Bruselj začenja spominjati na Beograd: nas morda po brexitu čaka vojna?

Jean-Claude Juncker, luksemburški politik, nekdanji predsednik luksemburške vlade (1995-2013) in aktualni predsednik Evropske komisije Foto: Tanjug

V povojni »svobodi« je človek za besedo, ki ni ustrezala državnemu sistemu, odgovarjal na sodišču, kjer pa se je le s težka boril za svojo pravico, ker je pač ni imel. Hitro je bil nekdo obsojen, če si je privoščil svobodo govora. Ljudska volja v smislu demokracije pa tako ali tako ni bila upoštevana.

V zadnjem obdobju imam občutek, da se počasi in vztrajno časi vračajo. Seveda ni tako absolutno in korenito, kot je bilo v času vladavine iz Beograda. Vendar je začelo dišati po podobnih principih.

Omejitev svobode govora

Za svobodno izražanje odklonilnega mnenja o porokah in posvojitvah otrok s strani istospolnih partnerjev, si označen za nestrpneža, za problematičnega in ne vrednega današnje družbe. Če pa si državni uslužbenec ali duhovnik, ki ima pravico izdajati pravno-formalne listine o porokah, kar v nekaterih državah je možno, in po svoji vesti odkloniš poroko dveh ljudi istega spola, pa si zaradi tega lahko kaznovan in javno linčan. Po nareku Bruslja se javno upiranje pravici homoseksualcev do poroke obravnava kot kaznivo dejanje.

Podobno je z izražanjem mnenja o splavu. Trditev, da je spočeto med dvema človekoma človek, je že povzročanje nestrpnosti, kar je kaznivo dejanje. Po tej trditvi jasno logično izhaja, da je splav umor človeka. Za takšno svobodo govora pa si v svobodni Evropski uniji obsojen kršitve zakona in zaradi tega sankcioniran.

Mnenja o imigrantih, migrantih in beguncih, ki so v nasprotju z uradnim mnenjem Bruslja, so označeni za fašizem, ki pa je v Evropi prepovedan. Torej če o tej temi imaš drugačno mnenje od uradnega stališča voditeljev naše skupne unije, si lahko obsojen fašizma.

Iz Bruslja se slišijo pozivi k neupoštevanju demokracije

Državljani Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske so na demokratičnem referendumu odločili, da zapustijo Evropsko unijo. O demokratično izpeljanemu referendumu nihče ne dvomi. O postopih in štetju glasov tudi nihče ne dvomi. Res je, da je bila referendumska odločitev potrjena z majhno večino. Toda večina je večina. Zmaga na referendumu je enakovredna, če je odločana iz 51% ali 95%. V obeh primerih jo je potrebno upoštevati. To je demokracija.

Iz vrha vodečih Evropske unije pa se slišijo pozivi k ustavitvi tako imenovanega Brexita. Celo nekateri evropski poslanci iz Slovenije pozivajo k temu. Sprašujem se, kako lahko vodeči demokratičnih držav pozivajo, da se demokratično izkazano voljo ljudstva preprosto prezre in ne upošteva. Še bolj pa se sprašujem, kako lahko slovenski predstavniki v evropskem parlamentu pozivajo k neupoštevanju referenduma, če ja naša država, katere predstavniki so, zrasla na referendumski odločitvi, da zapustimo tedanjo politično tvorbo in ustanovimo svojo državo.

Po referendumu pride vojna

Ko smo Slovenci razglasili samostojno državo, se je začela vojna (lahko jo poimenujemo tudi agresija). Kakor da se ta del zgodovine ponavlja, vendar tokrat je Bruselj v vlogi Beograda. Začela se je politično-ekonomska vojna med Združenim kraljestvom na eni strani in preostalo Evropsko unijo na drugi. Kot da Evropejci ne bi imeli resnejših izzivov v globalnem svetu. Bruselj želi na vsak način pokazati svojo moč in z »ločilno« pogodbo posvariti vse druge države, ki bi se morda drznile pomisliti, da sledijo pri izstopu iz EU. Politika Združenega kraljestva pa seveda želi uresničiti svoje interese in ne želi zapustiti vsega, kar smo gradili skupaj, ostalim državam EU-ja. To bi bilo tako, kot da bi se Slovenija odrekla vsem nasledstvenim pravicam v korist ostalih republik tedanje Jugoslavije.

Z omejevanjem svobode govora in z odprtim pozivom k nespoštovanju demokracije me Bruselj začenja spominjati na druge čase. Upam, da je to samo moj občutek in spomin. Vesel bi bil, če bi čas pokazal, da se motim.