Le v slovenskem narobe svetu je mogoče, da so bili v petindvajsetih letih naše države osamosvojitelji v zaporu, obsojen pa ni bil noben oficir JLA in noben kradljivi bankir?!
Leta 1990 smo mnogi verjeli, da bo Slovenija v doglednem času druga Švica. Petindvajset let po plebiscitu Slovenija ni druga Švica, kajti naš razvoj žal ne gre v pravo smer. Naš razvoj ne gre v smeri sanj izpred četrt stoletja predvsem zato, ker ob osamosvojitvi nismo prekinili s komunizmom. Demokrati smo revolucionarje in njihove naslednike podcenili, ko pa smo videli, da je z našo državo nekaj močno narobe so bile vse na zunaj demokratične institucije vsaj delno v rokah nedemokratov. V Sloveniji je navzven vse demokratično, a tudi sodniki, ki so krivo sodili v komunizmu, so postali sodniki v demokratični Sloveniji; profesorji, ki so na Univerzi Edvarda Kardelja govorili o socializmu, kot svetovnem procesu, so ostali profesorji na ljubljanski univerzi; novinarji, ki so objokovali smrt ljubljenega vodje, so ostali novinarji tudi v demokraciji; bankirji, ki so financirali banke iz državnega denarja, so to počeli tudi po osamosvojitvi. V času razpadanja bivše države si marsikateri izmed pomembnih ljudi na omenjenih področjih niso želeli demokracije in slovenske države. Vzgojili so vplivne naslednike, ki jih oblast zanima bolj, kot dobrobit naše države. Nekdo je ugledni novinar, drugi je ugledni profesor, tretji ugledni ekonomist in četrti ugledni pravni strokovnjak. Vsak na svojem področju ustvarjajo in vzdržujejo popačen prikaz dogodkov. Zato se velja ob poslušanju radijskih ali gledanju televizijskih oddaj vprašati, ali je radijski, oziroma televizijski gost nekdo, ki se trudi z vsestransko osvetlitvijo teme, ali pa gre za »uglednega« gosta, ki namerno laže.
Za ustvarjanje popačenega prikaza dogodkov in dejstev so v veliki meri odgovorni mediji, ki sodijo različne ljudi in politične skupine po zelo različnih vatlih: nekatere vedno kritizirajo, drugim nikoli ne namenijo nobene kritične besede. V pomembnem času tik pred vsakimi volitvami mediji na piedestal postavijo nekoga, ki je stranko ustanovil včeraj. Niti predstavljati si ne morem, da bi to situacijo prestavil v ZDA, kjer sem preživel ravno toliko časa, da mi je tamkajšnje življenje nekoliko poznano. Kako bi bilo, če bi denimo znani ameriški pravnik John Grisham mesec dni pred volitvami ustanovil stranko Johna Grishama? Ali bi mediji tako stranko vzeli zares, ji ne bi glede na ime pripisali kulta osebnosti, bi stranko v resnih analizah primerjali z demokrati in republikanci? Se mar ne bi mediji, če bi bila stranka ustanovljena nekaj tednov pred volitvami, spraševali, od kod ima včeraj ustanovljena stranka danes volilne kandidate v vseh volilnih okrajih in kdo so ti kandidati? Naši mediji se o gornjih dejstvih ne sprašujejo. Ne samo to – če pri nas pravi kandidat ustanovi stranko tik pred volitvami, je deležen močne medijske podpore. Ne dejstva, temveč mediji lahko iz poštenjaka naredijo sovražnika, iz nesposobneža ali preračunljivega karierista pa rešitelja.
V državah, ki so opravile s komunizmom, kjer življenjski standard raste, v državah, ki imajo neodvisno sodstvo in uravnotežen medijski prostor, nikomur ne pade na pamet, da bi bivšo, staro, komunistično državo primerjal z novo, demokratično državo, ki jo je nadomestila. Ker se pri nas mnogi dogodki prikazujejo drugače, kot so se zgodili, naš pogled na to, kaj je normalno in kaj ni, žal ni primerljiv s pogledom drugih evropskih narodov. Pri nas zaradi popačenega prikazovanja dogodkov in razmer nekateri mladi verjamejo, da je bilo življenje v komunizmu boljše kot je danes. Generaciji, ki ima vse na dosegu roke, ni poznano, da smo se morali v komunizmu zelo potruditi, da smo si zagotovili osnovne življenjske dobrine. Ni jim poznano, da smo imeli včasih bencinske bone, da smo morali po pralni prašek in kavo v Gorico, redukcije električnega toka so nam kvarile hrano v zamrzovalnikih, na nov avto smo čakali mnoge mesece… Sam nisem potrošnik in se vozim po Ljubljani s starim kolesom, a tudi po plašč za kolo sem moral nekoč k zamejcu Čuku v Gorico. Zaradi popačenega prikazovanja razmer v komunizmu, je mogoče v zadnjih letih videti ljudi z rdečo zvezdo celo v državnem zboru.
Na to, da nismo prelomili s komunizmom, kažejo tudi spomeniki in imena ulic po Sloveniji. V naši lepi državi je mnogo spomenikov posvečenim revolucionarjem, politkomisarjem in španskim borcem, manj je spomenikov borcem proti fašizmu, spomenike v čast slovenskemu osamosvajanju pa bi verjetno lahko naštel na prste ene roke. Za piko na i, pred Državnim zborom ne stoji spomenik samostojni Sloveniji, niti spomenik boju proti fašizmu, pač pa spomenik revolucije. Ne samo, da so glavne ulice v večini naših mest tudi po prehodu v demokracijo in samostojno Slovenijo ostale poimenovane po bivšem predsedniku bivše države, še več, ljubljanski Mestni svet je hotel novo ulico v Ljubljani poimenovati po Brozu in le Ustavnemu sodišču se lahko zahvalimo, da se to ni zgodilo. Naša situacija je za vzhodnoevropske države, ki so opravile s komunizmom nepredstavljiva. Nemogoče je, da bi berlinski Mestni svet predlagal poimenovanje ulice po Honeckerju. Nemogoče je, da bi talinski mestni svet predlagal poimenovanje ulice po Leninu in nikakor ni mogoče, da bi bil talinski župan kasneje celo kandidat za mandatarja. Odgovor, kako je to mogoče pri nas, se skriva v prvem stavku tega odstavka. Za razliko od nas, naši predniki s preimenovanjem ulic niso imeli težav, saj so se zavedali, da nove države ni mogoče graditi na imenih in spomenikih oblastnikov bivše države. Ko so naši predniki leta 1918 prišli izpod Avstrije v Jugoslavijo, so Jubilejni most v Ljubljani preimenovali v Zmajski, tudi ulic poimenovanih po Karađorđevićih kmalu po koncu 2. svetovne vojne v Sloveniji ni bilo več. Po volitvah leta 1990 je, v kolikor mi je poznano, le ljubljanski župan Strgar zmogel odločnost za zamenjavo Titove ceste s Slovensko.
Slovenci smo v preteklosti večkrat zapravili ponujeno priložnost. Pred petindvajsetimi leti, leta 1991, smo priložnost izkoristili in se osamosvojili, a Slovenija še ni demokratična in pravna država. Prej, kot v petindvajsetih letih moramo to spremeniti!
