V prejšnjem zapisu za Časnik.si sem opozoril, kako pozabljeni so dandanes templji kulta krvave revolucije. Danes pa opozarjam na to, da so bili svečeniki in krvniki te krvave revolucije narodni heroji – razen nekaj izjem (npr. mučeniška smrt zlasti žensk). Tako v srcu Ljubljane kot drugod po deželi na krvave revolucionarje spominjajo imena šol, društev, ulic … Kult nasilja torej še živi.
Tako je Boris Kidrič podobno kot Heinrich Himmler poudaril sveto pravico komunistov do ubijanja soljudi: »Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov. Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim odnosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka.« Ta misel je bila izrečena na partijski konferenci na Kočevskem Rogu od 5. do 8. julija 1942. Tudi po vojni je Kidrič kot predsednik slovenske vlade dal pobiti več kot 15.000 oz. več kot en odstotek prebivalstva Slovenije. Pa mu še ni bilo dovolj in je še naprej pozival k pobijanju. V članku Neizprosen boj špekulaciji, škodljivstvu in kraji državne imovine (Ljudska pravica, 1. januar 1946, št. 1, str. ) terja: »Zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže predvideva že aprila za težje slučaje tudi – smrtno kazen. S tem izraža zakon, da je v današnjih povojnih razmerah špekulant in gospodarski saboter odnosno škodljivec izven državnega aparata ali pa v njem prav tak izdajalec ljudstva, jugoslovanskih narodov in njihove države, kakor je bil za časa vojne narodni izdajalec. Prvi in drugi tvegata – kroglo.« In krogla je zadela več sto na smrt obsojenih v stalinističnih sodnih procesih.
Nič manj krvav kot Kidrič ni bil Edvard Kardelj. Spomenika obeh sta sramota za Ljubljano. Posebna oblika kulta krvavega nasilneža in vojskovodje, ki je pobil več Slovencev kot okupatorskih vojakov, je slavljenje Franca Rozmana – Staneta. V Medvodah so mu postavili spominsko ploščo z napisom: »V tej hiši se je za peka izučil Franc Rozman Stane – narodni heroj – komandant partizanske vojske.«
Pripisali bi lahko, da je Rozman skušal uspeti v normalnem poslovnem svetu, pa je bankrotiral in potem pobegnil pred roko pravice v vrste revolucionarjev. Tam se je izučil krvave obrti in bil tako uspešen mesar ljudi, da se je visoko povzpel v bratstvu krvavih rok. Kot revolucionar je pobijal Slovence in izzival državljansko vojne, njegove enote (od 2.grupe odredov do XIV.divizije) so doživljale strahotne izgube. Vrhunec zločinskega in zgubaško-poveljniškega delovanja Franca Rozmana Staneta je bilo po kapitulaciji Italije, ko se zgodi tako najhujši zločin v bratomorni držaljanski vojni in ko se zgodi največja vojaška polomija s t.i. primorsko ljudsko vstajo.
V letu 1943 pomeni »ljudska vstaja« po kapitulaciji Italije začetek stopnjevanja revolucionarnega terorja, ki doseže vrh po koncu 2. svetovne vojne z množičnimi izvensodnimi pomori pomladi 1945. Jeseni 1943 je izvensodno pobitih verjetno okoli tisoč vojnih ujetnikov in civilistov. Spet pa so bile tudi strašne izgube v vrstah partizanskega gibanja: »Po kapitulaciji Italije so si partizani, septembra 1943, pred Gorico, zamislili frontalni način bojevanja z Nemci. Posledica: ubitih je bilo 1. 610 partizanov, od tega 157 nekdanjih italijanskih vojakov. Nemci so 3. 336 partizanov tudi zajeli.« (Renato Podbersič ml.: Klavnica na Goriški fronti, Demokracija 19. septembra 2013) In takega krvavega heroja smo s krvavim dvoevrskim kovancem skušali izvoziti v Evropo?
Tako kot o teh treh najbolj krvavih herojih se lahko vprašamo tudi o drugih, ki jih še vedno častijo po deželi. Npr. Janez Hribar je med vojno sodeloval v bratomorni vojni in po legendi ga je hudo bremenilo, ker bi lahko rešil smrti dva brata, vaška stražarja, pa tega ni storil. O njem preberemo: »Po vojni je opravljal več pomembnih političnih funkcij v CK ZKJ in v vladi LRS v kateri je bil med drugim minister za kmetijstvo, minister brez listnice (do 1949) in predsednik sveta za kmetijstvo in gozdarstvo LRS (1951-1952). Od 1945 do 1966 je bil tudi več let član najvišjih organov ZKS in SZDL. Bil pa je tudi pobudnik za ustanovitev podjetja Kovinoplastika Lož. Po njem je poimenovana Osnovna šola heroja Janeza Hribarja v Starem Trgu pri Ložu.«
Že naštevanje njegovih funkcij nam pove, da je Janez Hribar strašen zločinec v razrednem boju. Bil je uničevalec slovenskega kmeta tako v času obveznih oddaj kot tudi kolektivizacije in sprejema zemljiškega maksimuma. Predvsem pa je dejstvo, da se je verjetno prav zaradi obremenjenosti z zločini ustrelil sam. In takega krvavega zločinca iz bratomornega spopada kot tudi velikega revolucionarnega zločinca nad slovenskim kmetom in seveda tudi kot samomorilca slavijo s poimenovanjem šole in drugimi odlikovanji kot vzor mladini? Ali ni tak kult nasilja slabo spričevalo za slovensko prihodnost?
Foto: Jože Dežman
