Naša smer in naša pot

0
Foto: Vončotov portal
Foto: Vončotov portal

Homilija na peto velikonočno nedeljo.

Po beli nedelji nam spet priskoči na pomoč apostol Tomaž, ki se mu tokrat pridružuje še apostol Filip. Brez Tomaževe negotovosti in spraševanja: “Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?” (Jn 14,5), bi ne dobili tistega tako pomembnega Gospodovega izreka, ki si ga lahko večkrat sami pri sebi ponovimo, kakor ga lahko ponovimo vsem tistim, ki dvomijo: “Jaz sem pot, resnica in življenje” (Jn 14,6). Našo smer, ki so nebesa, kdaj pa kdaj izgubimo. Pa ne, da tako pogosto prav zablodimo, temveč gre bolj za to, da nam gre ta smer iz glave, kakor nam gre iz naše glave, iz našega obzorja tudi tisti, ki je pot, Gospod Jezus Kristus.

Danes je tako, da imamo velikokrat tisti dve skrajnosti – prevelika gotovost vase, po drugi strani pa popolna negotovost in neodločnost, tudi strah. Nobena od obeh skrajnosti ni dobra, vsekakor pa za obe drži še nekaj – obe računata le na človeka. Lahko rečemo, da v nobeni od obeh skrajnosti ni prostora za Boga, saj napuh, samozaverovanost, kakor tudi skrajni dvom, mlahavost in neodločnost ne puščajo prostora. Res je, treba je narediti v življenju tisto, kar smo sposobni, a se je treba tudi hkrati zavedati, da je, kot bi rekel Pascal, neverjetno veliko število stvari, ki nas ljudi presegajo. Samo na ta način bomo šli v smeri čudovitega življenjskega pravila sv. Benedikta, ki se, kot je najbrž znano, glasi: “Moli in delaj!”

Na tisto prvo namreč ljudje izjemno radi v današnjem svetu pozabimo. Toda na ta način izgubimo smer in ne vemo več za pot. Kristus je tisti vogelni kamen, ki drži, kakor nas opozarja apostol Peter, skupaj našo zgradbo. Tu lahko vidimo zadevo v luči posameznika in njegovega življenja, kakor tudi širše, kot družbo in kot Cerkev. Pravi temelj je Kristus, mi vsi pa se vzidavamo v to zgradbo. To pomeni, da nas je treba primerno obdelati, da bomo lahko del “hiše Gospodovega Očeta”. S krstom se to obdelovanje prične, traja pa vse do smrti. Kamen, ki pa se ne pusti obdelati, zgradbi ne koristi in bo zavržen. Samo toliko časa, kolikor živimo, imamo čas, da se pustimo Gospodu obdelovati, s tem, da če je nekaj, kar ne vemo, to, koliko časa bomo še živeli na tej zemlji.

Oblikovanje pa se vrši po udeležbi in prejemanju svetih zakramentov, po poslušanju in izpolnjevanju Božje besede, po molitvi, kakor tudi po poglabljanju v vsebino krščanske vere in trudu, da to vero živimo. Tistega, ki si domišlja, da bo vse rešil sam, Gospod opozarja, še enkrat: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.”

Pripis uredništva: Andrej Vončina je kaplan v župniji Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, sodelavec tednika Novi glas, piše spletni dnevnik Vončotov portal.