Nas čaka tretja svetovna vojna?

16

vojnaLetos mineva polnih 100 let od pričetka 1. svetovne vojne, že naslednje leto pa zaznamuje 70. obletnico konca 2. svetovne morije, prelivanja krvi apokaliptičnih razsežnosti. Prireditev, razstav, okroglih miz, televizijskih in radijskih oddaj ob tako pomembnih jubilejih ne manjka, poleg tega pa tudi številnih vprašanj, ki se porajajo ob razmišljanju o obeh zgodovinskih prelomnicah. Zakaj je sploh prišlo do njiju? Ali je zares moralo umreti toliko nedolžnih človeških bitij? Se lahko takšna katastrofa ponovi in nas v prihodnosti čaka 3. svetovna vojna?

Za mnoge, ki obeh svetovnih tragedij niso doživeli, se ti dogodki zdijo precej oddaljeni in mnogokrat težko doumljivi, predvsem kot spomini starejših rodov, ki s trenutnim družbenim in političnim dogajanjem nimajo prav veliko skupnega. »Kuge, lakote in vojske, reši nas o Gospod,« se je glasil slogan ene izmed razstav, posvečene letošnji stoti obletnici pričetka Velike vojne, bogate s fotografskim gradivom in izčrpnimi opisi, ki pa nikakor niso mogli nadomestiti osebne izkušnje gladu, nenehnega smrtnega strahu ter preživljanja mrzlih zimskih dni med porušenimi domovi, kupi kamenja, snega, razkrajajočih se trupel in podgan. V današnjih družbeno-političnih razmerah se zdi ponovitev strahotne nesreče takšnih razsežnosti bolj malo verjetna, vsaj na slovenskih tleh. Kakšne so torej dejanske možnosti za nastop še ene svetovne vojne, ki bi po svojih razsežnostih verjetno presegla obe predhodni? Najrazličnejših mnenj in ugibanj glede tega vprašanja je veliko, še zlasti med zagovorniki teorij zarot, svoje poglede na to tematiko pa občasno delijo s širšo javnostjo tudi še kakšni geopolitiki in drugi strokovnjaki, ki tehtajo možnosti za njeno pojavitev. Zelo realna možnost izbruha globalnega vojaškega spopada je obstajala v nedavni preteklosti v obdobju hladne vojne, času ostrih ideoloških delitev sveta na vzhodni komunistični ter zahodni kapitalistični blok. Po padcu Berlinskega zidu so v 90. letih te politične napetosti popustile, v današnjem času pa so se znova pojavile v bolj omiljeni obliki z nastopom ukrajinske krize. 3. svetovna vojna se ob tem dogajanju sicer ne zdi tako verjetna kot še nedavno tega, vendar tudi ta možnost ni povsem izključena.

V družbi je precej razširjeno mnenje, da vsaka vojna z uporabo jedrskega orožja predstavlja potencialno nevarnost za izbruh obsežnejšega vojaškega spopada v neki določeni regiji, ki lahko celo prestopi njene okvirje ter zaobjame celotno Zemljo, ali vsaj njen pretežni del, druga možnost pa je ta, da spopad ostane geografsko omejen, vendar so vanj vpleteni pomembnejši svetovni vojaški in politični akterji. Takšen scenarij bi se nedavno lahko odvil v vzhodni Aziji, če bi Severna Koreja uresničila svoje grožnje o napadu na svojo južno sosedo in Japonsko. V nastalo situacijo bi se z gotovostjo vmešali tudi dve velesili – Kitajska in ZDA, po vsej verjetnosti pa tudi Rusija, saj na dogajanje v svoji soseščini ne bi gledala križem rok. Še eno potencialno grožnjo svetovni varnosti predstavlja stalno tleči iransko-izraelski konflikt. Prva izmed obeh držav velja za nepredvidljivega smrtnega sovražnika druge. Nenehna politična in diplomatska trenja, ki preraščajo Bližnji vzhod ter strah, da Iran razvija jedrsko orožje, lahko v prihodnosti pripelje do izraelskega posredovanja in posledično do obsežnejših vojaških spopadov med državama, ki bi lahko zajeli širše območje. ZDA niso še nikdar v preteklosti kazale tolikšne zadržanosti glede vojaškega vmešavanja – niti v primeru Iraka niti Afganistana ali Libije, kot se to dogaja ravno v primeru Irana. Njihova precejšnja zadržanost glede ugoditve prošnji Izraela za skupno ukrotitev »svojeglave«, »neposlušne« države ob Perzijskem zalivu se zdi razumljiva in upravičena, saj Iran z gotovostjo predstavlja mnogo trši oreh kot katera izmed treh prej naštetih držav.

V današnjem času, ko evropske in druge nacionalizme po svetu počasi topi globalizacija, pa se kažejo drugi potencialni motivi za globalni oboroženi konflikt, in sicer na verski osnovi. Ena prvih znanilk takšnega obračuna bi bila lahko prav država ISIS. Sicer so se že pred njenim obstojem v Iraku dogajali pogromi nad tamkajšnjo krščansko skupnostjo, ki pa so v zadnjem času dobili nove razsežnosti in se razširili tudi nad pripadnike tamkajšnje Jazidske manjšine. Medverska trenja se pojavljajo tudi v Egiptu med Kopti in muslimansko večino, iraškemu podoben scenarij pa se odvija še v nekaterih afriških državah. Za območje Izraela in Palestine so napeti odnosi med tremi svetovnimi monoteističnimi religijami stalnica že stoletja, kar se do današnjih dni ni bistveno spremenilo. Islam se v evropskih državah naglo krepi in skupaj z njim tudi njegova bolj ekstremistična veja, kar dokazujejo prav mnogi prostovoljci, ki se iz evropskih držav odpravljajo na Bližnji vzhod, še zlasti v Sirijo in Irak, kjer so za ceno življenja pripravljeni služiti idejam svojih fanatičnih verskih in političnih voditeljev. Islam se krepi tudi v ZDA, Rusiji in Avstraliji, k čemur pripomoreta predvsem priseljevanje iz tujine in razmeroma visok naravni prirastek med pripadniki te vere, kar obeta daljnosežne in korenite spremembe v družbah teh držav. Možnost obsežnejšega medverskega konflikta v prihodnosti se zdi neizogibna. Vse bi se lahko pričelo z vstajami in preraslo v državljanske vojne, po najbolj črnem scenariju pa sprožilo plaz vsesplošnega medverskega nasilja na globalni ravni in končalo z milijoni mrtvih, predvsem pa sovraštvom do vseh religij. Navkljub naraščajočim medverskim napetostim pa se kažejo tudi prizadevanja za medversko slogo in sožitje. Bo naposled le zmagal medverski dialog, ki ga je pred nekaj dnevi podprl tudi papež Frančišek ob svojem obisku Turčije, ali pa bodo prihajajoči dogodki 21. stoletja vodili v prepoved vseh monoteizmov – torej tudi krščanstva, po vzoru prepovedi totalitarnih ideologij, ki so svoj krvavi pečat na evropskih in svetovnih tleh zapustile v sredini prejšnjega stoletja?

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. Ja, včeraj se je nekaj takega zgodilo, da je to zelo “aktualen” tekst…
    Glavni tekst dneva ! To bralce danes “zelo zanima”…

  2. Najbrž s bo na ta aktualen tekst odzvala tudi NSI ! Njeni novovodilni politiki se VEDNO ODZOVEJO na aktualne dogodke. Tako se so “odzvali ” tudi na včerajšnje ….Res, blagor volilcem, ki imajo tako tenkočutno vodstvo.

  3. Kako hitro gredo dogodki svojo pot, smo lahko videli pred 25 leti. Tako, da bi bilo izključevati možnost vojne kar malo naivno.

    Mislim pa, da je avtor popolnoma zgrešil možna žarišča. Ne bližnji vzhod in ne Korejski polotok ne bosta vzroka. Njun pomen bo le tolikšen, kot je Sarajevo vzrok za prvo vojno.

    Avtor pa tudi ne omenja bojišča, kjer se spopadi oziroma priprava nanje že intenzivno dogaja! To je interneta. Sonyjeva zgodba je le ena od zgodb. Rad bi pa omenil neko drugo zgodbo. Vojne igre, ki jih mladina dobi zastonj na internetu in jih potem igra preko spleta. Ne morem se znebiti občutka, da tako vojske zbirajo podatke oziroma vadijo svoje bodoče rekrute. No, to je le občutek.

  4. Največjo nevarnost vidim v državljanskih vojnah tipa Ukrajina, kar se bo dogajala očitno tudi na področju Slovenije in Balkana, ter številnih drugih Afriških in južnoameriških državah. Tam, kjer jim je muka zaradi socialistične impregnacije vseh duš v družbi, da se transformirajo na globalno tekmo.

    Drug tip vojn vidim v naslednjih desetletjih, ko bodo islamisti v evropskih in drugih neislamskih državah imeli večino do starosti 35 let in se bodo dvignili in zavzeli državo.

    Tretji tip vojne je samo še jedrski in je redek: tu ga izzivajo Rusija z Ukrajino, ter Kitajska s Tajvanom. Tudi Pakistan, Indija in Izrael niso nedolžni in nenevarni.

    Zanimivo bo videti, če se bosta Afrika in Južna AMerika isto transformirali zaradi vlaganja kapitala kot Kitajska in Indija. Čeprav moramo Indijo gledati kot največjo in najbolj socialistično državo. Venezuela, Kuba in Severna Koreja so komunistične države.

  5. Sama bi se rada odzvala na del, ki govori o verski napetosti med Izraelom in Palestino.

    Letos poleti sem imela moznost pogovarjati se s Palestincem, ki mi je dejal, da v tem primeru nikakor ne gre za verski (gre zgolj za medijsko propagando), temvec politicni konflikt.

    V Palestini so ze v preteklosti obstajali Judje, ki so ‘obleceni kot Arabci, jedo kot Arabci in zivijo kot Arabci’ (njegove besede).

    Ceprav je izraelsko-palestinski konflikt izredno kompleksen in ga priznam, ne poznam v podrobnosti, se mi zdi opisano pomemben vidik, ki ga velja upostevati, ko razmisljamo, pisemo, debatiramo o omenjeni temi.

    • Pa vendar, v Izraelu je skoraj 20% Arabcev. Sedanji Izrael je res precej večji, kot so bila njihova ozemlja nekoč, toda Palestinci ne priznavajo poraza. To pa je že njihov problem. Že zdavnaj bi se lahko dogovorili, ne pa da tako nespametno vztrajajo. Niso edini, ki so kdaj izgubili kakšno vojno.

  6. Zdologčasenim meščanom na “fin de siecle” se je vojna zdela prav tako daleč in malo verjetna kot nam … (Doneck je sicer od Ljubljane oddaljen manj kot 1800 km).

    Seveda je za prihodnost človeštva gotovo najpomembnejši včerajšnji Dogodek, kot je tenkočutno ugotovil prvi komentator. Pa smo spet pri zdologčasenih meščanih pred 1. sv. vojno, ki so se glasno prerekali, ali bo slovenski kmet pobožnjakar ali freigeist, potem pa so ga združno poslali na fronto…

    Če se vrnemo na obrobno, lahko bi rekel celo drugorazredno temo svetovnega spopada: med glavnimi žarišči, ki bi ga lahko sprožili, manjka vsaj še Južnokitajsko morje.

    Povezava med verskimi trenji in možnostjo globalne vojne pa se mi ne zdi tako enoznačna. V Sudanu so npr. verske razlike kvečjemu zunanja pretveza za medetnične spopade, ki imajo svoje korenine v tekmovanju ZDA in Kitajske za dostop do naftnih polj. Nesposobnost in koruptivnost oblasti na Bližnjem vzhodu in v Afriki, ki ustreza vsem svetovnim silam, zanemarjenje lokalnega razvoja, ropanje virov, … vse to ljudi radikalizira in jih dobesedno “podarja” demagoškim skrajnim voditeljem. Pa ne samo na strani islama: enako velja za krščanske milice v Srednjeafriški republiki, za budiste, ki požigajo domove muslimanov v Burmi, … Islamski svet je sicer danes zaradi “resentimenta” do Zahoda zelo dovzeten za takšno mobilizacijo, tako kot krščanstvo v času križarskih vojn.

      • Ljudje isto (ali podobno) reagiramo na iste (podobne) situacije, žal ne glede na vero. Zapisal si pravzaprav narobe, ne vsi so isti, ampak vsi smo isti… Gledano od daleč, seveda, od blizu so stvari bolj zapletene. Stavek drži na širši družbeni ravni, ne verjamem v kolektivno etiko (ta je v najboljšem primeru stvar konsenza, če že ne diktata, in ne more izvirati iz vesti). Etičen je lahko le posameznik znotraj družbe. Ostalo je predmet utopij.
        Torej, vsi s(m)o isti, razen mene in tebe, seveda, ki sva drugačna:)

  7. Papež Frančišek me je močno razočaral, ker daje palico miru islamu, žal bo tudi zaradi tega Evropa propadla.

Comments are closed.