Ljoba Jenče: Kultura utemeljuje identiteto

8
555

Svobodna umetnica Ljoba Jenče, zbirateljica slovenskega ustnega izročila, poustvarjalka, pevka in tudi mentoricadelavnic naravnega petja in pripovedovanja pravljic je redna članica Kulturnega etnomuzikološkega društva Folk Slovenija in letno izvede tudi preko sto nastopov doma in v tujini, sodeluje v medijih in je avtorica mnogih oddaj ter projektov, med katerimi je ob Cerkniškem jezeru zaživel za celoten slovenski prostor pomemben izobraževalni center za nesnovno kulturno dediščino Hiša izročila. Zavzema se tudi za vključitev ljudskega izročila v šolski izobraževalni sistem. Po maturi na gimnaziji v Postojni je nadaljevala študij turizma, vendar je čez nekaj let pričela z zbiranjem ljudskega gradiva kot samozaposlena v kulturi.

Kako ste od ekonomistke in turistične vodičke prišli do ljudskega izročila? Ste ljubezen in naklonjenost do naše kulturne dediščine dobili položeno že v zibelko?
Ljubezni sem v zibelko dobila verjetno toliko, kot večina otrok takrat v času socializma, ko matere niso imele kaj dosti časa za otroke. Sem pa, ko sem odhajala na počitnice k starim staršem na Banjško planoto, užila vse, čemur se danes reče dediščina: naravo, spoštljiv odnos človeka do nje; vendar se nisem zavedala, da je to kaj posebnega.
Malo pred odločitvijo za študij – vedno sem namreč mislila, da bom študirala jezike, sem neke noči sedela ob jezeru in spoznala, da bi rada nekaj naredila za prostor jezera, Cerknice in Notranjske. Vedela sem, da bom bolj učinkovita, če bom šla študirat turizem. Profesorji me niso videli kot menedžerja in čeprav resnično nisem človek za trde posle – sem bolj humanist, mi je spretnost dela v turizmu pomagala, ko sem potrebovala veščino samostojnosti v kulturi.

Kako je bilo na Notranjskem s turizmom in narodnim izročilom?
Na Notranjskem se mi je zdelo, da v bistvu turizma ni. Turizem je gospodarska dejavnost; ne le narava, temveč predvsem ljudje, njihova kultura, njihovo početje in neka atmosfera v celotni regiji. Ob začetku sem se soočila z dejstvom, da notranjski človek, ki živi v skromnem, bolj zaprtem področju, v svoji naravi nima neke odprtosti in gostoljubja do tujcev. Videla pa sem, da je v ljudeh staro izročilo, ki ga ni nihče dokumentiral. Valvasor je zapisal mnoge stvari, vendar o življenju ob jezeru ni pisal še nihče, zato sem se takrat odločila, da je pomembneje registrirati dediščino; da ljudi opozorim, kaj imajo, kot da razvijam turizem. V kulturi je vladalo takrat zanikanje starega, kot nekaj manjvrednega in ničnega, celo v profesionalnih krogih. Zavrnili so me, češ da oni so profesionalci. Z ljudsko glasbo na Akademiji za glasbo – ali na Filozofski fakulteti takrat s pravljicami – se ni nihče posebej ukvarjal.

Pa ste vendar uspeli …
K sreči sem našla v Angliji možnost za izobraževanje: mednarodni simpozij pripovedovalcev in pravljičarjev in inštitut za tonalno zavedanje, čigar osnova je stik z naravo in razvijanje glasu v človekovi celovitosti, tudi duhovni. In tam ni bilo ločnice glede na zvrst; ali glas razvijaš za opero, zborovstvo ali petje starih pesmi.
Tu sem našla možnost izobraževanja in tako sem se tega lotila. Zavedala sem se, da je to nekaj novega in da s svojim delom v bistvu utiram pot staremu – da bi na novo zaživelo. Vedela sem, da je potrebno pripeljati pesmi tudi v šolski sistem, predvsem pa opozoriti na način petja, ki ni uniformirano, kot predpisuje notni sistem. Ljudje so skozi stoletja oblikovali svoj glas, svoj odnos, svoja čustva, svoje obrede, svoje načine praznovanj, žalovanj. Tudi narečje in način petja sta se oblikovala znotraj neke skupnosti in to je izredno bogastvo, ki se ga Slovenci ne zavedamo.

