Naša kultura je utemeljena na desetih božjih zapovedih

Kaj imajo skupnega narodi in kulture od Vladivostoka do Moskve, od Berlina do Pariza, od New Yorka do San Francisca, od Buenos Airesa do Ciudad de Mexica, od Avstralije do Filipinov? V njihove temelje je vgrajen dekalog. Na ta nadnacionalni in nadkonfesionalni temelj zahodne civilizacije nas je danes spomnil odlomek iz Druge Mojzesove knjige. Več milijard ljudi, verne in neverne, povezuje deset Božjih zapovedi, ki jih je Bog razodel Mojzesu na Horebu, na Sinajskem polotoku, okoli leta 1250 pr. Kr.

Naša kultura je utemeljena na dekalogu, italijanski filozof pa napoveduje zaton zahodne kulture

Na dekalog, na naš skupni duhovni in etični temelj, se opira več mednarodnih deklaracij in konvencij. Ali to pomeni, da v temelju zahodne civilizacije ni razpoke, zaradi katero bi se celotna zahodna zgradba lahko zrušila? Če je ni, če med vsemi, ki pripadamo Zahodu, vlada konsenz o bistvenih stvareh, potem naj bi razklanost znotraj posameznih narodov in trenja med njimi ne bila nekaj globinskega, marveč bolj ali manj površinske in prehodne narave. Kar sama se nam ponuja optimistična prognoza, da imamo sicer mnogo težav, a jih bomo kot vedno doslej premagali.

Namesto da bi oznanjal upanje, se Umberto Galimberti (1942), italijanski filozof in psihoanalitik, sprašuje, ali še smemo zaupati tej kulturi in družbi. Nikakor ne, odgovarja Galimberti. Pred nami je zaton Zahoda. Usoda Zahoda je že vsebovana v tej besedi. Za Nemce je Zahod Abendland, večerna dežela. Zahodna družba je v zatonu, pribije Galimberti.

Takšno razmišljanje nas dela tesnobne, vsaj mene, čeprav imam po najbolj optimističnem scenariju pred seboj kvečjemu še tretjino življenja. Po tiho kalkuliram, da me zaton Zahoda v tem sorazmerno kratkem času ne bo doletel. Govor o zatonu civilizacije se sliši skoraj romantično, kot da ga primerjamo sončnemu zahodu, julijski večerni zarji na morju ob vrčku piva.

Zaton civilizacije je v resnici vse kaj drugega kot miren konec ene dobe in obetaven začetek nove. Začne se z rušenjem in uničevanjem. Po vsem tem ostane opustelo bojišče, polno trupel, nad katerimi krožijo jastrebi, preživeli pa objokujejo mrtve in pobirajo črepinje.

Nihilizem naše kulture ni filozofski, ampak izhaja iz pomanjkanja perspektive, saj se vse osredinja okrog denarja

Temna slutnja bližajočega se konca vame najgloblje zareže ob pogledu na majhne otroke, ki se veselijo življenja in še ne čutijo, da se jim prostor zožuje. Nekoč, pred šestdesetimi leti, pripoveduje Galimberti, nas je čakala prihodnost z odprtimi rokami. Italija je po drugi svetovni vojni doživljala gospodarski čudež. Sedaj pa nas obvladuje nihilizem, a ne filozofski in teoretičen, pač pa nihilizem, ki izhaja iz pomanjkanja perspektive. To mladi čutijo. Ne vsi enako. Nekaterim se odpirajo neslutene možnosti, večini pa ne. In če ni motiva, tudi ni energije, v svoji terapevtski praksi ugotavlja Galimberti. Te tako odločilne energije ni med mladimi predvsem zato, ker starši otroke prikrajšajo za izkušnjo žrtvovanja. Zato so za preizkušnje, ki jih čakajo v prihodnosti, slabo pripravljeni.

Galimberti razglablja o razlogih za zaton Zahoda. Opozarja, naj se ne zadovoljimo s poenostavljenimi razlagami, ki se ustavljajo le pri zunanjih vzrokih, kot so gospodarski in tehnološki vzpon Kitajske na eni strani, na drugi pa slabitev ZDA, ki so vse manj globalni hegemon in svetovna velesila. Izvirni greh vidi Galimberti v tem, da je zahodna družba organizirana le še okrog ekonomije, ki se osredinja okrog ene in edine vrednote: denarja. Družba, ki temelji na eni vrednoti, pravi Galimberti, ne stoji pokonci, nima več smisla, zato se prej ali slej sesede sama vase.

Verjetno bi kdo drug znamenja zatona Zahoda opisal drugače kot Galimberti. A tudi s tem, kar je povedal, se lahko povsem strinjamo. Na tej točki se tako nam kot italijanskemu psihoanalitiku postavlja vprašanje: zakaj smo zdrsnili v golo ekonomijo in denar naredili za svojo glavno vrednoto? In naprej: kje smo nekoč že bili in danes nismo več? Od kod smo pravzaprav padli?

