Narodni heroji ali simbolno odlikovanje zločina

Obdelal sem podatke za 166 slovenskih narodnih herojev (vseh naj bi bilo še nekaj več). Dve tretjini jih je bilo konec 2. svetovne vojne starih med 22 in 35 let. Sedem se jih je borilo v španski državljanski vojni, trinajst jih je bilo v Sovjetski zvezi (dva od teh sta bila tako v Sovjetski zvezi kot Španiji). Kar dvajset jih je bilo žensk, kar je glede na siceršnji delež žensk v partizanskih enotah in na vodilnih položajih v partizanskem gibanju zelo veliko. V okviru našega razmisleka je nadvse poveden podatek, da jih kvečjemu pet ni bilo članov Komunistične partije. Ali drugače povedano: 97 odstotkov obravnavanih slovenskih narodnih herojev je bilo članov Komunistične partije. Ali drugače povedano: narodni heroji so značilen argument, kako si je Komunistična partija prisvojila partizansko gibanje. Tako kot si je prisvojila politična in vojaška vodstva, tajno politično policijo, propagandni aparat, tako se je s sistemom ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil postavila kot edini simbolni reprezentant partizanskega gibanja. Zato je več ko značilno, da v simbolni krajini ni spomenika zmage (prava izjema je Trg zmage v Murski Soboti, tam je »spomenik, posvečen skupnemu boju jugoslovanskih in sovjetskih narodov nad fašizmom. Da gre bolj za slavo sovjetske zmage, da vedeti že dejstvo, da je bil arhitekt spomenika določen s sovjetske strani), imamo pa vrsto spomenikov revoluciji – omenimo samo spomeniški kompleks na Trgu revolucije v Kranju (»Osrednji spomenik delavskemu gibanju in revoluciji. V štirih kompleksih je upodobljena delavska stavka, začetek vstaje, partizanski boj in zmaga revolucije.«) in spomenik revolucije na Trgu revolucije v Ljubljani.

Izbor herojev pa nam ilustrira tudi partijsko interpretacijo četrte točke programa Osvobodilne fronte, ki govori o spremembi slovenskega narodnega značaja. Slovenci naj bi iz naroda hlapcev postali narod junakov.

Posebej omenimo heroje, ki so s svojimi zločini razkrajali tradicionalno vest, ki zapoveduje: Ne ubijaj! Več kot trideset herojev je odigralo vidne vloge v tajni politični policiji, za večino pa lahko rečemo, da je bila njihova glavna odlika velika agresivnost, v večini primerov bolj proti Slovencem kot proti okupatorjem.

Kot primer poveličevanja tega herojsko/zločinskega karakterja lahko štejemo tudi izvoz stalinistične revolucije in zločina v Evropo s kovancem, posvečenim Francu Rozmanu – Stanetu. Ob stisnjenih pesteh, preprečevanju raziskave titoističnih zločinov in drugih načrtnih uvažanjih revolucije in zločina v demokratično in samostojno Slovenijo, je to še ena načrtna provokacija. Tako nam sedanje oblasti nadvse konkretno povedo, da hočejo predstaviti revolucijo kot vrlino in jim še na misel ne pride, da bi obsodile med- in povojne titoistične zločine in zločince.

Foto (Franc Rozman Stane v sredini): Wikipedia