Na katera področja v Sloveniji ste usmerjeni? Kje zbirate in kaj vas bolj pritegne? Je izročilo kje še bolj živo?
Zbirati sem začela zato, ker sem videla, da se pesmi ne da peti po notah. Da je pomemben prenos glasu, da je potrebno doživeti človeka ali pa vsaj posnetke. Na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU niso dali takrat nič za poslušat, na voljo so bile samo knjige. Zelo rada sem prepevala prekmurske pesmi; z njimi sem začela. In ker bilo v slovenskem prostoru takrat še »čudo Božje«, da nekdo sploh poje stare pesmi, sem poustvarjala iz celotnega etničnega ozemlja, torej tudi zamejstva.

V katerem obdobju, v katerih letih?
Peti sem kot samozaposlena začela leta 1988 in letos mineva 30. let od prvega samostojnega koncerta v Slovenskem mladinskem gledališču. Prva leta sem videla, da je treba nujno začeti te pesmi peti javno in od vsepovsod. Mene so privlačile predvsem pripovedne pesmi, »tadolge, tastare«; ne toliko pokrajinsko, kot po tematiki (Pegam in Lambergar, Riba Faronika, Desetnica ali pa Godec pred peklom, Lenka hudičeva nevesta …) – baladne teme so me zanimale. Potem sem se odločila in naredila projekt, ki je predstavil bogastvo, to pisanost slovenskega izročila v smislu glasbene govorice, besednega narečja in tudi razvoja istega motiva po različnih pokrajinah.
Potem sem začela zbirati v tem smislu, da sem hodila preverjat ali sploh pravilno pojem, npr. rezijanske ali primorske pesmi. Ko sem šla do teh starih ljudi, sem se soočila z dejstvom, da je drugi dialekt nemogoče peti ali govoriti. Pristno je možno samo lastnega, drugih se priučiš. Kar je iz drugih pokrajin, je približek. Vse je bilo storjeno predvsem z namenom, da ljudem pokažem ljubezen do izročila in jim pokažem, kako je bilo. Zdaj, ko se k izročilu vračamo, gre vedno za poustvarjanje, ker se je izvirna funkcija spremenila.
Vedno pa imam s seboj snemalnik. Milko Matičetov, naš zbiralec ustnega in glasbenega izročila pravi, da je vsak stavek, vsaka beseda, ki jo z zapisom ohranimo, dragulj. Ker se tako zelo spreminjata jezik in življenje.

Kaj se vam, kot zbiralki in raziskovalki, zdi pomembno in na kakšen način zbirate? Tudi zdaj odkrijete še kaj novega, kar se prej še ni slišalo, glede na to da se je zbiranje slovenske kulturne dediščine začelo že v 19. stoletju?
Vsekakor je bilo ljudem na primer po drugi svetovni vojni še pravo bogastvo priti prav v našo Dolenjo vas – takrat so še prepevali skupaj stare pesmi ljudje; eno-, dvo-, troglasno, tudi štiriglasje je bilo še živo. Danes je to redkost, redkost v smislu, da se teh starih pesmi, ki so živele v 19. ali v začetku 20. stoletja ali še po drugi svetovni vojni, spomni samo še par ljudi v vasi. Torej, pesem kot je bila, ne živi več. Jaz pobiram v bistvu še »ostanke«. Vendar se zgodi, da kakšen od starejših ljudi zapoje nepoznano pesem, ki jo je sam še kot otrok slišal od starejših. Ne vem pa, kaj bodo zbiralci pobirali čez dvajset let. Mogoče pesmi, ki so danes nam v šoli dane kot narodne pesmi, vendar se tisti prenos v vsakdanjo prakso več ne zgodi? Določen motiv je bil ljudem ljub, zato so ga peli in ga po svoje prevedli v svoje življenje. Tako so nastale različice. Glasbenonarodopisni inštitut je v 60-ih in 70-ih letih snemal po notranjskih vaseh, predvsem v Menišiji in Loški dolini. Sama sem začela potem v 80-ih, ko sem dobila podporo Ministrstva za kulturo, občine Cerknica in inštituta. Vendar se je občina Cerknica leta 2004 odločila, da bo delo zbiranja nehala podpirati. In zdaj ta zbirka čaka na boljše čase.
Usoden je odnos države. Nedopustno je, da je etnološka dediščina podvržena politiki, ko bi morala biti nedotakljivo narodno bogastvo. Kulturna dediščina. Vsi režimi so se zavedali, da so pesmi, petje, moč naroda, zato so jih prepovedovali tam, kjer niso želeli, da bi bili ljudje med sabo povezani, kar se najbolj odraža v zamejstvu. Tudi na Primorskem se spominjajo ljudje, da je Italija na velikem delu slovenskega ozemlja odredila prepoved petja. Govoriti slovensko je bilo delno dovoljeno. Samo peti ne.

