Naša gluhota

3
273
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Na grobu človeka, ki je veliko trpel, nas lahko prevevajo različna občutja: globoka žalost, sočutje, morda celo jeza zaradi vsega, kar ga je nekoč doletelo, vendar čutimo, da se je s tem, ko je bil položen v grob, zgodilo nekaj pomembnega. To življenje je bilo dokončno postavljeno pred neko širše obzorje: pred skrivnost smrti. »Kaj je bil ta človek? Kaj je človekovo življenje? In kaj je sploh življenje? Kaj je njegov smisel in namen? Kje so njegove resnične meje?« se ob tem, vsak na svoj način, sprašujemo vsi, verni in neverni. Ko pokopavamo človeka, sprejemamo to, kar je edino zanesljivo: svojo umrljivost. Priznavamo, da nismo gospodarji življenja: življenje je skrivnost, ki nam je bila podarjena. Življenje ubogega trpina je tako mogoče več od zgodovine in tako tudi naša življenja … S pogrebom se tako za vsakogar odpira možnost ponovnega, najglobljega premisleka samega sebe in prenovitve naših medsebojnih razmerij v neki povsem drugačni svetlobi, v svetlobi, ki sega do dna, ker nas osvetljuje v naši prigodnosti in minljivosti, ki sta delež vsakega človeka, ki sta neizprosna resničnost vsakogar od nas. Ta svetloba ni lahka, a z njo prihaja v nas mir, posebne vrste mir: zato, ker se dotikamo tistega, kar je zadnje, za čemer ni ničesar človeškega več, kar je nespremenljivo resnično.

Vendar nas pokopavanje ljudi ne odvrača od zgodovine. Tudi ob grobu brezimnega trpina pomislimo: nikoli mu ni bil nihče enak, nikoli več ne bo nikogar prav takega. Spoštljiva misel tu odkriva dragocenost slehernega življenja. Zato družba, ki pokopava umrle, živi v stiku z resničnostjo, in kultura, ki je soočena s smrtjo, človeku omogoča pristno, celovito življenje. V njenem ozračju se razvija naša občutljivost za drugega in raste naša skrb za dobro skupnosti. V vseh ozirih. Kaj vse nam lahko povedo mrtvi o tem, kako živeti! Živi tako pogosto ničesar ne vedo, kot pravi Selimovićev Ahmed Nurudin.

Tudi grobovi ljudi, ki so v življenju prizadeli veliko trpljenja, nam govorijo podobno. Govorijo nam o nesmiselnosti zla in njegovi končni nemoči; opominjajo nas, kako zgrešeno je pozabiti na to, kaj v resnici smo ljudje. A tudi tem je treba prisluhniti. Slovenska gluhost za govorico mrtvih je velika. In je dveh vrst: na eni strani so tisoči in tisoči, ki jih ne moremo slišati, ker jih nismo položili v grob. Na drugi strani pa so grobnice mnogih, ki so povzročili strahotno trpljenje: njihova oblika in besede na njih pa so takšne, da spet ne moremo slišati ljudi, ki ležijo v njih. Ki so na koncu samo ljudje, tako kot vsi. Ista kultura, ki je enim odrekla grob, je drugim postavila takšne grobove, ki tajijo smrt in tajijo človeško in zgodovinsko resničnost. Ki pripovedujejo zgodbo, ki ni ne človeška ne resnična. Moč utvare, iz katere je nastala ta zgodba, je strašna; rodila se je iz mesijanske ideologije komunizma, a tudi tehnicistična civilizacija in njen kulturni materializem nista odporna zoper njene zle čare. V duhovnih razmerah sodobne družbe se slabo sliši govorica mrtvih; in v njih se precej slabo vidi, kaj človek v resnici je. Izstop iz civilizacije, kot je komunistično amputacijo dela slovenske družbe imenoval Justin Stanovnik, po desetletjih navidezne demokracije ni več videti kot to, kar dejansko je. Če bi imela civilizacija alarmne naprave, bi se te že kdaj oglasile. Tako pa je na nas, da storimo, kar moremo. Spodbude za izstop iz civilizacije so se skotile v temačnih zakotjih človeških duš; potem so postale politika in družbena resničnost. Tudi naš odgovor je lahko samo tak: nanj morata odgovoriti najprej duša in potem politika. Brez notranje spremembe nimamo kompasa, brez družbenih sprememb ostajamo zaprti v svojo sobo. V gluhi lozi, tudi če je ta evropskih razsežnosti.

Besedilo je prispevek iz zbornika Resnica in sočutje, ki ga lahko naročite na povezavi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Zelo dobro napisano, hvala!

    Podobno odlično je v zadnjem Intervjuju govorila psihologinja Katarina Kompan.

    Uporabil bi le definicijo te motnje osebnosti:

    razcep bolečega dela osebnosti, krivde, sramu, vesti in zabetoniranih slednjega. Na drugi strani pa na zunaj kažemo perfektno, mitsko zlagano samopodobo in se hkrati zelo bojimo, da bi se kje iz grobnic pokazal kak okostnjak. Naša komunistična družba je psihopatska družba. Namesto komunističnih uniform nosimo kapitalistične Boss obleke. Vse ostalo je isto: totalitarna kultura smrti, neodvisnost, obsedena grabežljivost in gospodovalnost.

    • Pravilno je Neodnosnost namesto neodvisnosti. Ker niso zmožni iskrenih, odprtih, čustveno toplih odnosov, ki rastejo kot raste osebnost. Le ta raste ob spoznanju napake, resnice, krivde…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite