Naš vladar je Mesija Jezus

V času okrog volitev smo kristjani vedno v nenavadnem položaju: v evangeliju  Jezus namreč suvereno izjavlja, da je on edini vladar in da oblast ne pripada nikomur drugemu  – niti civilnim, niti religioznim oblastem.

V brk takrat še brezprizivni božanski avtoriteti rimskega cesarja – in v nejevoljo raznim lokalnim oblastničkom, ki so (proti tej avtoriteti ali v paktu z njo) skušali kraljevati na svoji Betajnovi. Morda je potem malo bolj razumljivo, da je bilo treba Jezusa pospraviti na križ. In za njim (na mnoge domišljene načine) tudi njegove privržence: ideja, ki postavlja pod vprašaj vsako oblast, tako vladajoče kot opozicijo, pač ni nobeni strani všeč. Razen morda „ponižanim in razžaljenim“, ki pa jo spet utegnejo razumeti čisto preveč revolucionarno in „proletarsko“. Kar se je recimo zgodilo tudi v pojavu krščanskega socializma – tudi vladavina drhali je še vedno človeška vladavina. In te Jezus očitno noče – „če sem jaz vam umil noge …“ In „kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik“. Latinsko „minister“. No, to bi pa že bili, kajne? Vidimo, kako se je sprevrgla Jezusova ideja o vrhovnem oblastniku kot služabniku vseh – ostalo je le še pri besedi. V praksi pa so ministri pač gospodje nad drugimi, v premožnosti in imenitnosti in ni opaziti, da bi se šteli med služinčad.

Verjetno je ob tem mojem pisanju pri komu že začel utripati panični alarm, češ da gre za potuhnjeno restavracijo teokracije, da bo, po nekaj zatišja, Cerkev spet skušala vzeti niti vladanja v vsakem človeškem položaju v roke. A če govorimo o Jezusu kot vrhovnem in edinem vladarju, je takšen strah neosnovan – ravno tako, kakor Jezus postavlja pod vprašaj civilno oblast, relativizira tudi vse cerkvene oblastne strukture (če ne še bolj). Jezusa niso  „pospravili“ Rimljani (ti so si, v svoji maniri, le elegantno umili roke), temveč judovska verska oblast. Torej ne Türk, ampak Stres! Če kristjani iskreno pogledamo vase, nas je lahko vsaj malo strah, da se Jezusa tudi danes ne bi odkrižali – ne le cerkvene oblasti, ampak vse „božje ljudstvo“ (ki je rjulo: “Križaj ga!“, pa čeprav so mu še včeraj vzklikali kot novemu kralju). Ker bi nas, v naši religiozni zaverovanosti, pač preveč motil (kot Velikega inkvizitorja v Bratih Karamazovih). Ta strašljiva hipoteza nam ne sme dati miru. Ker je naš Vladar tako prefinjeno nizek in služabniški, da bi ga mimogrede zgrešili. In se – mimo njega – klanjali strukturam in idejam.

Jezusova poteza nikakor ne pomeni, da je poslej vsaka oblast brez smisla, da smo kristjani nekakšni anarhisti ali da nam je celo vseeno, kdo nam skuša vladati. Gre predvsem za to, da se zavemo realnega dometa človeških vladarskih pretenzij. Nekako v stilu tistega vica, ko Nietzsche napiše: “Bog je mrtev!“, pa se potem znajde zraven božji pripis: „Nietzsche je mrtev.“ Da se zavedamo, v katerih (in kakšnih) rokah je v resnici v življenju naša usoda – in v skladu s tem tudi ravnamo. Predvsem s stališča, da aktualni politiki ne dajemo odrešeniških atributov (kot je rad to počel naš totalitarni režim). Da od politike ne zahtevamo, da regulira vse vidike našega javnega in zasebnega življenja ali je celo delamo odgovorne za naš osebno srečo (kar smo se spet naučili v preteklosti, a se pridno počenja še danes), temveč zmoremo in si upamo v svojem tukaj-in-zdaj, sami prevzeti realno mero odgovornosti in pobude. Oziroma, da se zavedamo, kako velik delež odgovornosti in pobude je v resnici v rokah Previdnosti (ki drži v rokah vesolje, pa bo morda lahko poskrbela še za nas). To zame pomeni rehabilitacijo politike: da se bo za politično dejavnost nekdo odločal – ne zaradi osebnega okoriščanja, niti zaradi slasti obvladovanja življenj drugih, tudi ne zaradi uveljavljanja določene ideologije, pač pa zato, ker ima rad ljudi. Da bo politika skrb za javno dobro, polis – našo skupnost. Ker se mi dozdeva, da je, po analogiji trnovega grma (prim. Sod 9,8-15)  iz Svetega pisma, danes žal tako, da se za politiko odločajo bolj tisti, ki „niso za nobeno drugo delo“.

Obenem pa Jezusovo vladanje pomeni še nekaj drugega: kljub temu, da morda to ni takoj opazno (in se zdi, da je najbolj zanesljiva pot do sreče komolčarstvo, agresivnost, kopičenje bogastva in zanašanje zgolj nase) je v resnici vladar vsega Jezus. In je tako (tudi kratkoročno, sploh pa dolgoročno) uspešna strategija življenja, ki ravna v skladu s tem. Skratka, da lahko še tako izgleda, da je „dobrota sirota“, v resnici je zmagovalka: ne (samo) zato, ker bo nagrajena, ampak, ker je dobra.