Naša pot v prihodnost ne sme biti tlakovana s sovraštvom, ampak z razumevanjem

6
25

Sindikalne stavke so največja pridobitev demokracije, saj omogočajo neposredno obrambo pred izkoriščanjem vseh vrst. So pa tudi najbolj delikatna pridobitev, saj jih, kot obvoznico strankarskim postopkom, sindikati z lahkoto zlorabljajo v politične namene. Stavke so tako lahko rezultat sindikalnih pravic, brez dolžnosti in obveznosti, ki veljajo za politične stranke. Tipičen primer takega neodgovornega  ravnanja je v teh dneh stavka javnih delavcev, kot opozorilo na nesprejemljivost nujno potrebnih varčevalnih ukrepov Janševe vlade.

Sindikati brez posluha za realnost

Da so ukrepi nujni, to priznajo tudi sindikati. Kot vse kaže pa se med seboj ne morejo sporazumeti  o tem, kakšne naj bi bile sprejemljive rešitve. Ker poznajo samo pravice, ne pa tudi dolžnosti, so stavko organizirali  kar na slepo, predno so med poganjanji prinesli vse karte na mizo.

Kar pa je pri tej zgodbi najbolj problematično je to, da je med stavko prišlo na plan sovraštvo do nove vlade, ki z varčevalnimi ukrepi rešuje Slovenijo pred  propadom, kot posledico svetovne gospodarske krize in neuspešnih posegov prejšnje vlade. To sovraštvo se je v nekaterih primerih prevešalo v anarhijo, v sovraštvo do vsega. Priča smo bili torej stavki, usmerjeni proti nečemu, kar naj bi vlada po nepotrebnem  vsiljevala svojim državljanom in se je temu treba upreti z vso silo. Ne glede na uporabljene metode. Skratka: stavkati proti vsemu. Sovražiti, pa vseeno kaj.

Sindikalni voditelji  bi se morali zavedati , da je ideološko sovraštvo, ki  ima korenine v preteklosti, velika nesreča za naš narod, ker se širi tudi na druga področja medsebojnih odnosov. Zato je treba storiti vse, da se tega zla čim prej otresemo.

Na televizijskih posnetkih pa smo videli samo demagoške nastope. Niti besede nismo slišali o tem , da smo pred resno krizo, kako je naloga vseh državljanov, da se zavemo kalo smo bili v veliki večini vsi deležni razsipništva, ki v zadnjem času ni imelo finančnega pokritja. Finančno jamo pa je možno zasuti samo (ali pretežno) z varčevanjem, z zategovanjem pasu. Vsega tega se  večina strokovnjakov jasno zaveda, vendar so sindikalni vodje gluhi za njihova opozorila. Če že koga upoštevajo, je to  manjšina, ki rešitve ne vidi v varčevanju, ampak v raznih drugih posegih, ki bi bili uporabni v normalnih razmerah, ne pa v času finančne in gospodarske krize. Res! V miru bi uživali blagostanje, če bi meli na razpolago 2 milijardi €, ki jih je v zadnjem vladinem mandatu pogoltnila vse prisotna kriza. Sedanji, sporni, varčevalni ukrepi  pa se vrtijo okrog 800 tisoč €.

Podpihovanje sovraštva

Edino, kar  so nam pokazali na TV posnetkih, je bilo podpihovanje sovraštva. Brez prepričljive opredelitve. Sovraštvo, kar tako. To pa je strup za današnji trenutek, ko bi  morali drug na drugega vsi delovati pomirjajoče, ne samo v politiki, ampak tudi v kulturi, javnem delovanju in tudi v sindikalnem gibanju.  Utišajmo sovraštvo čim prej. Bolje danes, kot jutri.

Ko sem gledal TV posnetke stavke, sem se ponovno spomnil na stavek Bertranda Russela kako nekateri ljudje niso srečni vse, dokler nekoga ali nekaj ne sovražijo. In to sovraštvo so razpihovali sindikalisti na zborovanjih. TVS pa je vse to prenašala ne da bi se potrudila, poleg neovrgljivega  razumnika, ravnatelja OŠ  Prule, poiskati še kakega kritično razmišljajočega sogovornika. Nekaj takih normalno razmišljajočih  strokovnjakov smo srečali šele zvečer pri Odmevih.

V podrobnostih so nekateri  varčevalni  ukrepi  sedanje vlade najbrž res premalo domišljeni, vendar  za njihovo spremembo ni potrebna  državljanska vojna, v kar se je sprevrgla sedanja stavka.  V dobronamernih pogovorih bi lahko obe strani prišli do sprejemljivih rešitev, potrebno je samo prisluhniti drug drugemu.

6 KOMENTARJI

  1. Berem: “ki z varčevalnimi ukrepi rešuje Slovenijo pred propadom” in se čudim, kako lahko gremo preko ugotovitve Tomaža Meršeta, predsednika Družinske pobude in Aleša Primca iz Civilne iniciativeza družino in pravice otrok:

    “V zadnjih dveh tednih smo se pogovarjali z več ministri in njihovimi državnimi sekretarji in jim predstavili jasne analize in izračune, ki kažejo, da predlagani paket ukrepov ni pravičen in uravnotežen, saj družine in otroke obremenjuje bolj kot druge družbene skupine. Večinoma so potrdili naše ugotovitve, zato smo presenečeni, da vlada pred sprejemom zakona tega ni upoštevala in je sprejela zakon, ki ruši družinsko in demografsko politiko, ki smo jo v Sloveniji počasi in z velikimi napori izgrajevali v zadnjih 30 letih.”
    http://www.24kul.net/j/iniciativa/ciizjave/289-izjava-ci-indp-bodo-morale-druzine-nositi-najvecje-breme-zategovanja-pasu

    Sprašujem se, kako daleč vidijo tisti, ki udarec po družinah, kot ga opisuje gospod Jože v
    https://www.casnik.si/index.php/2012/04/17/joze-bartolj-o-stavki-pri-nas-doma-smo-naredili-racun/ ,
    opisujejo kot reševanje Slovenije. Pri tem nehote pomislim na Slovenijo direktorjev direktorjata direktorijatov tipa … ah pa pustimo priimke pri miru.

  2. Sovraštvo? Franci ste kaj brali provladne medije okrog problematike te komentarje v zvezi s tem?

    Jn 8,7

    Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

  3. Politiko brezkompromisnega sovraštva in zaničevanja vsakogar, ki se glede česar koli ne strinja z njim, je v zadnjih 22 letih pri nas gojil in jo še vedno goji samo en politik – Janez Janša.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite