Beseda zakon ima različne pomene. Nedeljsko referendumsko odločanje o Družinskem zakoniku je v svoji naravi pravno-politično opravilo, katerega namen je spremeniti (obstoječa) relacijska ravnanja oz. vedenja v splošno veljavna pravna pravila, ki bodo določala pravice kot je biti mama in oče, imeti (posvojiti) otroka itd.
Zakonodajalec ima pristojnost, da sprejme nek zakon, pogojno kakršenkoli zakon. Vendar je vsak zakon kot splošni predpis neizogibno omejen, površinski, začasen in manjvreden v primerjavi s človekom, njegovimi odnosi in vsem stvarstvom, ki človeka obdaja.
Kakršnekoli že so pravne dikcije, noben predpis nima moči spreminjati zakona stalnosti, nujno zvezo med moškim in žensko, ki daje sad otroka. Zakaj torej človek z zakonom (pre)ureja nekaj, kar absolutno ureja že sama narava? Ali pretirana pravna regulacija ne prinaša samo še več zapletov in problemov? Saj je vseeno, ali gre za ekonomijo ali družino ali kaj tretjega, zakon narave igra svoje vedno in povsod, vsaj na daljši rok, četudi ga družba normativno ali anarhično povozi.
Zakaj preizkuša človek svoje meje in odnose na političnem prizorišču, ko pa ima dostop do življenjskih odgovorov? Zakaj se eni (»za«) in drugi (»proti«) borijo na vse kriplje? Noben referendum, nobena zapoved, nobena pridiga, nobeno soočenje ni odločilno za to, da bi dobili odgovor na vprašanje kot je, ali otrok potrebuje očeta in mater ter ali je lahko samo moški oče in samo ženska mama. Vsak človek nosi ta odgovor v sebi, saj je nedvomno otrok nekih staršev, kjer koli in kakršnikoli ti že so.
Morda mnogi pomislijo, da bi bili »za«, pa se jim nekaj upira, v njih samih, neodvisno od družbenih in verskih etiket. Zakaj toliko dvomov in vprašanj, ko pa je človek s svojim sočutjem vedno pozoren in občutljiv za krivice? Saj je res krivično do človeka, ki ima otroka, sedaj pa čuti in dojema svoje telo povsem drugače. Koliko nepoznanih spominov in koliko bolečih zgodb? Koliko tabujev in spolnih zlorab, zakaj bi sicer človek toliko trpel in hkrati hrepenel po izgubljenim in neuresničljivim?
Če so zapostavljeni ti, ki se borijo za želene pravice, kaj se dogaja z zapostavljenostjo nemočnih in nič krivih otrok? Tako ali drugače, nobeden od njih ni slučaj. Nista bistveni politična korektnost ali lojalnost do Cerkve, zares pomemben je vsak otrok, predvsem s kom in v koga odrašča. Ali je krivično do otroka, če živi z dvema »mamama«, kakor je krivično, če sta njegova oče in mama nasilna in vzgajata s šibo? Je možna kombinacija milijon otrok in enak odgovor? Ali so to vse vprašanja za milijon dolarjev?
Kdo ve? »Ta zgoraj« ne piše družbenih zakonov in ne hodi na referendume, saj je to človeški biznis. Bo pa ostal z vsemi, z »belimi«, »črnimi« in »sivimi«. Nekaj dni zatem bo spet prišel na svet med ljudi, v kar verujejo vsi, ki praznujejo božič. Največji praznik ženske – matere ter seveda tudi očeta.
