Danes teden bomo na volitvah odločali o novem predsedniku Slovenije. Ko prebiram slovenske medije, se sprašujem čemu sploh na volitve, saj bo, takšno je neomajno prepričanje naših »nevtralnih in nepristranskih medijev«, tako ali tako zmagal dosedanji predsednik republike. Edino kar se še ne ve, je, ali bo zmaga že v prvem krogu ali pa bomo morali iti volivci na volitve še v drugo. Seveda si vsi želimo, da bi bilo vsega konec že naslednjo nedeljo. Razlogov za tako željo je več. Prvi je zagotovo varčevalne narave. V času, ko se spopadamo s finančno in gospodarsko krizo, ko je Slovenija tik pred tem, da zaprosi za finančno pomoč, je strošek dodatnih volitev res veliko breme za državo. Nekateri v luči tega celo predlagajo, da naj predsednika države izvoli kar državni zbor, saj bo tako strošek sploh minimalen. Morda bi bila pri taki rešitvi edina težava ta, da bi morali predsednika države potrditi z ustavno večino, kar pa v razdeljenem slovenskem prostoru lahko pomeni veliko težavo.
Drugi razlog je v samih kandidatih. Dosedanji predsednik se je v svojem štiriletnem mandatu že izkazal in je edini kandidat, ki »stavi na dosledno spoštovanje in dostojnost forme države, na zmernost in zadržanost pri upravljanju z njo ter na vladavino prava« (Markeš), če pa temu dodamo še, da ga moramo »šteti med najzaslužnejše osamosvojitelje« (S. Hribar), je odločitev koga voliti na dlani. To, da se sedanjemu predsedniku zdi Huda jama drugorazredna tema, da je karitativna dejavnost Cerkve popolnoma nepotrebna, da za predsednika vlade zlahka predlaga kandidata, ki ga bremeni sum storitve številnih kaznivih dejanj na področju gospodarskega kriminala, ne zmore pa tega storiti, ko gre za sedanjega predsednika vlade, kateremu krivde kljub vsem poskusom še vedno niso uspeli dokazati, je pač, če uporabimo prav njegove besede, drugorazredna tema. Enako nepomembno je tudi to, da se brez sramu v javnosti prikazuje kot nekdo, ki je reven skoraj kot cerkvena miš, čeprav je samo v petih letih dela na ZN zaslužil pol milijona evrov oz. 8.000 evrov na mesec. O tem, kakšna je bila v resnici njegova vloga pri osamosvajanju, pa ne velja zgubljati besed.
Naj živijo ljudske množice …
Tretji razlog, da bi bilo dobro, če bi že v nedeljo »ljudske množice« dosedanjemu predsedniku namenile več kot polovica vseh glasov je v tem, da bi s tem razbremenili vse župane, vodje različnih ustanov ter druge, ki so morali v zadnjih nekaj mesecev na poziv iz urada predsednika države, ne glede ali so imeli v načrtu ali ne, organizirati takšne ali drugačne (nesmiselne) dogodke, da se je predsednik lahko končno približal množicam. No, saj v resnici popolnoma razumem, da prva tri leta pač ni šlo, ker je bil preveč zaseden z raznimi mednarodnimi obiski ter drugimi »predsedniškimi aktivnostmi«. Vsak tak »pristen« obisk na terenu je bil k sreči primerno ovekovečen s kamerami. Prav je namreč, da vsa Slovenija vidi, kako blizu ljudem je dosedanji predsednik in da zato preprosto mora dobiti še en predsedniški mandat. Ob tem mu verjamem, da kakšnega soočenja s protikandidatoma ni odpovedal zato, ker ju tako ali drugače ne bi dosegal, ampak preprosto zato, ker so ga ti pristni stiki in dogodki tako utrudili. Ob tem pa me je neizmerno ganila še skrb naših medijev do »nedvoumnega zmagovalca«. Namreč po tem, ko je bil predsednik na prvem televizijskem soočenju tako slab, da so še njegovi najbolj zvesti volivci za hip podvomili v svojo izbiro, so brez zadržka spremenili koncept naslednje predstavitve predsedniških kandidatov. Tako smo na komercialni televiziji lahko namesto soočenja gledali le pogovore s kandidati, kar pa pomeni, da predsedniku svojih trditev in izjav ni bilo treba soočati s protiargumenti.
Naj se zgodi drugi krog
Da, če poslušamo naše medije in tiste, ki so si svoj položaj utrdili znotraj kontinuitete, v nedeljo ne bi smeli imeti težav pri izbiri predsedniškega kandidata. In drugi krog bi bil res samo nepotreben strošek. Problem je le ta, da dosedanji predsednik v svojem sedanjem mandatu ni pokazal nič državniškega, nič združevalnega, nič takega, da bi mu verjeli, da mu je mar za Slovenijo. Zato mu ne bi smeli dati svojega glasu. Ne samo to, saj to ni dovolj. Moramo iti tudi na volitve ter oddati glas enemu izmed protikandidatov, zato da bo vsaj drugi krog. Kako izbrati med preostalima dvema kandidatoma? Za katoličana odločitev ne bi smela biti pretežka. Zagotovo ne v prvem krogu. Kako se bomo odločali v drugem krogu, bomo razmišljali takrat.
Foto: Wikipedia
