Minulo soboto se je v Ljubljani odvijala »Parada ponosa«, katere pokrovitelj je bil ljubljanski župan Jankovič, dva dni pred tem pa se je v oddaji »Pogledi Slovenije« zgodila vroča polemika o Družinskem zakoniku, o katerem se bodo kmalu izrekli poslanci. Ker zakonik predpisuje tudi možnost posvojitve otroka s strani istospolnih parov, se zastavlja vprašanje, ali so bili pri predlogu, četudi gre za usklajevanje različnih prepričanj, upoštevani univerzalni človeški standardi? Ker omenjena dogodka tega ravno nista ponudila, menim, da je potreben širši razmislek o vprašanju posvojitve otrok in o tem, kaj je človek.
Koalicija, del stroke in istospolni za človekove pravice
Po Harringtonu izhajam iz pristopa, da je pomemben način razmišljanja, kako je prišlo do predloga posvojitve otroka s strani istospolnih parov, kajti šele pravi način lahko ponuja odgovor na vprašanje, kaj takšen predlog sploh prinaša Sloveniji in svetu. V »Pogledi Slovenije« smo slišali, da je morebitno nesprejetje zakona korak nazaj, saj se družbe razvijajo. Ministrica Kresalova, ki je po izobrazbi pravnica, je izjavila v smeri, da zakoni ne morejo definirati razmerij med ljudmi, ampak obratno, da morajo razvijajoča se družbena razmerja definirati zakone. Izjava je nekoliko nerodna, saj pozitivno pravo (človeški predpisi) določajo razmerja med ljudmi in s tem oblikujejo družbo. Družbe in kulture imajo različne predpise, tako je lahko človeški predpis kakršenkoli. S strani dela stroke smo slišali, da za otroka ni več najugodnejši biološki starš, ampak da otrok nujno potrebuje »pomembno osebo«. Poslanka Potrata je omenila, da že sedaj veliko otrok odrašča v enostarševskih družinah. Takšna in drugačna so bila prepričanja, ki nakazujejo možnost posvojitve otroka s strani istospolnih parov. Za povrh je notranja ministrica dodala, da je te ljudi narava naredila takšne in jim »mi« preprečujemo, da bi živeli, kot si želijo. In še to, da pri teh vprašanjih ne gre za formo, ampak za vsebino. Če se samo navežem na definicijo družine, menim, da gre ravno pri definiranju »sodobnih« tipov družine (npr. enostarševske, rejniške, istospolne itd.) za forme oz. oblike. Ampak to so že posledice odnosov, ki izhajajo iz temeljne družine (formula moški+ženska+otrok), je pa smiselno, da človek opredeli te posebne okoliščine v družini in družbi (npr. s pravico do formalne istospolne zveze, socialnimi dodatki za samohranilke itd.). Generalno sporočilo zagovornikov zakonika in nastopajočih na paradi je, da smo pred zakonom vsi enaki in je istospolno usmerjenim kršena človekova pravica do svobodnega načina življenja. Zato ker so ljudje kot vsi ostali, jim pripadajo enake pravice.
Med subjektivizmom in širšim razumskim razmislekom
Družbena raznolikost je nekaj sprejemljivega, ljudje se celo bolj pogosto ravnamo po lastnih prepričanjah in željah, ki so prav tako pogosto pragmatična. Ne želim reči, da so lastna prepričanja nepomembna, saj ima človek svobodno voljo, temveč menim, da gre pri predlogu posvojitve otroka za pomembno in eksistencialno vprašanje, ki presega zgolj spremenljiva prepričanja. Sklicevanje na človekove pravice in neenakopravnost je lahko tudi nerazumska zloraba občečloveških vrednot. Res je, da se svet in družba spreminjata, ampak govorjenje o napredku in razvoju še nič ne pove, če ne vemo, kaj je temeljno in univerzalno. Namreč, kako vemo, kaj je napredek in kaj ta prinaša? Odgovor je v spoznavanju univerzalnega, ki določa, kaj je objektivno oz. absolutno dobro. Sprašujem se, katera človekova pravica istospolnih je kršena, če ne morejo posvojiti otroka? Ne pozabimo, da lahko človeški zakon predpiše karkoli, ampak ker zakona še nimamo, se je toliko bolj potrebno sklicevati na nekaj več – na naravni zakon – ki zahteva širši družbeni razmislek o človeški naravi.
Naravni zakon je merilo vsega – tudi vprašanja posvojitve otroka
Kljub temu, da smo si ljudje različni in si vsak želi oblikovati življenje po lastnih prepričanjih in »pravicah«, je neodgovorno zanemariti dejstvo, da živimo vsi ljudje v isti svetovni skupnosti. Po Harringtonu je naravni zakon sinonim za naravno pravo, ki je absolutno. Pri tem ne gre za naravoslovni zakon narave, ki opisuje dogajanje v naravi. Pred naravnim zakonom smo vsi ljudje enaki, ta zakon je pred-določen in se ne glede na prepričanja in kulturo postavlja nad pozitivno pravo, ki ga določa človek. Ne gre torej za neka abstraktno določena oz. obvezujoča pravila, ampak za to, da pri družbenih vprašanjih razmišljamo in odkrivamo, kaj je človeška narava in kaj je moralno (npr. ohranjanje življenja, razmnoževanje, resnica itd.). Kristjani verujemo, da je naravni zakon ustvarjen po Božjem zakonu, a ne glede na navedeno, imamo vsi ljudje svobodno voljo in pravice, ki izhajajo iz človeške narave. Konkretno to pomeni, da lahko ljudje danosti po naravnem zakonu (npr. razmnoževanje moškega in ženske) zlorabimo. V »prid« posvojitvi otroka s strani istospolnih morda govori dejstvo, da smo ljudje svobodni, zato menim, da ni nujno a priori nasprotovati niti zagovarjati možnosti posvojitve, smiselno pa je iskati rešitev v okviru naravnega zakona. Tako trdim, da lahko gre v primeru posvojitve otroka s strani istospolnih za zlorabo človeške narave, torej sposobnosti razmnoževanja moškega in ženske, ki preko telesne združitve ustvarjata družino. Zagovarjam namreč tezo, da naravna nagnjenja istospolnih (zgoraj smo videli razliko med naravnim zakonom in zakoni narave), čeprav so lahko tudi genetsko pogojena, niso v temelju človeške narave. Istospolni imajo sicer po tej determiniranosti pravico do formalne zveze in do svojega načina življenja, po razumskem in absolutnem merilu naravnega zakona pa nimajo pravice do posvojitve otroka, ki se rodi raznospolnemu paru. Zato se ne gre pritožiti »družbeni pogodbi«, ampak le »Vsemogočnemu razumu«.
Viri:
Harrington, Donal. Obstaja naravni zakon? V Tretji dan: Krščanska revija za duhovnost in kulturo, XL, 2011, 3/4, str. 5-15.
http://tvslo.si/#ava2.106914604;;
Foto: Družina
