Odgovornost do resnice

3

Avtor: Robert Petkovšek. Vir: Družina. Pravo srečo – najvišjo človekovo dobrino – je mogoče doseči le s prizadevanjem za dobro. A mnogim, ki se vse življenje trudijo za dobro, sreča v tem življenju ni dana; drugi, ki poteptajo vsa moralna pravila, pa se v njej kopljejo. Immanuel Kant (1724–1804), eden največjih duhov človeštva, je zato sklepal, da je duša nesmrtna in da Bog je. S tem Kant utemelji smisel prizadevanj za dobro: po smrti Bog dobri duši »poplača« njena dobra dela, zato se je vredno truditi za dobro, čeprav življenje tega truda ne nagradi vedno s srečo. Tako je razmišljal tudi Fjodor M. Dostojevski (1821–1881). »Če ni Boga, je vse dovoljeno,« je njegovo misel povzel Sartre. Te uvide je prav imeti pred očmi te dni, ko se v medijski gonji na račun Cerkve in posameznikov človek sprašuje: Ali je mogoče brez meja in samovoljno širiti laži in obrekovanja, potegavščine in druge krivice? Zavedati se moramo, da storjene škode ni mogoče nikoli več povsem popraviti.

Peščica posameznikov iz novinarskih in kulturniških krogov v totalitarnem duhu in samovoljno usmerja javno mnenje glede Cerkve in njenih voditeljev. Jasno izraženemu navodilu, da je sovražiti Cerkev državljanska dolžnost, brezhibno sledijo podizvajalci in postopoma sestavljajo mozaik, ki Cerkev prikazuje kot »babilonsko vlačugo«. Pod tem naslovom eden od slovenskih dnevnikov objavlja prevod dela neznanega kolumbijskega pisca, ki ni zgodovinar, a si drzne v vélikem slogu pisati o zgodovini Cerkve kot o enem samem hudodelstvu. Temu se dnevno pridružujejo časnikarji, zadolženi za poročanje o Cerkvi. O njej naj bi poročali, v resnici pa svoja poročila polnijo s svojimi osebnimi zamerami do Cerkve ali preživelimi ideološkimi stereotipi. Med tistimi, ki se je najgloblje spozabil nad svojim poslanstvom, je časnikar, zadolžen, da poroča iz Vatikana. Temu se je zapisalo, da Vatikan zadnje čase živi od neresnice, od laži. V istem poročilu še zapiše, da je bil kardinal Santos Abril y Castelló kaznovan s prenehanjem službe vicekamerlenga, hkrati pa pove, da mu je ta služba prenehala po funkciji – torej: ne kazensko! In zopet, eden od časnikarjev kardinalu Rodetu pripiše besede, ki jih o nadškofu Uranu ni nikoli izrekel, češ da je bil »kadrovska napaka« – drugi to neresnico prevzamejo in jo razširijo brez zadržkov, enako kakor to, da kardinal svoj čas v Rimu zapolnjuje s »spletkami proti nadškofu Uranu«.

Ti primeri, ki so le vrh ledene gore, jasno kažejo, da je namen teh in mnogih drugih piscev odvzeti Cerkvi mesto in ugled v družbi. Svoje delo opravljajo z namigovanji in podtikanji, s tem, da posežejo po najbolj primitivni črno-beli tehniki delitve ljudi na dobre in zle, na rablje in nedolžne. Prav tako se je spozabil osrednji slovenski dnevnik in posvetil eno svojih najbolj branih strani poročilu, ki ga je novinarka sestavila na podlagi gostinskega pogovora, v katerem je en sogovornik trdil eno, drugi nasprotno. Slava slovenskemu časnikarstvu! Cilj pisanja postane s tem nedvoumno jasen: ustvariti razdor znotraj Cerkve, da bi se sesula sama od sebe. Treba je spreti Vatikan in Cerkev na Slovenskem, Urana, Stresa in Rodeta in vernike povleči ene na eno, druge na drugo stran – in delo bi bilo opravljeno samo od sebe, ne da bi se bilo treba komu truditi. A Cerkev ni niti Pavlova niti Kefova – je Kristusova. Vsakdo, ki ima sebe za zrelega kristjana, ve, da smo udje enega in istega Kristusovega telesa, ki ne trpi razdvojenosti. Liste podpornikov enemu ali drugemu to skrivnostno telo pribijajo nazaj na križ.

