkov iz svoje srede. Od živalskega obnašanja je ta pojem prešel na obnašanje med ljudmi. Največkrat ga povezujemo z dogajanji na delovnih mestih, vendar se dogaja v vseh skupnostih, v družinah in žal tudi v cerkvenih skupnostih, celo med otroki v vrtcih, šolah, pri igri. Starši in stari starši morda poznajo otroško risanko Larina zvezdica. Nekaj epizod v tej risanki lepo prikaže mobbing med otroki na otroškem igrišču. Pri mobbingu na splošno gre za tri vloge, ki jih igrajo udeleženci: nasilnik, žrtev in ostali, ki so priče dogajanju. Nasilnik ima po navadi dominantno vlogo, moč mu lahko da položaj, lahko je telesno močnejši, bolj samozavesten, manj občutljiv. Nasilje je lahko izraženo na različne načine, na primer z ustrahovanjem, fizično, z žaljenjem in poniževanjem, spolnim nadlegovanjem, izganjanjem z delovnega mesta ali iz skupnosti. Za priče dogajanja je v veliki meri prav tako značilen strah in zato celo bolj ali manj tiho odobravanje mobbinga. Ko sem nekoč o tem govoril s specialistom – psihiatrom, mi je dejal, da je pri mobbingu, kljub temu da so za to področje določeni predpisi, zelo težko pomagati na sodiščih, saj nihče noče pričati. Pogosto se ustvari neko splošno mnenje o žrtvi, da je že nekaj kriva. Ko pride do izločitve iz skupnosti, postane žrtev kakor kužna oseba, še govoriti si več ne upajo z njo ali o njej, razen tako, da jo obsojajo in so s tem na varnem pred močnim subjektom, ki vodi to kruto in žalostno igro. Pogosto ta igra v organizacijah teče brez jasnega postopka, dokumentacije, možne obrambe. Za žrtve ima mnoge daljnosežne posledice, od materialnih do zdravstvenih in psihičnih. Trpi pa tudi skupnost sama, saj je ob takem dogajanju bistveno manj sposobna opravljati svoje pravo poslanstvo, ki mora zmeraj služiti vsem ljudem v njihovo dobro. Pri dogajanjih na delovnih mestih pa ne gre vedno le za nasilje nadrejenih nad zaposlenimi, znano je tudi nasilje podrejenih nad nadrejenimi (staffing) in nasilje med sodelavci samimi. Strokovnjaki na področju mobbinga se zavedajo, da se kot žrtve mobbinga lahko delajo tudi taki, ki si imena žrtev ne zaslužijo, na primer tisti, ki venomer sitnarijo, se pritožujejo in obtožujejo, ali tisti, ki se jim ne ljubi delati. Ti se od pravih žrtev mobbinga razlikujejo po tem, da so sami problem, prave žrtve pa za problem naredijo drugi.

Iz malega raste veliko

Pred nedavnim je kolumnist Dejan Steinbuch zapisal, da je bila v Sloveniji med protesti narejena velika napaka, nihče se ni oglasil, ko so protestniki v Mariboru ob Dravi na kole obesili lutke znanih osebnosti. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi opozoril na to nesprejemljivo žaljenje dostojanstva ljudi. Iz podobnega dogajanja se je razvil holokavst v nacistični Nemčiji. Ali se niso ravno z nasilnimi dejanji fizičnega izločanja nezaželenih oseb začeli tudi drugi totalitarni sistemi, končali pa z genocidnimi dejanji grozljivih razsežnosti, tudi v naši domovini? Tu gre za dejanja, ki jih danes gotovo ne uvrščajo v mobbing, vendar se je marsikaj tega, kar se je razraslo v taka grozljiva dejanja, prej dogajalo v majhnih skupnostih, kjer niso znali ali hoteli zaznati nasilja najrazličnejših oblik.

