Naš vladar je Mesija Jezus

24

V času okrog volitev smo kristjani vedno v nenavadnem položaju: v evangeliju  Jezus namreč suvereno izjavlja, da je on edini vladar in da oblast ne pripada nikomur drugemu  – niti civilnim, niti religioznim oblastem.

V brk takrat še brezprizivni božanski avtoriteti rimskega cesarja – in v nejevoljo raznim lokalnim oblastničkom, ki so (proti tej avtoriteti ali v paktu z njo) skušali kraljevati na svoji Betajnovi. Morda je potem malo bolj razumljivo, da je bilo treba Jezusa pospraviti na križ. In za njim (na mnoge domišljene načine) tudi njegove privržence: ideja, ki postavlja pod vprašaj vsako oblast, tako vladajoče kot opozicijo, pač ni nobeni strani všeč. Razen morda „ponižanim in razžaljenim“, ki pa jo spet utegnejo razumeti čisto preveč revolucionarno in „proletarsko“. Kar se je recimo zgodilo tudi v pojavu krščanskega socializma – tudi vladavina drhali je še vedno človeška vladavina. In te Jezus očitno noče – „če sem jaz vam umil noge …“ In „kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik“. Latinsko „minister“. No, to bi pa že bili, kajne? Vidimo, kako se je sprevrgla Jezusova ideja o vrhovnem oblastniku kot služabniku vseh – ostalo je le še pri besedi. V praksi pa so ministri pač gospodje nad drugimi, v premožnosti in imenitnosti in ni opaziti, da bi se šteli med služinčad.

Verjetno je ob tem mojem pisanju pri komu že začel utripati panični alarm, češ da gre za potuhnjeno restavracijo teokracije, da bo, po nekaj zatišja, Cerkev spet skušala vzeti niti vladanja v vsakem človeškem položaju v roke. A če govorimo o Jezusu kot vrhovnem in edinem vladarju, je takšen strah neosnovan – ravno tako, kakor Jezus postavlja pod vprašaj civilno oblast, relativizira tudi vse cerkvene oblastne strukture (če ne še bolj). Jezusa niso  „pospravili“ Rimljani (ti so si, v svoji maniri, le elegantno umili roke), temveč judovska verska oblast. Torej ne Türk, ampak Stres! Če kristjani iskreno pogledamo vase, nas je lahko vsaj malo strah, da se Jezusa tudi danes ne bi odkrižali – ne le cerkvene oblasti, ampak vse „božje ljudstvo“ (ki je rjulo: “Križaj ga!“, pa čeprav so mu še včeraj vzklikali kot novemu kralju). Ker bi nas, v naši religiozni zaverovanosti, pač preveč motil (kot Velikega inkvizitorja v Bratih Karamazovih). Ta strašljiva hipoteza nam ne sme dati miru. Ker je naš Vladar tako prefinjeno nizek in služabniški, da bi ga mimogrede zgrešili. In se – mimo njega – klanjali strukturam in idejam.

Jezusova poteza nikakor ne pomeni, da je poslej vsaka oblast brez smisla, da smo kristjani nekakšni anarhisti ali da nam je celo vseeno, kdo nam skuša vladati. Gre predvsem za to, da se zavemo realnega dometa človeških vladarskih pretenzij. Nekako v stilu tistega vica, ko Nietzsche napiše: “Bog je mrtev!“, pa se potem znajde zraven božji pripis: „Nietzsche je mrtev.“ Da se zavedamo, v katerih (in kakšnih) rokah je v resnici v življenju naša usoda – in v skladu s tem tudi ravnamo. Predvsem s stališča, da aktualni politiki ne dajemo odrešeniških atributov (kot je rad to počel naš totalitarni režim). Da od politike ne zahtevamo, da regulira vse vidike našega javnega in zasebnega življenja ali je celo delamo odgovorne za naš osebno srečo (kar smo se spet naučili v preteklosti, a se pridno počenja še danes), temveč zmoremo in si upamo v svojem tukaj-in-zdaj, sami prevzeti realno mero odgovornosti in pobude. Oziroma, da se zavedamo, kako velik delež odgovornosti in pobude je v resnici v rokah Previdnosti (ki drži v rokah vesolje, pa bo morda lahko poskrbela še za nas). To zame pomeni rehabilitacijo politike: da se bo za politično dejavnost nekdo odločal – ne zaradi osebnega okoriščanja, niti zaradi slasti obvladovanja življenj drugih, tudi ne zaradi uveljavljanja določene ideologije, pač pa zato, ker ima rad ljudi. Da bo politika skrb za javno dobro, polis – našo skupnost. Ker se mi dozdeva, da je, po analogiji trnovega grma (prim. Sod 9,8-15)  iz Svetega pisma, danes žal tako, da se za politiko odločajo bolj tisti, ki „niso za nobeno drugo delo“.

