Na Dragi mladih, ki je bila med drugim julijskim vikendom letos v Ljubljani, je Boris Pahor govoril o narodni zavesti Slovencev. Njegove besede odsevajo prepričanje, da narodne zavesti danes pri Slovencih ni, ali je prešibka. O narodni zavesti se Slovenci danes nočejo pogovarjati, ne v Sloveniji, ne v njegovem rodnem Trstu, kjer so narodno zavedni Slovenci v preteklosti pod fašizmom pretrpeli veliko hudega. O tem mladi premalo vedo. Šole jih premalo izobražujejo in osveščajo za narodno zavest. Besede velikega Slovenca in pisatelja Borisa Pahorja izražajo bolečino moža,ki je trpel pod fašizmom in se ob tem spominja mnogih zavednih Slovencev, ki so za svojo narodno zavest trpeli in umrli.
Narodna zavest proti egoizmu
Ko razmišljamo o narodni zavesti, je gotovo najprej pomembno vprašanje, kaj to sploh je, kako jo opisati. Boris Pahor pove misel francoskega krščanskega filozofa Emmanuela Mouniera (1905 – 1950): »Narodna zavest je največja moč proti egoizmu posameznika ali skupine«. Narodna zavest torej nasprotuje egoizmu, se upira nasilnemu internacionalizmu, globalizmu in kapitalizmu. Tako kot pri posamezniku tudi pri narodu velja, da se je treba najprej zavedati samega sebe, se sprejemati ali preprosto povedano, se imeti rad, da lahko imaš rad tudi druge. Le izrojena narodna zavest ali nacionalizem se usmerja v sovraštvo proti drugim narodom in se iz tega napaja. Imeti se rad kot posameznik ali kot narod naj bi pomenilo realen pogled na sebe, na svoje dobre strani in slabosti, na že ustvarjene vrednote in na dejanja, ki nas bremenijo. Sprejemanje realnosti o sebi kot posamezniku in narodu nam pomaga razumeti in sprejemati tudi druge.
Raznolikost – stabilnost v naravi, pokoli med narodi
Velika raznolikost narodov, živečih v eni ali več državah, me nekako spomni na raznolikost v naravi. Že znotraj enega ekosistema živi veliko različnih živih bitij, ki imajo vsa svoje mesto in svojo vlogo. Vsa ta raznolikost velja tudi za višje sisteme, kot na primer krajine pa biome. V naravi poteka nenehen boj za preživetje in tekmovanje med živimi bitji, vendar se živa bitja v ekosistemu ne iztrebljajo temveč dopolnjujejo in tako omogočajo stabilnost. V družbenem okolju, v zgodovini pa je veliko primerov, ko en narod teži celo k iztrebljanju drugih narodov. Prav v zadnjem času, ob aretaciji srbskega generala Mladića, se spominjamo takih tragičnih dogodkov, ki so se pred desetletjem in pol zgodili v Bosni in Hercegovini. Etničnih čiščenj z razsežnostjo genocida je bilo v zgodovini človeštva seveda še veliko. Spomnimo se nacističnega iztrebljanja Judov med drugo svetovno vojno pa genocida Turkov nad Armenci. Tudi znašanje Kitajcev nad Tibetanci spominja na iztrebljanje. Svetovni popotnik, Slovenec Tomo Križnar, že dolgo opozarja na iztrebljanje Nub v Južnem Sudanu. Če bi vzeli v poštev iztrebljanje političnih nasprotnikov znotraj enega naroda ali države, bi bil seznam še daljši. Žal, pri tem tudi Slovenci kot povzročitelji genocida ne izostanemo.
»Etnično čiščenje« v naravi
Podobno ali pa še bolj kruto kot proti narodom, se ljudje obnašajo tudi proti naravi. Iztrebljanje naravnih ekosistemov in uvajanje monokultur je kot nekakšno »etnično čiščenje v naravi«. To počne človek tudi danes z vse večjo intenzivnostjo. Tak primer je krčenje gozdov v Braziliji. Še ob začetku mednarodnega leta gozdov 2011 je Mednarodna organizacija za kmetijstvo in hrano (FAO) poročala o zmanjšanju krčenja gozdov v Braziliji, v letu 2011 pa se je pokazalo, da gre za skoraj 30 odstotno povečanje, kar naj bi presenetilo celo brazilsko vlado. Gozdove krčijo za nasade soje, ki jo multinacionalke gojijo za krmo živine. Živino gojijo za enormno porabo mesa v razvitem in bogatem svetu. Tudi v Aziji se povečuje površina plantaž – monokultur žitaric za biogoriva na račun izkrčenih gozdov. Na drugi strani pa gre povečanje gozdnih površin v veliki meri na račun gozdnih plantaž – monokultur. Gozdne monokulture so umetni nasadi in so v naravi tujek, gojiti jih je mogoče le z velikim vnosom energije in gnojil. V njih ni za zdravo naravo značilne raznolikosti. Spominjajo na lesne njive. Sonaravno gojenje gozdov omogoča naravno pomlajevanje gozda.
Vrednote naše narodne zavesti
Ko govorimo o narodni zavesti pri Slovencih, govorimo tudi o tem, na kaj vse smo lahko kot narod ponosni. Omenjamo jezik, kulturo, dosežke Slovencev v znanosti, kulturi, gospodarstvu, športu po svetu. Le bolj redko v povezavi z narodno zavestjo omenjamo našo prostorsko identiteto. Velika geografska, krajinska in naravna raznolikost Slovenije so vendarle naše vrednote, ki so nam podarjene, od nas pa je odvisno kako z njimi ravnamo. Med vrednote sodi tudi naš koncept gospodarjenja z gozdovi. Pred 21 leti je skupina uglednih evropskih profesorjev za gojenje gozdov, med katerimi je bil tudi pobudnik. prof. dr. Dušan Mlinšek iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, v idilični slovenski alpski dolini, Robanovem kotu, ustanovila gibanje Prosilva. Z ustanovitvijo tega gibanja so se zavezali uveljavljati idejo in prakso sonaravnega, trajnostnega in ekonomičnega gojenja gozdov. Danes je Prosilva organizirana v večini evropskih držav in povezana v Prosilva Europe. Načelom Prosilve niso naklonjeni vsi gozdarski sistemi v Evropski Uniji. V Skandinaviji, na primer, ideja Prosilve samo tli, ker skandinavske države zavračajo njena načela pri gospodarjenju z gozdovi. Prosilva namreč zavrača golosek kot način gojenja gozdov. Goloseki pa so žal v večini sveta način za ravnanje z gozdovi, pa tudi za uničevanje gozdov. Iskanje velikih in hitrih ekonomskih učinkov je glavno gonilo uničevalnosti globalnega kapitalizma in je usmerjeno proti naravi in proti ljudem. Načela Prosilve so zajeta v gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji in v ustrezne državne dokumente (Zakon o gozdovih, Nacionalni gozdni program), vendar jih je treba stalno uveljavljati in negovati in se tako na ravni države, naroda in posameznika upirati željam po hitrih dobičkih na račun narave.
Recept za preživetje
Ob koncu pogovora na Dragi mladih 2011 je Boris Pahor izrekel zanimivo misel o sebi: »Vse življenje sem živel z malo potrebami«. To misel bi lahko s pridom uporabili za definiranje narodne zavesti in za reševanje ekoloških problemov današnjega časa. Pa še dobro je uperjena proti uničevalnosti kapitalizma, ki se napaja ravno iz prekomernih potreb človeštva in ustvarjanja pohlepa.
Foto: Tone Lesnik