Pridite in poglejte

To je naslov pastoralnega načrta Katoliške Cerkve v Sloveniji. Med petimi glavnimi izzivi v tem dokumentu je četrti namenjen živim občestvom, to je raznim skupnostim duhovnikov in laikov. Dokument Pridite in poglejte namenja pozornost tudi moderiranju skupinskih procesov, oziroma delovanju občestev. Strokovnjaki za vodenje skupinskih procesov – moderatorji oziroma fasilitatorji vedo, kako pomembno je v skupini ustvarjanje varnega okolja. To je vzdušje ali klima v skupini, kjer se njeni člani počutijo varne pred verbalnim ali drugačnim nasiljem, se čutijo sprejete in lahko po svojih močeh prispevajo v dobro celotne skupine. Pravila za ustvarjanje varnega okolja mora skupina izdelati in sprejeti sama, dobro je, da pri tem sodelujejo vsi njeni člani in s tem tudi sprejmejo odgovornost za soustvarjenje varnega okolja. Razvoj malih občestev v tem duhu je velika priložnost za ustvarjanje domovinske pripadnosti v okrilju Cerkve, pa tudi prenašanje pozitivne prakse v druge skupnosti.

Foto: Tone Lesnik

Viri:


 

13 KOMENTARJI

  1. Briljanten in aktualen članek! Takšne teme in vsebine so za Časnik. Potem se bo v naših glavah in v življenje spreminjalo v duhovni napredek.

    Lepo je opozorjeno na živlasko obnašanje človekaq, če se ne oprime plemenitih lastnosti človbeka.

    Vstajniki so žalili tudi čustva vseh tistih, ki smo prizaddeti, kakšni poboji soljudi so se dogajali po vojni in kar simbolizirajo okostja iz Hude jame oz. Rova Svete barbare. Zato smo bili zgroženi, ko smo opazovali takšne okostnjake, ki so jih nosili vstajniki in ki so očitno njihov simbol delovanja. Zame je to grožnja, ki je sankcionirana bv kazenskem zakoniku.

    Poleg tega je to mobbing, nasilje nad soljudmi v družbi, ki je logično prepovedano.
    Vstajnikom bi človek marsikaj verjel, če bi bili načelni in pravični. Če bi imeli do vseh enak kriterij. Pa ga žal nimajo.
    Zlasti pa bi morali spoštovati temeljne človekove pravice, če se res borijo za pravičnejšo družbo.

  2. Ogromno je v naši domovini tem, ki so potrebne analitične in vzgojne obdelave.

    Prvič zato, da se ozavestimo, kaj je narobe, drugič pa da najdemo rešitve.

    Zapolniti je treba pomanjkljivost drugih medijev, ki se ne znajo lotiti osnovnega vzroka za vse težave. To si lahko privošči Časnik, ki je tudi za to duhovno podkovan.

    Časnik naj bo resničen glasnik duhovne pozitivne preobrazbe ljudi v naši domovini!

  3. Časnik naj vedno poveže duhovnost iz svetega pisma,( pri čemer ni nujno, da se vselej izrecno nanj sklicuje, saj je to samoumevno) z našim vsakdanjim življenjem, zasebnem in javnem. In naj vedno pokaže na primerih, kako naj ravnamo, da se bomo približevali duhovnosti stvarstva.

    Zgornji članek je v tem pogledu idealen, vzorčen. Le tako naprej!

    Le na ta način, si je možno ustvariti zaupanje, pri potencialnih bralcih in renome!

  4. Naj izkoristim odmor.

    Časnik bi naj imel takšno pozitivno kritiko, ki gradi, ne ruši. Pozitivno kritiko, ki nakaže v nadaljevanju pozitivno rešitev.

    Na takšen način vidijo bralci pred seboj svetlobo. Na takšen način lahko utrjujejo svoj duhovni temelj in gredo naprej, vedoč da gredo po pravi poti.

    Takrat bodo v dobri veri, da ni ogrožena njihova duhovna rast. Ampak nasprotno. Podani bodo idealni pogoji za osebno in skupno duhovno rast, v slovenski skupnosti.

  5. Neverjetno in hkrati žalostno je, da se še nismo navadili, da bi znali zaznavati prisotnost duhovnosti stvarstva v različnih družbenih aktih: deklaracijah, ustavah, zakonih…

    Če bi se to navadili, bi takoj vedeli v kakšni stopnji ali % je ta duhovnost prisotna v teh aktih.

    Poleg tega, bi lahko zaznavali in ugotavljali v kakšnem % je prisotna v vsakdanjem življenju, javnem, zasebnem.In če je v porastu.

