Narava in pokrajina: Solčavska tisa

Janez Mihovec – Solcavska tisa

Starodavno drevo pri kmetiji Hribernik

 Tise spadajo v široko skupino iglavcev, ki šteje na stotine vrst. V Sloveniji je zelo redko drevo, ki raste le tu in tam, zato je večina ljudi niti ne pozna. Priliko da si ogledamo to nenavadno drevo najdemo visoko v pobočju nad Solčavo. Za povrh je to še največja tisa v Sloveniji z višino 10 metrov in prsnim obsegom 318 centimetrov ter starostjo kakih 1000 let.

Do mogočnega drevesa pridemo na dva načina. Prvi je, da v Solčavi prečkamo Savinjo in se po strmi,  markirani gozdnati poti dvignemo za kakih 200 višinskih metrov do drevesa. Za vzpon potrebujemo dobre pol ure hoda. Drugi način je nekoliko lažji. Po cesti  v Podolševo se vzpnemo za dobrih sto višinskih metrov do ovinka pod domačijo Ravničarjevih. Od tu naprej je treba iti peš. Levo od kmetije pelje markirana pot, ki ves čas pelje prečno preko pobočja. Najprej je to kolovoz, ki pa se prav kmalu konča in z njega pot zavije strmo v klanec. Po približno dvajsetih minutah hoda prečka preko pobočij zavije strmo v hrib. Pot je kljub temu široka in udobna. Zavarovana je z ograjo in stopnicami iz okroglic. Povzpnemo se na vrh grebena in temačnosti je v trenutku konec. Znajdemo se namreč pri kmetiji Hribernik. Kmetija je že davno opuščena, a domačija ima novega gospodarja, ki vzdržuje starodavno zgradbo in pazi, da gozd ne preraste travnika, na katerem rastejo stara sadna drevesa.

Glas o mogočnem drevesu je že davno dosegel tudi dolino

Sedaj je potrebno najti le še drevo. Raste na robu gozda in potrebno ga je najti med množico dreves. Od kmetije se vrnemo 100 metrov nazaj po poti proti Solčavi in tisa raste na levi strani. Pogled na tega iglavca je nekoliko drugačen kot bi morda pričakovali. Drevo je v primerjavi z okoliškimi nekoliko nizko, je pa zato prav neverjetno košato in krošnjo podpira mogočno deblo. Glas o mogočnem drevesu je že davno dosegel tudi dolino. Prvi jo je opisal J. G. Seidl, ki je v letih 1840-1847 potoval po Štajerski in jo navedel v svojih delih. Omenjal jo je še botanik Glowacki leta 1893 in že takrat so njeno starost cenili na 1000 let. Leta 1951 so mogočno drevo zavarovali kot naravni spomenik in naravno znamenitost.