Če se vrneva še malo nazaj na samo ljudsko pesem. Vsak pozna vsaj kakšno slovensko ljudsko pesem; če ne zaradi drugega že zaradi razvite kulture zborovstva, v katere repertoarju je ogromno priredb in uglasbitev ljudskih pesmi. Kaj so značilnosti tiste pristne ljudske pesmi?
Žal še vedno gledamo samo ljudske pesmi, ne pa načina petja. Zborovstvo ima svoje zahteve in predvsem papir – pevci berejo pesmi, skladateljeve priredbe in sledijo vodenju dirigenta. Ljudsko petje pa zre vase, v lasten spomin izkušnje, svojo notranjost in vedno znova zajema iz odra, ki je celotno življenje, ne z reflektorji osvetljena dvorana. Spomin gre k očetu, praočetu ali pevcu na vasi, doživetju lepote planin, ljubezni, slovesa …
V ljudski pesmi je opisano življenje vseh ljudi; vsakdanje in sveto, je skupna kultura vseh. Slovenska specifika je razgibanost, raznolikost pokrajin – pri nas se stikajo alpski, dinarski, panonski in primorski svet. Že to je ključnega pomena, ker iz tega izhaja narava ljudi, ki v teh pokrajinah živijo. Temperament ali duševna podoba sega od odprtosti v ravninskem in primorskem delu, do zaprtosti v goratih področjih, neke skrivnostnosti na Krasu.

Je pa seveda za našo ljudsko pesem značilno večglasje.
To je veliko bogastvo, ki ga je nemogoče opisati na papirju. Značilno je, da so ljudje peli zase, veliko zunaj, večkrat zelo glasnó, po svoji meri, po duši. Vedno je nekdo pel naprej in večglasje je nastajalo sproti (nekdo je šel »čez«, tretji spet je prijel »bas«). Pevec je glas iskal po vertikali, da je lepo zvenelo in zlagal glasove, da je bilo večglasje, kjer se je le dalo; najmanj tri-, štiri-, tudi petglasno in tudi šestglasno v Lučah v Zgornji Savinjski dolini. V ravninskem delu, na področju, ki je bilo 1000 let pod Madžarsko vladavino, pa se srečuje tudi z enoglasjem. Ljudska pesem ima menjujoč takt in pogosto rubato ritem. Slovenski je 5/8 takt. Melodija je deljena, besedilo ima prednost pred glasbenim izrazom. Zato se je dogajalo, da so besedilo neke pesmi pripeli drugi melodiji in obratno. Posledično je lahko veselo besedilo peto na žalostno melodijo in obratno. Ljudska pesem je dosti »enaka« – ne pozna dinamike in agogike na način, kot jo izraža umetniška glasba.

Kaj pa vsebina?
Vsebinsko ljudska pesem opeva »življenjski« in »letni ciklus«. V prvo skupino spadajo pesmi od rojstva do smrti, pesmi, ki opevajo rojevanje, življenje in umiranje, o tem kaj, se jim je zgodilo v tem življenjskem ciklusu. To so vojaške, tudi zgodovinske, pesmi o nastanku sveta – bajeslovne, otroške … posebno bogate so ženitne, svatbene pesmi, saj je bilo slovo od doma vedno težko. Na vse to so pripravljale ljudske pesmi. V njih je prošnja za blagoslov, da se potrpi, zaupa in zdrži preizkušnje, ki nas čakajo v življenju.
V »letni ciklus« spadajo pesmi, ki spremljajo običaje skozi letne čase. Nekatere so pesmi obredij ob prehodih, druge so pesmi o tem, kako se v nekem letnem času živi ali dela. Tu so obredne pesmi o ritmu v naravi.

