Narodna zavest in raznolikost narave

17

Na Dragi mladih, ki je bila med drugim julijskim vikendom letos v Ljubljani, je Boris Pahor govoril o narodni zavesti Slovencev. Njegove besede odsevajo prepričanje, da narodne zavesti danes pri Slovencih ni, ali je prešibka. O narodni zavesti se Slovenci danes nočejo pogovarjati, ne v Sloveniji, ne v njegovem rodnem Trstu, kjer so narodno zavedni Slovenci v preteklosti pod fašizmom pretrpeli veliko hudega. O tem mladi premalo vedo. Šole jih premalo izobražujejo in osveščajo za narodno zavest. Besede velikega Slovenca in pisatelja Borisa Pahorja izražajo bolečino moža,ki je trpel pod fašizmom in se ob tem spominja mnogih zavednih Slovencev, ki so za svojo narodno zavest trpeli in umrli.

Narodna zavest proti egoizmu

Ko razmišljamo o narodni zavesti, je gotovo najprej pomembno vprašanje, kaj to sploh je, kako jo opisati. Boris Pahor pove misel francoskega krščanskega filozofa Emmanuela Mouniera (1905 – 1950): »Narodna zavest je največja moč proti egoizmu posameznika ali skupine«. Narodna zavest torej nasprotuje egoizmu, se upira nasilnemu internacionalizmu, globalizmu in kapitalizmu. Tako kot pri posamezniku tudi pri narodu velja, da se je treba najprej zavedati samega sebe, se sprejemati ali preprosto povedano, se imeti rad, da lahko imaš rad tudi druge. Le izrojena narodna zavest ali nacionalizem se usmerja v sovraštvo proti drugim narodom in se iz tega napaja. Imeti se rad kot posameznik ali kot narod naj bi pomenilo realen pogled na sebe, na svoje dobre strani in slabosti, na že ustvarjene vrednote in na dejanja, ki nas bremenijo. Sprejemanje realnosti o sebi kot posamezniku in narodu nam pomaga razumeti in sprejemati tudi druge.

Raznolikost – stabilnost v naravi, pokoli med narodi

Velika raznolikost narodov, živečih v eni ali več državah, me nekako spomni na raznolikost v naravi. Že znotraj enega ekosistema živi veliko različnih živih bitij, ki imajo vsa svoje mesto in svojo vlogo. Vsa ta raznolikost velja tudi za višje sisteme, kot na primer krajine pa biome. V naravi poteka nenehen boj za preživetje in tekmovanje med živimi bitji, vendar se živa bitja v ekosistemu ne iztrebljajo temveč dopolnjujejo in tako omogočajo stabilnost. V družbenem okolju, v zgodovini pa je veliko primerov, ko en narod teži celo k iztrebljanju drugih narodov. Prav v zadnjem času, ob aretaciji srbskega generala Mladića, se spominjamo takih tragičnih dogodkov, ki so se pred desetletjem in pol zgodili v Bosni in Hercegovini. Etničnih čiščenj z razsežnostjo genocida  je bilo v zgodovini človeštva seveda še veliko. Spomnimo se nacističnega iztrebljanja Judov med drugo svetovno vojno pa genocida Turkov nad Armenci. Tudi znašanje Kitajcev nad Tibetanci spominja na iztrebljanje. Svetovni popotnik, Slovenec Tomo Križnar, že dolgo opozarja na iztrebljanje Nub v Južnem Sudanu. Če bi vzeli v poštev iztrebljanje političnih nasprotnikov znotraj enega naroda ali države, bi bil seznam še daljši. Žal, pri tem tudi Slovenci kot povzročitelji genocida ne izostanemo.

»Etnično čiščenje« v naravi

Podobno ali pa še bolj kruto kot proti narodom, se ljudje obnašajo tudi proti naravi. Iztrebljanje naravnih ekosistemov in uvajanje monokultur je kot nekakšno »etnično čiščenje v naravi«. To počne človek tudi danes z vse večjo intenzivnostjo. Tak primer je krčenje gozdov v Braziliji. Še ob začetku mednarodnega leta gozdov 2011 je Mednarodna organizacija za kmetijstvo in hrano (FAO) poročala o zmanjšanju krčenja gozdov v Braziliji, v letu 2011 pa se je pokazalo, da gre za skoraj 30 odstotno povečanje, kar naj bi presenetilo celo brazilsko vlado. Gozdove krčijo za nasade soje, ki jo multinacionalke gojijo za krmo živine. Živino  gojijo za enormno porabo mesa v razvitem in bogatem svetu. Tudi v Aziji se povečuje površina plantaž – monokultur žitaric za biogoriva na račun izkrčenih gozdov. Na drugi strani pa gre povečanje gozdnih površin v veliki meri na račun gozdnih plantaž – monokultur. Gozdne monokulture so umetni nasadi in so v naravi tujek, gojiti jih je mogoče le z velikim vnosom energije in gnojil. V njih ni za zdravo naravo značilne raznolikosti. Spominjajo na lesne njive. Sonaravno gojenje gozdov omogoča naravno pomlajevanje gozda.

Vrednote naše narodne zavesti

Ko govorimo o narodni zavesti pri Slovencih, govorimo tudi o tem, na kaj vse smo lahko kot narod ponosni. Omenjamo jezik, kulturo, dosežke Slovencev v znanosti, kulturi, gospodarstvu, športu po svetu. Le bolj redko v povezavi z narodno zavestjo omenjamo našo prostorsko identiteto. Velika geografska, krajinska in naravna raznolikost Slovenije so vendarle naše vrednote, ki so nam podarjene, od nas pa je odvisno kako z njimi ravnamo. Med vrednote sodi tudi naš koncept gospodarjenja z gozdovi. Pred 21 leti je skupina uglednih evropskih profesorjev za gojenje gozdov, med katerimi je bil tudi pobudnik. prof. dr. Dušan Mlinšek iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, v idilični slovenski alpski dolini, Robanovem kotu, ustanovila gibanje Prosilva. Z ustanovitvijo tega gibanja so se zavezali uveljavljati idejo in prakso sonaravnega, trajnostnega in ekonomičnega gojenja gozdov. Danes je Prosilva organizirana v večini evropskih držav in povezana v Prosilva Europe. Načelom Prosilve niso naklonjeni vsi gozdarski sistemi v Evropski Uniji. V Skandinaviji, na primer, ideja Prosilve samo tli, ker skandinavske države zavračajo njena načela pri gospodarjenju z gozdovi. Prosilva namreč zavrača golosek kot način gojenja gozdov. Goloseki pa so žal v večini sveta način za ravnanje z gozdovi, pa tudi za uničevanje gozdov. Iskanje velikih in hitrih ekonomskih učinkov je glavno gonilo uničevalnosti globalnega kapitalizma in je usmerjeno proti naravi in proti ljudem. Načela Prosilve so zajeta v gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji in v ustrezne državne dokumente (Zakon o gozdovih, Nacionalni gozdni program), vendar jih je treba stalno uveljavljati in negovati in se tako na ravni države, naroda in posameznika upirati željam po hitrih dobičkih na račun narave.

Recept za preživetje

Ob koncu pogovora na Dragi mladih 2011 je Boris Pahor izrekel zanimivo misel o sebi: »Vse življenje sem živel z malo potrebami«. To misel bi lahko s pridom uporabili za definiranje narodne zavesti in za reševanje ekoloških problemov današnjega časa. Pa še dobro je uperjena proti uničevalnosti kapitalizma, ki se napaja ravno iz prekomernih potreb človeštva in ustvarjanja pohlepa.

Foto: Tone Lesnik

17 KOMENTARJI

  1. Ampak Tone, je res plantažno gojenje dreves tako zelo napačno? Npr. na površinah, ki so v zaraščanju?

  2. Plantaže drevja same po sebi niso nič bolj napačne kot kakšni drugi nasadi. V severnem delu Italije na topolovih plantažah pridelajo kar precej lesa, ki ga ima Italija sicer malo. Vendar plantaže pač niso naraven gozd in ga ne morejo nadomestiti. Zahtevajo tudi veliko vnosa energije in gnojil (vsaj v začetni fazi). So tudi zelo občutljive na bolezni in ujme. V Sloveniji smo imeli bolj malo plantaž pa še te mislim, da ne delujejo več. V mislih imam topolove plantaže na brežiškem, nasade črne jelše na ljubljanskem barju (nekoč v lasti Ljubljanskih mlekarn), nasad zelenega bora na Vahti v Beli krajiini (zaradi glivične bolezni so ga morali v celoti posekati). V svetovnem merilu pa se mi zdi sporno kadar plantaže prikazujejo kot vir za povečanje gozdnih površin, v resnici pa gre še zmeraj za zmanjševanje površin naravnih gozdov. V 19. stoletju je bilo evropsko gozdarstvo (tudi v Sloveniji) pod vplivom nemške gozdarske šole, zaradi česar so nastali številni in obsežni nasadi smreke, tudi izven njenih naravnih rastišč. Tako se je spremenila drevesna sestava na Pohorju in deloma na Pokljuki. Smreka se je močno razširila tudi drugod po Sloveniji.V zadnjem desetletju pa so jo zelo zreducirali podlubniki. .

  3. “V severnem delu Italije na topolovih plantažah pridelajo kar precej lesa, ki ga ima Italija sicer malo. ”
    Niso ti topoli bili namenjeni prvenstveno izsuševanju močvirja?

    “Vendar plantaže pač niso naraven gozd in ga ne morejo nadomestiti. ”

    TO drži ampak načrtno sajenje dreves znotraj kmetijskega prostora verjetno ima vseeno lahko tudi pozitivne efekte (lahko tudi drevoredi ali v smislu sestoja kot je npr. raba v Šturmovcih, ki so sicer nastali naravno preko rabe gozda..). To so npr. v 30 letih uigotovili Američani zaradi dust bowla in od takrat je tkzv. agroforestry obvezen del njihovega SCP.
    ” V 19. stoletju je bilo evropsko gozdarstvo (tudi v Sloveniji) pod vplivom nemške gozdarske šole, zaradi česar so nastali številni in obsežni nasadi smreke, tudi izven njenih naravnih rastišč.”

    Da imaš 100 ha in vsako leto sekaš 1 ha (ni to nemška šola?). Je pa meni lokalni gozdar pred leti za pogozdovanje predlagal prav smreko, kar sem tudi upoštevla ter posadil ca. 350 smrek na neuporabni njivi…Sicer smreka prevladuje vendar so notri tudi robinije, jelše itd.

  4. Debata je skrenila na stranski tir, a se mi kot popolnemu nepoznavalcu gozdarskih stvari zdi zanimiva. Mi smo se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v šoli učili, kako slabo je, če imaš preveč listavcev, in da so iglavci tisto pravo (pri geografiji Jugoslavije, kjer je bilo, če me spomin ne vara, le 8% čisto iglastih gozdov).

    Na prelomu tisočletja sem poslušal (mlajšega) gozdarja, ki je predaval, kako slabo je, da smo dolga leta v nižjih legah forsirali sajenje iglavcev, ki so v teh legah zaradi višjih temperatur bolj ogroženi od škodljivcev, npr. lubadarja, in da je treba zato v nižjih legah zasajati hrast, bukev etc. Torej popoln preobrat stroke.

    Zdaj me je pa krepko zmedel tovariš rx s “svojim” gozdarjem, ki je svetoval smreko. Vem, da rx ne biva v visokogorju, zato sklepam, da gre za gozd v nižinskem ali kvečjemu gričevnatem svetu. 😉 Zanima me, ali gre v primeru omenjene opuščene njive za kako specifično sestavo tal, ali pa se je gozdarska stroka spet začela obračati k prejšnji doktrini.

  5. Mislil sem, da so plantaže severnoitalijanskih topolov namenjene ustavljanju burje, pa se morda motim? Spomniti pa moram, da tisto, kar imamo na primer na Krasu in Notranjskem dandanes, nikakor ni “naravni” ali “avtohtoni” gozd in da s takšnim veseljem pred sto in več leti zasajeni nasadi borovca ponujajo idealno okolje za gozdne požare.

  6. Kar se tiče smreke, kolikor vem, njen problem niso le lubadarji, ampak tudi plitve korenine? Domnevam, da je popularnost smrek posledica relativno hitre rasti?

  7. **Spomniti pa moram, da tisto, kar imamo na primer na Krasu in Notranjskem dandanes, nikakor ni “naravni” ali “avtohtoni” gozd.**

    Seveda ni. Ko so me l. 1962 prvič peljali na morje, so mi tisti, takrat še mladi bori, delovali kot bucikine glavice. Tedaj so bili odmevi kampanje pogozdovanja še v polnem jeku.

    **ampak tudi plitve korenine**

    Mi smo imeli poleg hiše en primerek srebrne smreke in me je bilo ob hujšem vetru strah, da se prevrne. Prav vesel sem bil, ko smo jo dali požagati.

  8. “Zdaj me je pa krepko zmedel tovariš rx s “svojim” gozdarjem, ki je svetoval smreko. ”

    Tovariš rx takrat ni kaj dosti vedel in je poslušal gozdarja, res pa je da so bile sadike zastonj.Njiva je sicer bila izjemno mokra, tla so peščena ilovica, z enim izvirom in tik ob gozdu. Tovariš rx je bil celo tako vesten da je opravil košnjo v prvem letu, da bi smrečice čimbolj rasle :).

    “Mislil sem, da so plantaže severnoitalijanskih topolov namenjene ustavljanju burje, pa se morda motim?”

    Kolikor vem je nižinska severna Italija meliorirana / osuševana. Nekatere hitro rastoče drevnine (v primeru severne Italije) so to topolovi gaji (lahko pa bile npr. tudi breze ali vrbe). Drevesa so velik porabnik in pride do zniževanja nivoja podtalnice v pasu drevnin, kar povzroči premik hidravličnega gradienta vode iz površin med temi nasadi (oziroma pod pridelovalnimi površinami). Zato se nivo vode tudi tam zniža, ukrep spada med biološke ukrepe izsuševanja. Pri nas so menda to poskušali na barju, ne vem pa za rezultate tega početja. Je pa vsak tak ukrep poseg v nek obstoječ naravni sistem.

    “Ko so me l. 1962 prvič peljali na morje, so mi tisti, takrat še mladi bori, delovali kot bucikine glavice. ”

    Kolikor jaz vem je avtohtona vrsta na krasu hrast, ki pa vemo kje je končal.

  9. Aja, špe to, pred leti so moji starši v pogodbi z GG prodali les s ca. 0,6 ha, GG je golosek pogozdovalo seveda s smreko (bilo je to leta 1990)…

  10. Razvila se je nenavadno zanimiva debata. Naj napišem nekaj odgovorov.

    O nasadih gozdnega drevja – na splošno (rx-u): Res ni vsak nasad že tudi plantaža. Protivetrni pasovi v agrarni krajini so lahko tudi nasajeni. V sevreni Italiji opravljajo to vlogo, pa verjetno tudi melioracijsko, vsekakor pa tudi lesnoproizvodno.
    O nemški gozdarski šolo (rx-u): Zanjo je bil značilen tudi prostporski red – vsako določeno obdobje je bila na vrsti za sečnjo določena površina z določenim starostnim oziroma debelinskim razredom.
    O nasvetu gozdarja za sajenje smreke na neuporabni njivi (rx-u): Jaz na takih tleh ne bi svetoval smreke, razen morda za proizvodnjo prazničnih drevesc.
    O učenju v šoli, da je slabo, če je preveč listavcev (Dizmi): Delež drevesnih vrst v sonaravnem konceptu gozdarstva se zgleduje po naravnih gozdnih združbah. V Sloveniji prevladujejo mešani gozdovi. Največ je gozdnih združb z bukvijo. V lesni zalogi pa prevladuje smreka zaradi že omenjenjih razlogov v preteklosti. Pohorje in pokljuka sta glede drevesne vrstne sestave delno spremenjena s povečanim deležem smreke. To povzroča danes tudi probleme pri obnovi gozda in pri poškodbah zaradi podlubnikov.V Sloveniji je več kot 50 naravnih gozdnih združb in 71 avtoktonih drevesnih vrst.
    O boru na Krasu (Carlosu): Zasadili so ga v drugi polovici 19. stoletja, ko je bil Kras zaradi izsekavanja in požiganja že precej gol. Imeli so srečo pri izbiri vrste. Gre za črni bor (Pinus nigra), ki se je tako dobro obnesel, da se je začel pozneje v zreli dobi naravno obnavljati. Tako je precej sestojev črnega bora na Krasu že naravnega nastanka. Vraščati pa se je začel tudi avtoktoni hrast. Tako lahko pričakujemo, da bodo v prihodnosti na Krasu spet mešani gozdovi, bolj odporni tudi na požare.
    Še o smreki: Rada se širi (lahko seme), rada se tudi prime in tudi v nižinah dobro raste, vsaj nekaj časa. Zelo pa je ogrožena od rdeče trohnobe (gliva), vetra, žleda, snega – podrtice zaradi plitvih korenin, Suše (plitve korenine, podlubnikov – najbolj v času suše, ko hitro oslabi.
    Pa lep pozdrav vsem, ki ste se oglasili v zvezi z gozdovi in gozdnim drevjem.

  11. Hvala obema za informacije. Kot sem razbral iz Tonetovega odgovora, naj bi smreke pod cca. 1000 m n. m. ne preveč zasajali, kajne?

  12. Res je Dizma, naravna smrekova rastišča so v višjih legah v Alpah, Karavankah in deloma na Pohorju. Nekaj naravnih rastišč je tudi nižje, na primer mrazišča na Trnovski planoti in pod Snežnikom. Pri sadnji smreke za obnovo gozdov je torj treba upoštevati rastišče in biti zmeren – le v primešani drevesni sestavi.

  13. Debata me spominja na vprašanje Ane Jelovškove, ki ga je zastavila Prešernu: “Kdo je pojedel zajca?” Gostitelj Andrej Smole je bil namreč pri pojedini (zajca) umrl.
    Bistvo Drage in Pahorjevega nastopa je narodne zavest in vzgoja zanjo. Po naravi stvari naj bi za to poskrbel naš vzgojnoizobraževalni sistem, pri čemer v prvi vrsti mislim na politiko Ministrstva za šolstvo in šport. V spomin bi rad priklical navodilo ministra dr. Šturma za slovesno podelitev spričeval, po katerem je bila svečanost in pomembnost zaključka izobraževanja podkrepljena z državno himno in seveda norčevanja naših vzgojiteljev iz tega ukrepa. Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta.
    Svoj delež odgovornosti nosi seveda tudi ministrstvo za kulturo (ki je do nedavnega pod ministrico Širco bilo “ministrstvo z akulturni boj).

  14. Debata me spominja na vprašanje Ane Jelovškove, ki ga je zastavila Prešernu: “Kdo je pojedel zajca?” Gostitelj Andrej Smole je bil namreč umrl pri pojedini zajca.
    Bistvo Drage in Pahorjevega nastopa je narodna zavest in vzgoja zanjo. Po naravi stvari naj bi za to poskrbel naš vzgojnoizobraževalni sistem, pri čemer v prvi vrsti mislim na politiko Ministrstva za šolstvo in šport. Žal je to vprašanje (z izjemo polletnega ministra Šturma) povsem prezrto. Z državno himno sicer pretiravajo in jo vrtijo za vsak tretjerazredni športni dogodek; to pa je tudi vse. V spomin bi rad priklical navodilo ministra dr. Šturma za slovesno podelitev spričeval, po katerem je bila svečanost in pomembnost zaključka izobraževanja podkrepljena z državno himno in pa seveda norčevanja naših vzgojiteljev iz tega ukrepa. Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta.
    Svoj delež odgovornosti nosi seveda tudi ministrstvo za kulturo (ki je do nedavnega pod ministrico Širco bilo “ministrstvo z akulturni boj”).

  15. Andrej, strinjam se, da je bilo bistvo Pahorjevega nastopa na Dragi mladih narodna zavest in vzgoja zanjo, vendar je z navedbo Mounierove opredelitve narodne zavesti dal možnost tudi za druge poglede na narodno zavest in povezave s tem pojmom. Izjemno pomemben v tej opredelitvi se mi zdi poudarek, da je narodna zavest močno orodje proti egoizmu. Vzgoja v tem smislu je tudi vzgoja proti zlorabi narodne zavesti, ki lahko privede do nacionalizma in ekstremizma. Odzivi na komentar v Časniku so pač šli v smer povezave z ravnanjem z naravo, ki so jo ubrali pisci odzivov. Seveda bi se lahko kdo že prej v svojem odzivu dotaknil tudi odnosa našega vzgojno izobraževalnega sistema do narodnih simbolov in vzgoje za narodno zavest. Vsekakor pa mislim, da je tudi odnos do naše narave in okolja del narodne zavesti

  16. “Vsekakor pa mislim, da je tudi odnos do naše narave in okolja del narodne zavesti”

    Glede na to, da so gozdovi naš najpomembnejši nacionalni resurs, se je s tem mogoče samo strinjati. Ostalo je pač bolj ali manj na imaginarnih in simbolnih konceptih temelječa debata.

Comments are closed.