K nestrpnosti pa vodi tudi senzacionalistično pisanje, ki bralce odvaja od kritične misli in v njih podžiga slast po škandalih. Če škandalov ni, jih je treba ustvariti, tudi na račun dobrega imena nedolžnih. Sem sodi »primer Uran«. Katoliški mediji iz spoštovanja do zasebnosti o tem niso veliko poročali. Nadškofov pogovor z nadrejenimi v Vatikanu sodi na področje zasebnosti, zato tudi Vatikan, ustanova z najstarejšim diplomatskim izročilom, o vsebini pogovorov molči. To ni nikakršen »komunikacijski šum«. Če o vsebini molči tudi nadškof Uran, je treba ta molk sprejeti in se s tem sprijazniti. To je njegova pravica, ki pa mu jo jemljejo vsi, ki hočejo s svojimi ugibanji prodreti v skrivnost zasebnih pogovorov. To ni kulturno! Tisti, ki o vsebini ugibajo in razglabljajo, kdo vse je imel na odločitev vpliv, govorijo o nečem, česar sami ne poznajo. Njihovo pisanje je torej podvrženo njihovi fantaziji ali pa želji po všečnosti bralcem. To je cilj senzacionalističnega pisanja: več slastnega branja. Katoliškim medijem je treba čestitati, da se na to nizko raven nikoli ne spuščajo, ampak si prizadevajo resnico prikazati celostno in globalno, ne senzacionalistično površno. Mnogim vernim, ki jih je že osvojila slast po senzacijah, pa to ni prav in jim očitajo, češ da morajo o takšnih vprašanjih Cerkve izvedeti iz necerkvenih medijev.

Tistim, ki lahko zase za sv. Pavlom rečejo: »Vem, komu sem veroval!«, senzacionalistična poročanja o veri in Cerkvi ne škodujejo. Žal pa marsikoga, ki v veri ni trden ali je šele na poti iskanja, od vere odvračajo. S tem, ko nekoga odvrnejo od vere, mu zaprejo dostop do tega, da bi na svoje življenje pogledal v luči vere in v tej luči morda prepoznal globlje izzive življenja. Vera ni dodatek življenju, ampak zadeva same temelje in smisel življenja. Zato se ob takšnem pisanju, ki ruši temelje vere, velja znova vprašati: Kdaj bo jasno, da vprašanja vere niso le besedne igre, ampak zadevajo vprašanja o smislu življenja? To je prvo in temeljno vprašanje vsakega človeka; tega vprašanja mu nima nihče pravice niti zatemnjevati niti odvzemati. Resnica terja od nas odgovornost! In če govorimo o odgovornosti, pravita Kant in Dostojevski, bomo nekoč in nekje morali dati tudi odgovor za svoja dela in besede.


3 KOMENTARJI

  1. Ja, senzacionalistična poročanja o veri in Cerkvi ne škodujejo. Gotovo pa od vere odvračajo laži oz. “besedne igre” verskih voditeljev.

  2. Biblicist Alberto Maggi pravi: »Najhujši greh je greh proti Svetemu Duhu. Ta je, kot pravi Kristus, edini greh, ki ga ni mogoče odpustiti. No, naj vas takoj pomirim,« nadaljuje Maggi, »ta greh lahko zagrešijo samo religiozne oblasti, zato se ga nam ni treba bati«. Več na spletnih straneh casnika.si: https://www.casnik.si/index.php/2011/03/30/domob-belcebub/

    Zato MOLIMO ZA DUŠE NAŠIH ŠKOFOV!

Comments are closed.