    Gre za prisotnost spoštovanja človekovih pravic, etike in drugih pozitivnih vrednot, ki v resnici izhajajo iz svetega pisma, čeprav ni nujno, da se o tem veliko govori s tistimi, ki niso verni, saj bodo potem imeli manj posluha za te vrednote.

    Torej, pomembna je predvsem vsebina duhovnosti, ne pa oblika, pa bo lažje najti skupno soglasje za njeno rast.

  6. Svitase,
    na večih forumih sem že več kot 20 let, pa še nikjer nisem opazil, da administratorji dovolijo veriženje enega avtorja pod tekstom. Ali res ne moreš v enem postu vsega povedati? Vem, tudi meni se zgodi, da imam dve različni misli in potem vsako obdelam v svojem sporočilu ali kaj pozabim dodati, toda vseeno ne razumem dobronamerno, ampak prej kot smetenje foruma.

    Sedaj pa bi rad napisal nekaj svojega tukaj gor, ker so forumi drugje zaklenjeni.
    Rad bi pisal o samomorih. Boris Strel je naredil samomor. Pred leti ali dvema ga je naredil smučar Sašo Robič ( ko so se Hrvati norčevali s črnim humorjem ” kdor ne skače ni Slovenc!”. Danes so navalili znanci iz smučarske zveze, kako pozitivna osebnost je bil.
    “Rok Petrovič, Jože Kuralt, Tomaž Cerkovnik, Sašo Robič, Lea Ribarič”
    Dva od teh sta noreal po cestah, kar je tipičen znak samomorilskega obnašanja, tako kot alpinist Humar in večina alpinistov. Za Cerkovnika ne vem kaj je bilo, bolezen? Petrović je pretiraval z globino pri potapljanju ali pa je tudi zavestno naredil samomor. Najmanj 30% prometnih nesreč so prikriti samomori ( zavestno gredo v smrt), vsaj dodatnih 30% pa so nezavedni samomori( objestno obnašanje, vožnja v rdečo luč, prehitevanje v škarje, ekstremizem).

    Kaj je s Slovenci, da je toliko samomorilnosti?
    Toliko ekstremnega obnašanja!!

    Zadnje fotke ga kažejo zelo zabuhlega in postaranega, morda je pil. Ne vem. Veliko Slovencev naredi med 40 in 50 leti samomor, ker so na vseh področjih zavozili in zadnjih nekaj let pili. Potem pa je beden povod ali breziizhodno stanje ( mobing, izguba službe, izguba posla, bankrot, zapustitev žene, prepir) zgolj brezvezen iniciator impulzivnega , a dalj časa pripravljenega dejanja, ki običajno izvira že iz otroške odločitve, kako reševati težave.

    Borisa sem spoznal na štadionu kot smrkavec, dal mi je avtogram. Več ga nisem poznal. Bil je preprost, vesel, dobronameren. Kot otrok sem bil vesel, ker se je pogovarjal z menoj in mi dal avtogram. Nočem oskruniti spomina nanj, a po svoje se mi zdi bolestno skrivati resnico in olepševati realnost. Lahko je imel depresije, kakšno duševno bolezen. Tudi Marjana Držaj je naredila samomor. V medijih nočejo o tem govoriti. Tabuizirajo. Resp a nihče ne more do konca priti do resnice, skrivnosti ZAKAJ.

    Če primerjam Zahod (kapitalistične države) in komunistično Slovenijo, vidim, da je v Sloveniji veliko več samomorov, 3x več alkoholizma, zasvojenosti. Najhujša zasvojenost pa je vera v socializem, idealiziranje VARNOSTI v SOCIALNI DRŽAVI.

    Tudi na Zahodu je veliko samomorov, saj to postaja eden glavnih razlogov za smrt mlajših ljudi, takoj za rakom in kasneje srčno-žilnih bolezni ( prenajedanje, premalo gibanja). Glavnino težav vidim v sekulariziaciji, pomanjkanju osebne vere, predvsem pa SLABI vzgoji ( prenašanje vzorcev: NISI VREDEN DA ŽIVIŠ na otroke oz. celo NOČEM da ŽIVIŠ, glede na to kako so starši dostikrat infantilni in glede na to koliko splavov, UMOROV se zgodi na Zahodu, koliko milijonov otrok se pobije nreojenih vsako leto.

    • Se popolnoma strinjam in se ne čudim stanju duha, ki vlada v SLO. Predvsem zadnjih deset dni, ko se človeku priskuti pogledati TV in vidiš, kaj nam pripravljajo, ko vidiš, kako drsi navzdol procent višine zadolžitve, ko vidiš, kako nekateri paraziti molzejo državo, ko nekemu malemu človeku rušijo lopo, gospodje pa , kar po 300m2 metrov velike hiše, na črno stojijo. To razlikovanje, ko nekateri priseljenci dobivajo podpore, ko so recimo Romi zaščiteni ob črni gradnji, ko nekdo iz Balkana pride, krade, rovari. Slovenec pa naj dela, naj bo tiho, naj plačuje. Do kdaj bo to trajalo? Nesrečno slovensko ljudstvo. Sedaj se nekaj izgovarjajo na kmetijsko zemljo. Lari-fari.Laž, pesek v oči. Po drugi sv. vojni je bilo sramotno biti kmet, le ti so partizanom največ pomagali, mladino nagnali v tovarne delat, za traktor ni bilo posojila, za fičkota je bilo posojilo in sedaj so tako pametni. Zaradi 50 m2, ali ne…?Seveda, potrebno je nasitit projektante, notarje, občinarje, vsakemur naj mali človek plačuje. Sramota, kar se dela z ljudmi.Izplačevanje regresov v zadolženi banki, ki jo podpiramo, sedaj javni upravi lep denar za nazaj in nam trobijo, ne potrebujemo pomoči. Nam uničujejo vero v to Slovenijo, zato se ne čudim, da nekateri obupajo. Ja tako imamo, to smo dopustili, tujec in plačanci, skorumpiranci pa naj vladajo..žal je tako! Bog pomagaj Sloveniji.

    • Veliko mladih (pri nas in drugje) samomor dela tudi zaradi tega, ker jih okolica zavrača zaradi njihovo spolne usmerjenosti – to zagovorniki “morale”, vere, Cerkve ipd. radi pozabljajo.

  7. Vsekakor, nabijanje krivde za izvirni greh: kriv si, da si se rodil! To je osnovna metoda totalitarne oblasti, ki se je kot rak razširila v družbo. Proti tej obtožbi ni obrambe in vodi v samomor.

    • Pavel, se strinjam. Vendar nisem jaz kriv, če se toliko ur ne oglasiš in mi prostovoljno pustiš, da se potem jaz, da ne bi bilo brez komentarja.

      S prisrčnimi pozdravi! Bom upošteval nasvet in se bom manj oglašal.

  8. Res, čudno se obnašamo. Pri nas je vera še vedno opij za ljudstvo. Post komunisti hočejo imeti dušo Slovenca še vedno trdno v svojem primežu. Posledice te norosti so vidne vsepovsod.
    Ateizem je slepa cesta za človeštvo, ki tone vedno globlje v propadanje.
    Rešitev. Obrniti pogled od samozadostnosti k potrebam drugih. Osmisliti življenje s pogledom preko smrti. Iskati smisel samo v mejah posvetnega, brezbožnega je pot v propad.
    Zato ima pri nas Cerkev svojo svetlo prihodnost. Tudi še tako močno nasprotovanje je ne more ustaviti. Njeni temelji so namreč onkraj smrtnega. Tega ne premore noben totalitarizem. Zato pogum, ljudstvo v deželi, kajti Kristus nam po Njegovi Cerkvi na stežaj odpira vrata v polnost življenja, ki mu ne bo konca.
    Kristjani imamo veliko srečo: če se prizadevamo za dobro v domovini na tem svetu, delamo za dobro večne domovine.

    Nam more dati več nebo,
    ko greh povrne z milostjo.
    Sovraštvo v ljubezni moč zgubi,
    življenje novo v smrti se rodi.

    Blagoslovljene velikonočne praznike!

    Mir in dobro!

  9. Temeljni vzroki za samomor so:

    – brezvernost ali preplitka vera
    – hudi življenjski stresi
    – alkoholizem, ki stresno situacijo poveča, če pride do življenjske stiske
    – nerazumevanje in nepomoč zakonca oziroma najbližnjih
    – previsoki, neuresničljivi cilji
    – premalo pozitivnega druženja

Comments are closed.