Obenem pa Jezusovo vladanje pomeni še nekaj drugega: kljub temu, da morda to ni takoj opazno (in se zdi, da je najbolj zanesljiva pot do sreče komolčarstvo, agresivnost, kopičenje bogastva in zanašanje zgolj nase) je v resnici vladar vsega Jezus. In je tako (tudi kratkoročno, sploh pa dolgoročno) uspešna strategija življenja, ki ravna v skladu s tem. Skratka, da lahko še tako izgleda, da je „dobrota sirota“, v resnici je zmagovalka: ne (samo) zato, ker bo nagrajena, ampak, ker je dobra.


24 KOMENTARJI

  1. Jernej, čestitam. Odlično napisano – da bi se le mi kristjani tega najprej zavedali. Zdi se mi, da se res tako hitro pustimo ujeti prividom, da če bo zmagala “naša” opcija, bo pa vse v redu… Daleč, daleč od tega. Zna se zgoditi, da nas to le še bolj oddalji od Njega in Njegove vladavine…

  2. “Jezus namreč suvereno izjavlja, da je on edini vladar in da oblast ne pripada nikomur drugemu – niti civilnim, niti religioznim oblastem.”

    O, kako ponižna izjava. 😀

    • Jezusova izjava, da je on edini vladar in da oblast ne pripada nikomur drugemu, gotovo ni ponizna. Je pa 100% resnicna in osrecujoca. Ce smo bozja last in je Bog vladar nad zivljenjem in smrtjo, se nam ni treba nicesar bati…

        • hah, da ta izjava ni nujno ponizna, je evidentno, da pa ne bi bila resnicna, lahko trdi samo hah, ki je en zakrknjen levicar in ateist, ki se na krscanstvo sploh ne spozna. Ce bi vi verjeli, da je Bog nskoncen in da je vse kar eksistira ustvaril, z pomocjo evolucije, ali brez nje, mu seveda pristaja tudi kak cloveski titel, kot mesija, vladar ali kralj…

          • Presojanje utemeljenosti je zelo subjektivna kategorija. Sploh če ne poznaš argumentov, lahko vse prav pride (dokaj trdno sem prepričan, da če spoznaš argumente in jih dovolj preučiš, si kmalu na “drugi strani”). Kot je prišlo prav ime Keyser Soze nekemu “običajnemu osumljencu”.
            Nikjer ne trdim, da je moja resnica 100% – pravzaprav govorim o VERI, kar je dejansko dokaj daleč od pribite resnice, mar ne?

        • ponižnost in resnica nista in ne moreta biti v nobenem nasprotju temveč prav obratno:prava neponarejena ponižnost ali priznavanje resničnosti je mogoča šele po celostnem,jasnem uvidu v resnico-svojo in drugih.

          • Saj pravim: Jezusova izjava ni niti ponižna niti resnična. Ni bil prvi in ne zadnji, ki se je oklical za edinega pravega vladarja. 😀

  3. Lepo. Zelo lepo. Čestitam.
    Nekoliko spominja (za slovenski kontekst) na p. Marka Ivana Rupnika.

  4. Strinjam se s prispevkom.p.Jerneja in prav zaradi vsega,kar je napisal- tokrat ali že kdaj prej- trdim,da je tudi njegovo delo v resnici prava politika:neponarejena in iskrena skrb za dobro soljudi.Stalno nam vsiljujejo idejo,da kristjani ne bi smeli politično delovati,češ,da sta vera in politika strogo ločeni oz. obsojeni vsaka na svoj geto.A Slovenski kristjani smo hkrati in obenem verniki in politiki-če že ne aktivni pa pasivni. Ob avtorjevih mislih in naslovu ćlanka pa želim poudariti še eno stvar:odkar so se v moji domovini totalitarni tokovi in okovi malo sprostili, smo namreč vse prepogosto bili-žal tudi med katoličani- priče pravemu malikovanju demokracije:kot,da bi t.i.”vladavina ljudstva”res lahko bila za nas odrešilna.Namesto tega bi se lahko večkrat spomnili,da smo v resnici prebivalci-vsaj potencialni-kraljevine in kraljestva-Kristusovega in Božjega.Pa me vsi sopotniki na tem svetu zgroženo pogledajo,če pravim,da se požvižgam na demokracijo,ker se v resnici zavzemam edinole za “demoservacijo” oz. pravo Jezusovo Teokracijo.Takšno iz zadnjega odstavka zapisa p.J.

