Narodna sprava: od ideologije k posamezniku (VIDEO + FOTO)

16
300

02 spravaPobuda Resnica in sočutje 1945–2015, Socialna akademija in Časnik so organizirali okroglo mizo z naslovom Narodna sprava: od ideologije k posamezniku, ki se je odvijala v ljubljanski Kazini na Kongresnem trgu v sredini decembra. Okroglo mizo je povezoval dr. Tomaž Erzar, nastopila pa sta Uroš Šušterič, gost v oddaji Pričevalci Jožeta Možine in Jože Bartolj, urednik za kulturo na Radiu Ognjišče.

Okrogla miza je ponudila prostor za pogovor in možnost odkrivanja novih, še neprehojenih poti pri iskanju sprave. Njeno sporočilo je bilo, da je bolečina posameznikov legitimna in da se je potrebno z njo soočiti tudi na družbeni ravni in ji dati vso pravico tudi v javnem prostoru.

Prvi je od gostov dobil besedo pričevalec v isto imenski oddaji Jožeta Možine Uroš Šušterič, ki je opisal svojo zgodbo člana četniškega gibanja. Opozoril je na pojem domoljubja, ki je bil v gibanju zelo prisoten, isto si upa trditi tudi za vaške straže in domobrance, zato jih iz tega in drugih vidikov spoštuje. Boji se, da bodo prizadevanja za pokop vseh žrtev zmanipulirana, tako kot so mnogi uspešno popackali pojem sprave.

Jože Bartolj je izpostavil, da je beseda sprava uporabljana na veliko nenavadnih načinov. Zato poziva vse, ki jo uporabljajo, da najprej opišejo, kaj pod tem razumejo. Sam veliko bolj uporablja besedo sočutje, ki je dovolj jasna že sama po sebi. Druga pomembna misel iz njegove uvodne besede, pa je bila vzpodbuda, da je žrtvam in sorodnikom potrebno omogočati govoriti brez strahu. Strah je še prisoten, za kar je več razlogov.

Okrogla miza se je dotaknila tudi pokopa vseh žrtev, saj to zahteva tudi proces žalovanja, ki ne more biti tisto pristno, če svojci ne vedo za grobove pobitih in umrlih. Prisotni so bili mnenja, da je potrebno v spravnem procesu doseči temelj v resnici. Čeprav je resnica težka in je o njej danes še veliko skrivanja, ji bo potrebno dati osrednje mesto v spravnem procesu.

Aktualna je bila tudi razprava Franca Zabukovška, ki je opozoril na park Teharje, ki ni zaživel kot prostor, kjer bi lahko svojci in obiskovalci sočustvovali. Ob vhodu oz. v parku ni ničesar povedano o samem kraju in dogajanju, zato tudi sam doživlja sedanjo ureditev, kot še eno obliko prevare s strani države, ki je sledi o komunističnem taborišču navzven zabrisala, noče pa opozoriti na vso bolečino in strahote, ki so jih taboriščniki tam preživljali.

Moderator Tomaž Erzar je v zaključni razpravi izpostavil, da je potrebno žrtvam dati priložnost, da bi govorile, saj je ideološki boj odrinil osebne zgodbe na rob. Resnica mora biti temelj, a se je zaradi močnih čustev, strahu in veliko različnih hotenj in interesov potrebno o dejstvih pogovarjati strpno in s pazljivostjo.

Video in foto: Socialna akademija.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. Lepo, a glavni gost pričevalec, Možina, je po mojem mnenju zgrešil bistvo.
    1. Domobranci “so domoljubi”, ti morajo povedati in priznati napako, da so delali za Hitlerja in proti NOB.
    2. Desničarji, cerkev in Janša takoj nehajo s politiko revanšizma in obujanja domobranstva belogardizma
    3. Vsa politika , desna in leva, ne sme več uporabljati zgodovino za dnevno politična o braćunavanja, na podlagi NOB in povojnega obdobja.
    Cerkev se ne sme več vtikati v politiko in preneha podpirati desničarje in Janšo, oziroma naslednike.

    • A potem nič ne obstaja? Teharje ne obstaja, komunistična taborišča ne obstajajo, Goli otok ne obstaja, nagodetov proces, dachaujski procesi ne obstajajo, (in stotine drugih), Kočenski rog ne obstaja, vse to ne obstaja, vse to se ni zgodilo nikoli.
      Revolucije ni bilo, samo pravični NOB, socializma ni bilo, komunistična partija ni obstajala. To so vse izmišljotine notranjega sovražnika in ameriške propagande.

    • Dado, ne strinjam se.

      Minimalne zahteve za kakršnokoli spravo morajo biti:

      1. Levica mora povedati, da je bila organizacija odpora mimo meščanskih strank in hkrati obsodba vsakršnega boja izven OF kot izdajstva – narodna prevara in nekaj absolutno zavržnega.
      2. Levica, socialisti, kulturniki, ZZBNOB itd. takoj nehajo s politiko poveličevanja prejšnje države in dogodkov v prejšnjem režimu.
      3. Vsa politika, desna in leva ne sme več uporabljati zgodovino za dnevno politična obračunavanja, na podlagi NOB in povojnega obdobja. Bivši uslužbenci UDBE, uslužbenci Partije, predstavniki ZZBNOB (na levici in desnici) se ne smejo več vtikati v politiko in prenehajo podpirati levičarje, bivši režim in njegovo ikonografijo oziroma vse kar je nasledstvenega prejšnjemu režimu.