To pomeni, da je bilo zelo povezano z življenjem ljudi samih.
Tako. Vedno! Ljudska pesem je stvarna. Ni abstraktna, ampak se drži sveta, kot so ga videli in doživeli. Največ notranjega so izražale ljubezenske pesmi ter legende – o svetih ljudeh. Te pojejo o hrepenenju po pravičnosti v onostranstvu, opisujejo konkretne hude ali čudežne dogodke. Enako je v ljubezni. Gre za to ali se bosta imela rada ali ne in na kakšen način. Izraženo v prenesenem pomenu, v simboliki. Ljudski človek se je izražal tudi v metaforah – stalnih obrazcih, za katere se ve, kaj pomenijo (npr. rdeča ličeca) in ko so se spravljali skupaj prepevat, se je dostikrat rodila nova pesem iz nabora teh obrazcev. V Reziji smo še lansko leto doživeli, da so ljudski pevci sproti skladali verze v neskončnost, samo da je bilo veselje in smo peli.

Menite, da ljudska pesem pozna narodne oziroma državne meje? Omenili ste zamejstvo in ker smo se srečali ravno na Višarjah, lahko spregovoriva še o pesmi izven meja Slovenije. Je ljudska pesem v zamejstvu kaj drugačna? Kako je z ohranjanjem in odnosom do nje?
Petje je univerzalno. Človeka poveže, da se izrazi sam, bodisi v skupnosti. Ljudska pesem je najpomembnejši ohranjevalec narodne identitete v zamejstvu, v povezanosti ljudi. Prav po načinu petja so lahko prepoznavali meje med etnijami. Torej Kanalska dolina, Benečija, Rezija se ločijo prav po tem bogastvu, kako se poje in kako se govori. Tudi znotraj dolin so razlike med vasmi. V Slovenskem prostoru, kjer nismo nacionalno ogroženi, se tega manj zavedamo, a razlike so še danes žive in to je točen pokazatelj moči ljudske pesmi in govora. Ko si ogrožen, se dobiš skupaj; paziš na jezik in na petje in tudi na pravljice. V zamejstvu je še živa »govorna kultura« starejše generacije. Tukaj znotraj Slovenije pa so žal zelo redki mlajši, ki so slišali pripovedovanje pravljic ali petje v narečju.

Ves čas se dotikava dejstva, da je petje ljudi povezovalo. Kako pomembno se jim je zdelo, še posebej v težkih časih, da so bili skupaj in peli. Kako je danes? Kakšen je odnos do kulturne dediščine?
Vse je bilo del vsakdanjega življenja, sploh ni bilo pojmovano kot izročilo ali dediščina. Temu so rekli običaj, šega, navada. Lepo jim je bilo prepevati. Tudi zaveza ob šegah. In ob spremembi življenja prihaja tudi do opuščanja, ker se ustvarjajo novi, drugačni odnosi. Kulturno izročilo je v procesu naravnega presejanja; ne more biti ves čas vse staro, nekaj mora tudi odmreti. Vendar enkrat pride trenutek v tem ciklu, ko se v spominu obrnemo nazaj: »Aha, tisto bi bilo pa škoda pozabit!« Ta »žeja« se zgodi človeku od znotraj ali pa od zunaj. Tako kot je bila pomlad narodov sredi 19. stoletja. Takrat so se vprašali, kaj je narod? To, kar govori, se pravi jezik in njegova zgodovina … Herder je izrekel ključno misel: Ljudske pesmi! To je narod, tudi če nima velike zgodovine.