Ne gre več toliko za zanikanje obstoja Boga kot za odsotnost smisla, ki ga lahko daje le vera

Pri teh vprašanjih se Galimberti zateče k Nietzscheju. Zanj nihilizem ni v teoretičnem in ideološkem zanikanju Boga, ampak v odsotnosti smotra, ki ima vedno opraviti s prihodnostjo. Za Galimbertija pa prihodnost ni le vlaganje v infrastrukturo in nove tehnologije. Takšen pogled na prihodnost je še vedno osredotočen zgolj na ekonomijo, kar pa je za človeka, ki je duhovno in psihično bitje, mnogo premalo. Odsotnosti smisla po Galimbertiju ne more nadomestiti ekonomija, kajti smisel je izrazito religiozna kategorija. Smisel lahko napolni le religija, dodaja.

Nekoč smo imeli vero, ta je sedaj oslabela, in to je največji problem. Kaj je za človeka storila religija, se sprašuje Galimberti? Vera je v kategorijo časa vnesla absolutno prihodnost, eshatološki načrt, ki bo na koncu izpolnjen tako, kot je bil razodet na začetku. Ko realni čas vključimo v eshatološki načrt, konkretna zgodovina dobi religiozno razsežnost, s tem pa tudi svojo osmislitev. To pa danes izgubljamo. S krčenjem liturgije, cerkvenega petja, povezanosti v duhovno občestvo in solidarno skupnost se je po Galimbertijevem prepričanju izgubila sleherna religiozna razsežnost, ki je nekoč pomagala prenašati tesnobo in srhljivost sveta.

Zahodni človek je izgubil smisel, ker na delovnem mestu ne uresničuje sebe, ampak izpolnjuje podjetniške cilje lastnikov

Če je v duševnost vpisan le kratek čas, čas današnjega in jutrišnjega dne, kjer sredstva in cilj časovno sovpadajo, potem naša duševnost ne zmore več gostiti religiozne razsežnosti, eshatološke perspektive, ki spodbuja krepostna dejanja in življenje za druge ter vero, da bo prej ali slej vse na svojem mestu. Padec Boga v dušah ni nič drugega, dodaja Galimberti, kot redukcija duševnosti na golo tehnično mišljenje, ki uničujoče skrajšuje bivanjski čas; namesto večnosti nam preostane le nekaj desetletij življenja. Izgubi religiozne razsežnosti sledi izguba smisla.

Do teh sklepov je Galimberti prišel v svoji terapevtski ambulanti. Pripoveduje, da so ga ob koncu sedemdesetih let pacienti obiskovali zato, da bi reševali čustvene, ljubezenske in spolne težave. Danes pa ga sprašujejo, kakšen smisel ima njihovo življenje. Zakaj se to dogaja? Odgovarja: težko je najti smisel, če smo od ponedeljka do petka zaposleni na delovnem mestu, na katerem ne uresničujemo sebe, temveč podjetniške cilje lastnikov. V tehnični proizvodnji pa ni končnega smotra. Veriga tehnične stvarnosti sama na sebi nima smisla.

S tem ko smo izgubili Boga, smo iz Božjih višin strmoglavili v trivialnost in brezdušno ekonomijo. Zahodna civilizacija sedaj sloni na razpokanem temelju, ki se počasi drobi v pesek. Dekalog, ki nas je nekoč povezoval, nas v resnici ne povezuje več. Kajti če med desetimi božjimi zapovedmi črtamo prvo – Veruj v enega Boga – so vse druge zapovedi le še etični kodeks, konvencija, ki nikogar več brezpogojno ne zavezuje.

Izraelci so dobili deset zapovedi šele potem, ko so se prepričali, da Bog skrbi zanje

Zahodna civilizacija je bila kljub mnogim protislovjem še nedolgo nazaj civilizacija smisla in prihodnosti. Odgovornost za njeno drsenje proti točki nič, proti izgubi prihodnosti in smisla si moramo porazdeliti. Napuh nekaterih političnih, znanstvenih in kulturnih okolij se je ponorčeval iz Boga in na njegovo mesto postavil sebe, predvsem svojo nespamet, kot pravi danes sv. Pavel v drugem berilu. Vero pa smo zameglili tudi oznanjevalci, ker smo Božje zapovedi razlagali ločeno od Božjega usmiljenja in njegove ljubezni. Zelo smo poudarjali dolžnosti in spoštovanje Božjih in cerkvenih zapovedi, namesto da bi delali po modelu in po zaporedju, ki nam ga danes predstavi prvo berilo. Brali smo, da je Bog svoje ljudstvo najprej ljubil, zato je dal Mojzesu moč, da ga je rešil iz sužnosti. Šele več let potem, ko so bili rešeni in so se ob mani, prepelicah in vodi iz skale prepričali, da Bog skrbi zanje, so na Sinaju dobili še ustavo, zapovedi, zakone in naredbe, da bi si življenje smiselno organizirali in iz nomadov postali narod s svojo lastno kulturno identiteto.

Namen tega današnjega razmisleka je predvsem vabilo, naj se vrnemo na začetek, k Bogu, iz katerega izhajamo sami pa tudi vse dobro, ki ga prejemamo. Pri njem, ki ga najdemo v preprosti molitvi, je usmiljenje in obilno rešenje. To bo obstalo, tudi če bo kulisa Zahoda razpadla. Svojega upanja namreč ne polagamo v domišljavost zahodne civilizacije, ampak v Njegove usmiljene roke. (Prim.: Umberto Galimberti, Delo – SP, 6. 2. 2021)