    • Aha, si prišel do tega, da krščanstvo v bistvu ni nič drugega kot totalitarizem, ki na vrh, namesto partije, Tita, Stalina, …, postavlja nebeškega diktatorja. 😀

      • V osnovi sta dve možnosti: da ste, cenjeni “hah”, tako omejeni ali pa tako “žleht”. Nobena vam ni v čast. No ja, lahko pa da gre samo za površno forumaško razmišljanje.
        V primeru, da drži prva ali tretja, kratko pojasnilo: Božja vladavina nikakor ne more pomeniti diktature, ker pač ne verujemo v Boga, ki bi hotel biti kakšen zloben tiran. Če Bog je, iz njegove same narave izhaja, da je vrhovni vladar vsega – koncept edinega Boga per se predpostavlja nepreklicno avtoriteto tega božanskega bitja. Če torej nekdo sprejema obstoj takšnega Boga, je to zanj samo logična konsekvenca. Kolikor Bog tega vladanja ne izvršuje očitno v vsakdanjem življenju človeka, je to samo stvar njegove diskretnosti. Vladanje Boga je očitno drugačno od naših vladavin vsaj v dvojem: Bogu se ni treba oklicati, ne imenovati v to vlogo, saj je edini zanjo primeren in sploh pojmljiv v njej. Gre le za prepoznavo. Drugo pa je glede božjega izvrševanja njegove oblasti: če je Bog res vreden imena bog, ne bomo uresničevanja oblasti dojeli kot teror ali prisilo, temveč kot blagor, ker je to del naše narave.
        Ker ima absolutno in nadčasno avtoriteto, se mu ni treba iti političnih igric.
        Drugače pa, vera je na nek način res totalitarizem, samo ne političen ali ideološki, ampak edini legitimni, eksistencialni – ker priznava nek Totale, ki je nad vsem.

        • G. pJernej, se opravičujem za naslednje vprašanje, ker ne spada v to temo, je pa vendarle povezano z vašo obrazložitvijo in me iskreno zanima vaš odgovor, ki bo dan od nekoga, ki je »študiran« na tem področju in temeljito premišljuje o teh temah, saj bi želel razumeti vaš vidik:
          Kako razumete dejanje iz Svetega pisma, ko Bog (torej hkrati Jezus), pomori tudi nedolžne otroke (Hebrejcem pa, ko storijo, kar svetuje, prizanese), da bi faraon odpustil izraelsko ljudstvo.
          Če namreč Bog ni imel nič pri teh pomorih in so to ljudje Bogu le pripisali, je to praktično že ateistični pogled na Biblijo. Če pa je imel kaj (karkoli, tudi npr. le dopustitev umorov) pri tem, pa je storil po vseh etičnih merilih zlo dejanje. Po katekizmu pa ni dovoljeno delati zla, tudi če bi iz tega sledilo kaj dobrega.

          Pri tem velja omeniti, da naj bi bila Bog in Jezus ista oseba, ter da je Jezus ta dogodek (pasho) praznoval (pri zadnji večerji), ter da je pasha tudi pri katolikih (po mojih izkušnjah) vedno označena kot dejanski dogodek (tudi, če ga ne razumemo čisto dobesedno), ki pa bi, če Bog ne bi imel ničesar pri tem (ali pa če dogodka v resnici sploh ni bilo), potegnil za seboj številne in korenite dogmatične posledice. V »Dogmatični konstituciji o božjem razodetju« med drugim tudi piše, da je Bog navdihnil ljudi, da zapišejo v Svetem pismu »vse to in samo to, kar je on hotel«.

          Zelo bom hvaležen za vaš odgovor oz. razmišljanje.

Comments are closed.