Mojca Kucler Dolinar je prispevek, objavljen v Slovenskem času, posvetila svetovnemu dnevu človekovih pravic. Sprašuje se, koliko so pri soočenju z grozotami komunizma v pomoč domači in mednarodni dokumenti. Sprašuje se tudi, ali bomo v primeru neuspelega tranzicijskega procesa v Sloveniji v najboljšem primeru imeli oligarhijo namesto demokracije, kjer bo zavladala korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic, torej bo prišlo do »žametne obnove« totalitarnega sistema.
Junija letos je bila svetovna premiera igre »Across the iron curtain« – Preko železne zavese, poučne igre, name-jene mladim po letih in po srcu. S tem drobnim podatkom pričenjam svoje razmišljanje predvsem zato, ker se še vedno mnogi, ko se odpre tema o polpretekli zgodovini, sprašujejo: Ali ni ta tema že preživela; zakaj po vseh teh letih sploh odpirati vprašanje o grozotah, ki jih je povzročil komunizem, ipd.? Zanimivo, da se ob vprašanju spominjanja grozot holokavsta ali zločinov na območju nekdanje Jugoslavije ne v okviru strokovnih ne vsakdanjih debat tega ne vpraša nihče. Še nam, ki vemo, da lahko med enim in drugim nasiljem vlečemo vzporednice, manjka samozavesti, da če o teh resničnih dogodkih iz domače preteklosti govorimo, to ni nič nazadnjaškega. Predvsem to ni nekaj, zaradi česar bi se počutili kot ideološki skrajneži, za kar nas pogosto skušajo označiti.
Take izkušnje imam tudi sama, ko sem kot ena mlajših poslank državnega zbora javno obsojala komunistično nasilje in ob tem doživljala napotke po letih in izkušnjah starejših politikov ali kakšnega cerkvenega dostojanstvenika, naj se vendarle že neham ukvarjati z »domobranci«.
Večna skrb za človekove pravice in dostojanstvo
Ampak ta tema je še kako živa. Brutalnost komunizma je pustila, če to hočemo priznati ali ne, rane na srcu in duhovnem življenju ljudi. Na obeh straneh. Številni so zaradi lažnive propagande in obljube privilegijev, še preden so se dobro zave-dali napačnega koraka, podlegli pritisku in postali sostorilci. Naša pravica in naša dolžnost pa je, da se o revolucionarnem nasilju pogovarjamo na vseh ravneh in z vsemi.
Koliko so nam pri tem v pomoč domači in mednarodni dokumenti, se bom spraševala v tem razmišljanju; dokumenti Sveta Evrope in Evropske unije, odločitve slovenskih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice.
Že grob pregled posameznih dokumentov omenjenih evropskih institucij da odgovor, da nikakor ne gre za obrobno temo, kot bi pri nas to mnogi radi prikazali. Prav preko teh dokumentov je na vsako generacijo uperjen prst, da mora prispevati svoj delež k spremembam – k normalizaciji, k celjenju ran naroda kot celote. Gre namreč za večno skrb – skrb za človekove pravice in človekovo dostojanstvo.
Vsem nam je znano, da pojem človekovih pravic ni nastal od danes na jutri. Prav zaradi tragične izkušnje treh totalitarizmov je bilo naravno, da je zavedanje o pomenu človekovega dostojanstva kot temelja za človekove pravice stopilo izrazito v ospredje po letu 1940. Množične kršitve človekovih pravic in kršitve človekovega dostojanstva so bile način delovanja povojnih revolucionarjev ob prevzemanju oblasti. Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo in dolžnost države je, da ga varuje. Ampak kako naj ga država varuje, če jo vodijo ljudje, ki najbolj brutalno nasilje označujejo kot »preventivne akcije, akcije v dobro ljudstva, države, sistema, …«.
Nismo prišli prav daleč
V Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je Skupščina Republike Slovenije razglasila, da jo sprejema tudi >ob dejstvu, da »SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin«. Povedano drugače, Slovenci smo se na plebiscitu jasno opredelili, da nočemo več živeti v drža vi, kjer se kršijo človekove pravice. Takrat smo se zavezali, da bomo v novi državi ravnali drugače. Kako dobri smo v tem? Kako daleč smo prišli? Kot država, kot družba, kot posamezniki?
Če izpostavim le nekatere dogodke letošnjega leta, lahko rečem, da nismo prišli prav daleč. Ne v simbolnem smislu, sodeč po prizorih, ki smo jim bili priča v juniju na Kongresnem trgu (prireditev Nosil bom rdečo zvezdo). Ne v formalno-pravnem smislu, saj so kazniva dejanja komunistov in njihovih sodelavcev, s katerimi so kršili temeljne človekove pravice in svoboščine, ostala nekaznovana. Celo več, ostajali so na odgovornih javnih mestih in še danes nam na mnoge načine kažejo, da jim je demokracija breme.
Če ne bi bilo posameznih odločitev Ustavnega sodišča, ki je družbenemu ozračju navkljub sprejelo pomembne odločitve, bi bilo razlogov za pesimizem še več, sploh ker najvišji politični organ –Državni zbor RS – niti na načelni ravni ni obsodil zločinov komunističnega režima.
Dolg rep rdečega zmaja
Da je rep, s katerim udriha rdeči zmaj, dolg in da je njegova moč velika, so relativno zgodaj spoznali člani Parlamentarne skupščine Sveta Evrope in sprejeli Resolucijo Sveta Evrope 1096 (1996) o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih komunističnih totalitarnih režimov. Ta je zelo jasno opozorila na nevarnosti v primeru neuspešnega prehoda iz komunističnega režima v nov sistem. Poudarja, da bo v primeru neuspelega tranzicijskega procesa v najboljšem primeru prišlo do oligarhije namesto demokracije, da bo vladala korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bomo priča »žametni obnovitvi« totalitarnega sistema. Da pri nas tečeta oba procesa, pred katerima je Svet Evrope opozarjal pred dobrimi dvajsetimi leti, je več kot jasno. Ampak večina si pred tem zakriva oči.
Da laže ovrednotimo aktualne politične razmere, se moramo večkrat spomniti, da je-po sprejetju omenjene resolucije v letu 1997 v Državnem zboru RS prišlo do pobud, da bi sprejeli Zakon o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima in predlog Resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima. V parlamentarno proceduro sta ga vložila poslanca Janez Janša in Lojze Peterle. Oglasil se je predsednik republike Milan Kučan s svojim pismom Državnemu zboru RS. V pismu je zapisal, da mu vest in odgovornost nalagata sporočiti »državnemu zboru in s tem tudi širši javnosti svoje prepričanje, da sta oba predložena dokumenta politično in moralno neutemeljena in škodljiva, pravno pa nedopustna«. Nadaljevanje je znano in tako takrat kot danes zelo predvidljivo. Dokumenti niso bili sprejeti. Predloga sta padla že na matičnem odboru za notranjo politiko, ki ga je vodila poslanka Darja Lavtižar Bebler, sicer dolgoletna članica raznih odborov za človekove pravice doma in v tujini.
Dvajset let pozneje smo na istem. Državni zbor še vedno ni sprejel kakšnega pravno zavezujočega .dokumenta, ki bi obsodil totalitarni komunistični sistem. Zadnji poskusi so vezani na Resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki so jo poslanci Evropskega parlamenta sprejeli leta 2009 in jo je državni zbor vzel le na znanje.
Za zločine ne more biti opravičila
Pri sprejemanju Resolucije Sveta Evrope 1481 (2006) o potrebi po mednarodni ob-sodbi zločinov totalitarnih komunističnih režimov v letu 2006 sem kot slovenska predstavnica v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope sodelovala tudi sama. Skupaj s kolegom Goranom Lindbladom iz Švedske, ki danes vodi Platformo evropskega spomina in vesti, smo tistega ledenega januarja opravili vrsto pogovorov v Podporo resoluciji in predlaganim priporočilom. Izid je bil negotov do konca. Resolucija je bila sprejeta, za sprejetje pri-poročil pa je zmanjkalo nekaj glasov.
Resolucija v uvodnem delu totalitarnim komunističnim režimom, ki so vladali centralni in vzhodni Evropi, brez izjeme pripisuje množično nasilje nad človekovimi pravicami. Opominja na znano zablodo, ki jo zagovorniki komunizma ponavljajo še danes, češ, zločini so bili opravičljivi, saj je bito vse le v dobro ljudstva. Kako so s taktiko, da »večkrat ponovljena laž postane resnica«, ubili duha, prepoznavam tudi v tem, da je mogoče slišati celo od naših ljudi: »Saj so mu res naredili krivico, ampak malo je tudi sam iskal«, ali pa: »Ja, je imela malo predolg jezik, pa so jo, mladoletno, odpeljali partizani …«. In noben od njiju se ni vrnil.
Za zločine ne more biti opravičila. V tej zvezi je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) izdalo izjemno pomembno sodbo v zadevi Kononov proti Latviji. Vasilij Kononov je bil poveljnik latvijskih partizanov, ki so med vojno napadli latvijsko vas z izgovorom, da so med vaščani oboroženi sodelavci okupatorja in izdajalci. Latvijsko sodišče je po več kot desetletnem sojenju končalo postopke in Kononova obsodilo za vojne zločine in zločine zoper človečnost, čeprav se je branil s klasičnimi partizanskimi stališči: da je bil na »pravi strani«, da so bili pomorjeni belogardistični in nacionalistični izdajalci, ki so imeli nemško orožje, in tako naprej. Njegovi ugovori niso prepričali ne latvijskih vrhovnih sodnikov, ki so ga obsodili, niti Velikega senata ESČP, ki je po pritožbi Kononova, kasneje pa Latvije, pritrdil odločitvi latvijskega sodišča. Prav to jasno stališče je botrovalo začudenju mnogih, tudi mojemu, ob odločitvi ESČP v zadevi janowiec in drugi proti Rusiji (zločini v gozdovih pri Katinu), ko se je postavilo na stališče, da ni pristojno odločati, ali je Rusija odgovorna za kršitev obveznosti iz konvencije, ki varuje pravico do življenja.
Celo v Evropi, kot vidimo, večkrat zaškriplje … Tako smo Slovenci še v težjem položaju, saj ni tiste trdne in jasne zaslombe, kot bi jo pričakovali. Naših nalog ne bo nihče rešil namesto nas, zato bo najbolje, da čim prej začnemo. In prva od vseh nalog je soočenje z resnico.