Mogoče bi lahko zdaj osvetlili razliko med narodno in ljudsko pesmijo …
V času bèsed/čitalnic se je bilo potrebno postavit v bran nemški besedi. Postaviti je bilo treba slovensko knjižno besedo. In ljudska pesem ni bila primerna, nastajale so nove pesmi, ki so potem ponarodele. In te »tanove« pesmi so se prenašale preko zapisa – iz nekega določenega vira. So rekle mame, zdaj pa dajmo kakšno Gregorčičevo zapet, pa so vzele knjigo in pele Gregorčičeve pesmi. Vedelo se je, kako se zloži triglasje in tudi besedilo je bilo enako po vsej Sloveniji. Npr.: Rože je na vrtu plela, Pod rožnato planino … Veliko sta jih popularizirala Koroški oktet in Slovenski oktet. To je bila doba čaščenja. To je bilo v vseh ljudeh. Zelo preprosto bi rekla, da so narodne skupne vsem nam in jih lahko pojemo povsod, ljudske so lokalno obarvane, zahtevajo starejši način petja in so vpete med človeka in vesolje, narodne pa so že bolj enovite.

Se vam zdi, da se je mogoče zaradi tega pozabljalo na ljudsko? Da je narodna prevladala in se je potem zaradi narodne identitete mogoče dalo pristno ljudsko na stran?
Oboje je pristno. Le namen je drugačen. Narodna je bila umetna poezija, ki je ponarodela in je mlajša. Namen narodne je bil biti enakovreden nemškemu narodu, pokazati, da smo, da obstajamo. In kultura je vedno utemeljila identiteto. Ljudska pesem je nastajala v domačem govoru, ko še ni bilo knjižnega jezika in je bolj v stiku z univerzumom: ima čute odprte za naravo, ker v njej dela in sliši, kako ptice pojejo, kako gozd šumi, izhaja iz konkretnega ritma življenja, kot je pogajanje čolna, zamah, ko žanješ njivo –, tega v narodni ni.

Prispevek je bil objavljen v mesečniku Naša luč.

Fotografija: Mavrič Pivk

8 KOMENTARJI

  1. Ljudska slovenska pesem in glasba sta neprecenljiv slovenski narodni zaklad.

    Zakaj so bili naši predniki duhovno zdravi? Zato, ker je bila ljudska pesem in glasba bistveni neprekinjeni sestavni del njihovega življenja.

    Peli so ob vsakem druženju, tako ob razvedrilu kot pri delu. Pesem je njihovo družbo povezalo v enotno duhovno telo, ki bilo navdihnjeno s pozitivnim gledanjem in energijo.

    Prav zaradi tega je splošno znan rek: Kdor poje, slabo ne misli.

    Ponovno oživljanje takšnega stila življenja nam jamči duhovno zdravje, preprečuje depresijo, medsebojno odtujenost in prepire.

  2. Totalitarni režim v bivši državi je prekinil leta 1960 z medgeneracijskim druženjem na podeželju, ki se je uresničeval na ” Pušeljc šankih”.

    Hiša, kjer se je organiziral Pušeljcšank je bila okrašena zunaj in znotraj. Na srečanje vaščanov so prišle vse generacije in se pogovorile in poveselile s pesmijo in plesom. Istočasno so vaščani sklnili marsikatero kupčijo in si izmenjali izkušnje.

    Zakaj še danes obstoji ta tabu, da se ne smejo obno viti medgeneracijski Pušeljcšanki, ki so bili za naše prednike značilni več stoletij?

  3. Zakaj SAZU prepoveduje, da bi ljudski pevci na javnih nastopih, zlasti na tekmovanjih uporabljali slovenske narodne noše, kar mi tožijo tisti, ki redno nastopajo v zborih ljudskih pevcev, ki ji redno ocenjuje SAZU.

    Zakaj Sazu priznava le neuko, nelepo ljudsko petje, ne pa tudi uko, lepo petje, saj je splošno znano, da so cerkveni zbori obstajali že več stoletij in so zaradi tega ljudje znali ljudsko pesem lepo zapeti?

    Zakaj se ponekod forsirajo narodne noše, ki so predstavljale delovno obleko ne pa praznično obleko? Ali ni to poniževalen odnos do naših prednikov in naše kulturne dediščine? Tega ni v drugih državah. Zakaj ponekod ne sme noša segati izpred leta 1918?