      To je MINIMUM za narodno pomiritev.

  2. Ironično je tako, da o spravi govorijo najbolj tisti, ki je dejansko sploh niso sposobni doseči. Ker kar se sprave tiče je zadeve zelo enostavna in sicer taka, da se pač dejstva pustijo taka kot so, hkrati se pa tudi dopušča svobodo do izražanja nekega subjektivnega odnosa do teh dejstev, pri čemer to izražanje ne sme posegati v subjektivno dojemanje drugih.

    V praksi pač to pomeni, da pač sprejmemo dejstvo okupacije, revolucije, osvobodilnega boja, kolaboracije ter antirevolucije ter vseh zločinov, pri čemer pa hkrati dopuščamo, da ima vsak možnost na osebnem nivoju in tudi javno izražati določene vrednote, brez da bi pri tem seveda žalil vrednote druge strani ali potvarjal zgodovinska dejstva.

    Je pa dal Dado dobro izhodišče in sicer gre za dejstvo, da je tu bistveno to, da mora t.i. partizanska stran jasno obsoditi komunistično revolucijo in vse, kar iz nje izhaja, kar je v osnovi, vsaj načeloma že storila, t.i. domobranska stran pa mora jasno priznati zavrženost kolaboracije, s čimer imajo očitno ogromne probleme in se poskušajo iz tega vleči z tisoč in enim izgovorom. Kar je po moje absurd, ker s tem dejansko legitimirajo fašizem in nacizem ter zločine, ki sta jih ta dva totalitarna režima povzročila slovenskemu narodu. Brez tega, da vsaka stran prizna svoje napake, zločine itd., je o spravi nesmiselno razpravljati.

    • Leva stran revolucije NI obsodila. Še vedno na Trgu republike stoji velik spomenik revoluciji z napisom ustave iz SFRJ.

      • To je še najmanj, bistven problem je to da državo kljub demokraciji še vedno obvladuje Partija. Pa ne tako kot včasih, ko je ukaz prišel od zgoraj.
        Ukazi niti niso več potrebni, saj je precejšen del državljanov tako močno indoktriniran z ideologijo, da ne ve več kaj je prav in kaj narobe.
        Tako da … potrebna je RESNICA.

  3. Ne razumem, v čem vidiš ti smiselno povezavo. A si ti obsodil revolucijo? Očitno tudi ne, ker kot praviš, ta spomenik še vedno stoji. Torej, če hočeš obsodit revolucijo, moraš ta spomenik (in verjetno tudi vse temu podobne), po tvoji logiki, najprej podreti. Tako da je potem po tvoji logiki očitno, da v Sloveniji še nihče ni obsodil revolucije, ampak jo še vedno častimo.

  4. Sprava med zločincem in žrtvijo??? Možno, a šele potem, ko zločinec prizna zločin, odsluži svojo kazen in povrne škodo. Skratka, še vedno čakamo opravičilo zadnjega predsednika komunistov, to je gospoda Milana, slovenskemu narodu za povzročeno zlo. In bomo še čakali, čakali …

    Medtem, ko čakamo, čakamo in čakamo pa lahko pa lahko razčistimo, zakaj neki je že nadškof Šuster pred leti potisnil katoliško Cerkev na Slovenskem v položaj okupatorja slovenskega naroda. Zakaj ni navedel dejstva, da so bili prvi vlaki z nasilno izseljeni Slovenci polni duhovnikov? Da mariborski škof niti slišati ni hotel o domobrancih? Da so bili med partizani večinoma verni ljudje? ZAKAJ?

  5. Do sprave je med ljudmi že zdavnaj prišlo. Edino stvar, ki jo je potrebno narediti je, da se mrtve pokoplje in pusti svojcem, da se jih v miru spominjajo.

  6. se pač dejstva pustijo taka kot so” –

    je že tako, da gornje besede lahko razumejo le najbolj brihtni –

  7. Ne vem. Slab občutek imam ob branju tega članka. Ali je poudarjena “ideologija” samo še eno od imen Janeza Janše? Kako pa, spoštovani akterji, nameravate doseči spravo oziroma prebuditi sučutje? Z lepimi besedami? Ne, ne, ta pot je samo ena slepa ulica več. V post komunistični skupnosti, kar Slovenije je, takšne govorice ne razumejo. Pa ne kar tako. Ampak jo zaradi berlinskega zidu v glavah sploh ne morejo slišati. V Sloveniji lahko stvari spreminja le močna politična sila. Žal so podtaknjenci omrtvičili velik del pomladnih sil ter preprečili prepomembno arhivsko zmago. Tovrstne pobude in projekti, kot je pričujoč, so le potrata časa in mlatenje prazne slame. Že dlje časa opažam, da je Možino, Bartola in podobne (recimo Puca v Reporterju) je precenjevanje lastne vloge v zvezi s spravo zapeljalo v nečimrne vode. Pozabili so na odločnost in z njo pravičnost.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite