»Namesto, da bi brezumno upirali pogled v nejasno daljavo, se zato raje za hip ozrimo okrog sebe na zmedeno prizorišče, kjer se nahajamo« (Thomas Carlyle, škotski zgodovinar, kritik in esejist).
Zloraba na predvečer delavskega praznika
Sprašujem se, kaj bi spet o teh besedah porekli veleumni politikanti, agitpropovci, populisti in oportunisti, ki želijo narodovo polpreteklo zgodovino ohraniti sveto, dokončano in nedotaknjeno? Očitno je, da človekovo dojemanje časa temelji na minevanju in da ima po tej logiki vsak dogodek vzrok v predhodnem dogodku. Človek se zaradi svoje ozkosti lahko odloči, da bo svoj pogled zazrl zgolj v prihodnost in zato trpel določene posledice, ki se jih po navadi niti ne zaveda. Pomen te brezumne prospektivnosti je toliko večji, kolikor globlji, boleči in nezavedni so pretekli pojavi, ki determinirajo širšo skupnost ali cel narod.
Danes lahko glede na povojne in poosamosvojitvene razmere brez dlake na jeziku rečemo, da so se v zadnjih aprilskih dneh leta 1941 v Vidmarjevi vili dogajale zelo čudne in simptomatične stvari. Za uvod v praznik dela vsako leto praznujemo 27. aprila dan upora proti okupatorju (nekdaj dan osvobodilne fronte), kar je zgodovinsko sporno, saj je najbolj verjetno, da je bila v teh dneh leta 1941 ustanovljena protiimperialistična fronta proti zaveznikom, v trenutku ko je totalitarni tandem Hitler – Stalin še obstajal. Ti dogodki brez pretiranega spuščanja v zgodovinske podrobnosti tako smrdijo, da dobijo obtožbe (po)vojnih žrtev, s kakršnokoli etiketo že ter misel na zlorabo na predvečer delavskega praznika, smisel. Za dvomom in spornim dejanjem se navadno skriva zloraba in kjer je slednja, je tudi krivda. Ne gre zgolj za to, da se v času vojne dogajajo tudi krivice, temveč predvsem za to, da se krivda zločincev in zločinskega sistema zakamuflira oz. vali na »stranske igralce« ter na cel narod in mlajše generacije, ki imajo v osnovi s tem bolj malo ali nič skupnega.
Shizofreni maj vse do danes
(Po)vojna zloraba in krivda je navlaka, ki se je ne moremo rešiti, saj zaudarja in duši življenje kot nesnaga v srednjeveških mestih. Krivda deluje shizofreno in travmatično, kot odrasel otrok, ki je razcepljen med samostojnim življenjem oz. partnersko zvezo in svojimi starši. Hitlerjeva Nemčija je bila leta 1945 razkosana z dveh strani, z vzhodne (Sovjetska zveza) in zahodne (zavezniki), a je na Reichstagu v Berlinu zaplapolala rdeča zastava Sovjetske zveze. 9. maj je tega leta z uveljavitvijo nemške kapitulacije postal uradni konec druge svetovne vojne, na taisti dan so partizanske čete vkorakale v Ljubljano in jo osvobodile. Kasneje se je ta dan po miroljubni Shumanovi deklaraciji obeležil kot dan Evrope. Vendar konec vojne še zdaleč ni pomenil miselne in duhovne svobode za vso Evropo, še najmanj za države na vzhodni strani železne zavese, kjer so prevladovale regresivne sile z represivnimi metodami.
Danes je po dobrega pol stoletja, s samostojno in demokratično državo, precej drugače. Pa vendar se ne moremo znebiti občutkov, ki se skrivajo za agitpropovskimi prijemi, socialno in delavsko noto, črednim nagonom ter nostalgičnostjo. Deklarirati se za prihodnost, a hkrati prisegati na razredne simbole polpretekle zgodovine ni nič drugega kot farsa in shizofrenija. S temi elementi se ohranja družbeno ravnotežje, samo da se ni potrebno ukvarjati s travmo državno-družbenega konflikta, ki izvira iz vojnih časov. Briga nas za patologijo sodobne demokratične družbe. Namesto, da bi diagnosticirali bolezensko stanje in se z njim soočili, se raje zadovoljimo s površinskimi medijskimi izseki iz preteklosti in realnosti ter naprednimi pogledi v prihodnost. Nismo zmožni diskusije, ki bi pripeljala do skupnih zaključkov in vrednotenj. Sebi delamo s tem škodo, ideološko-političnim botrom z njihovimi korporacijami pa dajemo potuho, samo, da ostane pretekli, nerazrešeni in anksiozni ter shizofreni fenomen vojne krivde zavit v celofan. Povojna krivda in podzavestna samocenzura posameznikov in družbenih akterjev še dodatno briše zgodovinski spomin.
Naši in vaši – biti ali ne biti
Ali je zato vprašanje, ali zmoremo preseči stereotipno pogrevanje preteklosti in poskusiti, da se krivda vrne od koder je prišla, sploh še relevantno? Seveda bodo lahko v to materijo tako ali drugače vpleteni kaj hitro privlekli na dan za njih nezdružljivi besedi »odpor« in »kolaboracija« in narod bo spet razklan. Očitno, da bo razklan, če ne zmoremo dopustiti razmisleka o dejanskih in namišljenih kolaborantih, o pravem odporu in totalitarni revoluciji. Ni vse črno-belo, kolaboracija ima namreč drugačen pomen na zahodu, kjer je bilo več državniškega dogovarjanja, kot na vzhodu, kjer je šlo za neposredno in nasilno izvajanje oblasti s strani okupatorjev, kjer so bili praktično vsi proti vsem. Ne smemo tudi pozabiti, da je Komunistična partija Slovenije monopolizirala tako medvojni odpor proti okupatorju (sprva proti imperialistom) kot povojno oblast.
Nemara je v osnovi od tega, kdo je kriv, bolj pomembno zavedanje, da je (državljanska) vojna tista, ki daje občutek krivde, zato gre za temeljni izziv soočenja s problemi, ki jih je vojna pustila slovenskemu človeku. Dokler obstajajo patološki znaki v državnih in družbenih sistemih, večje je tveganje za zlorabo polpreteklih tem v politične in ideološke namene, ki imajo določene posledice za državo in družbo. Dokler krivda ostaja nedefinirana in razvlečena kot jutranja megla ter se kot rak tiho širi po družbi in njenih vitalnih delih, toliko težje bo narod dihal s polnimi pljuči. Narodova (po)vojna krivda je travma, s katero narod obstaja in živi, vendar je zmeden in ne more biti to kar bi lahko bil. Prisotnost krivde človeka namreč ne osvobaja, četudi je ni zagrešil!
Foto: Kam