    Zakaj nekateri forsirajo tumbarice, ki niso slovenski ljudski glasbeni instrument?

  4. Na Primorskem je lahko Osmica, na Štajerskem in in v drugih predelih Slovenije pa ne sme biti več nobenega Pušeljcšanka kot medgeneracijske oblike druženja,ki je imel pozitivno poslanstvo med ljudmi na podeželju!!!

  5. Kdo je odgovoren, da se v slovenski cerkvi uvaja enoglasno petje, ko pa se je vedno pelo večglasno.

    Kdo je odgovoren, da Slovenci ne smemo počastiti stvarnika s slovenkim značilnim glasbilom, to je harmoniko, s katero lahko zaigramo najlepše melodije , tudi orkestralne.

    Zakaj tega ne smemo niti na zahvalno nedeljo.

    Zakaj pa ima že od nekdaj v cerkvi domovinsko pravico kitara? Zakaj to razlikovanje na škodo slovenskega glasbila? Ali zanikamo zavestno samega sebe?

    • Morda sem staromoden, vendar mislim, da v cerkev sodijo le orgle, nikakor pa ne kitara in trobila, razen če gre za koncerte. Danes otroško petje po cerkvah spremlja samo še kitara. Ali res otroke privlače samo še ta instrument? V Kopru v župniji na Markovcu ob nedeljah na maši ob 11. uri, namenjeni veroučnim otrokom oziroma mladini, bogoslužje spremlja pevski zbor. Njemu gre vsa pohvala za trud in vztrajnost. Nekoliko pa moti izbor pesmi in način petja, podoben ameriškemu cerkvenemu ritualu in predvsem črnskim duhovnim pesmim – tudi s pozibavanjem, ploskanjem itd. Sprašujem, ali je to spet edini način, privlačen za otroke? Maša naj bo trenutek zamaknjenosti in vznesenosti, himničnosti, ne pa nek privlačen performans. Nasploh iz slovenskih cerkev izginjajo stare nabožne pesmi; nekaj več tega je na podeželju. Kot da se jih sramujemo, pa tako blagoglasne so. Škoda!

  6. Nekoč so se ljudje pogovarjali kar z ljudsko pesmijo.
    To je bilo koristno za razumevanje in zdravje.
    Na ta način je bilo tudi preprečeno opravljanje in obrekovanje.
    Škoda, da je ta navada izumrla. Ko sem bil mlad, pa je še bila.
    Naj se jo ponovno oživi!

  7. Lepo je gospa Ljoba ponazorila ljudsko pesem, predvsem način petja, ki ne sledi strogo notnemu zapisu, zato toliko različic glede na čas in kraj. Gre res za petje z dušo. Pred leti sem poslušal koncert Marijinih pesmi na Brezjah v izvedbi Slovenskega okteta. Brezhibno petje, vrhunska profesionalnost nedvomno. Ampak tudi hladno, brezdušno, brez emocij. Po par pesmih sem odšel. V mnogih podeželskih cerkvah so me iste pesmi bolj prepričale.
    Nasploh pa ljudska pesem na Slovenskem žal izumira. Na prireditvah, zlasti zabavnih, npr. na istrskih šagrah (veselicah) že prevladuje dalmatinski melos in južnjaški ritmi – da ne bo pomote, zelo cenim to in vsakršno dobro glasbo, ne glede od kod prihaja, vendar vse v nekih normalnih mejah. Še dobro, da pa povsod zavrtijo “V dolini tihi” (in tudi dalmatinske klape jo radi in dobro zapojejo!), ki je izvorno ljudska pesem z Dolenjskega. Vse bolj prevladujejo tudi (pre)hitri narodnozabavni ritmi (npr. Modrijani, ki so sicer izjemno kvalitetni izvajalci), kot da se nekomu ali nekam silno mudi. Preveč se oddaljujejo od ljudskega petja. In kar je še najbolj žalostno: ko v družabnem pogovoru vse te pomisleke omenjaš, dobiš odgovor, da Slovenci sploh nimamo dobre glasbe. Ojej!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite