Narava in pokrajina (foto): Žvepleni izvir Trebuše

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Zvepleni izvir Trebuse

Zadnji naravni izvir žvepla v Sloveniji

Idrijsko-Cerkljansko hribovje je ena sama velika zmes številnih grap, ozkih dolin, strmih vrhov in številnih samotnih kmetij. Življenje v teh samotnih krajih zna biti zahtevna stvar in te trdožive hribovce, ki brezkompromisno vztrajajo, lahko samo občudujemo.

Lepo kopico razlogov zakaj vztrajajo lahko ugotovimo, ko se razgledamo naokoli. Nedotaknjena divjina okoli nas nas prevzame s svojo prvinsko lepoto. Glavna prometnica v teh krajih je sama dolina Idrijce, ki teče prav po enem največjih slovenskih geoloških prelomov, ta pa je bil v preteklosti vir številnih potresov. Geološke aktivnosti globoko pod zemljo pa so pustile sledi tudi na zemeljski površini. Le potruditi se moramo, da jih najdemo.

Na pol poti med Idrijo in Mostom na Soči zavijemo torej v dolino Trebuše. Že sam vstop v dolino je nekoliko nenavaden. Rečica je ujeta med strme stene in ko priteče do Idrijce se vanjo izlije nekoliko nenavadno. Prav v nasprotno smer od toka reke Idrijce.  Toku Trebuše sledimo do odcepa za Čepovansko dolino nato pa nadaljujemo kar naprej naslednje tri kilometre. Prav nasproti grape V Malnih pa je potrebno ob cesti popaziti na tablo, ki nas usmeri do žveplenega izvira.

Še pred dvema desetletjema smo imeli v Sloveniji kar dva tovrstna izvira. Drugi izvir je bil v dolini Podvolovjek v bližini Riharjeve kmetije. Vendar pa so poplave iz leta 1990, ki so uničile celo dolino naredilo konec znamenitosti, saj je danes žvepleni izvir zasut globoko pod prodnimi nanosi. Tako nam ostane le še žvepleni izvir v Trebuši za katerega pa se je potrebno pošteno potruditi. Z ceste, ki je speljana preko pobočja se je potrebno spustiti v dno doline. Stezica je komajda vidna in bolj ali manj na pamet se moramo prebiti skozi grmovje in visoko travo. Ob sami Trebuši se pred nami odpre prodišče in takoj na drugi strani rečice tudi naš cilj.

Kak meter nad vodnim tokom iz pobočja priteče droben studenec, ki je za razliko od preostale okolico izrazito bele barve. Čeprav je praktično na dosegu roke, takoj na drugi strani rečice, se je do njega potrebno še kako potruditi. Preko reke ne vodi noben most, tako da se moramo sprehoditi nekaj deset metrov po toku reke navzgor in se nato preko balvanov kakor vemo in znamo prebiti na levo stran toka reke.

Ko se žveplenemu izviru čisto približamo se zavemo, da gre za čisto majhen studenček, ki priteka iz izvira, skritega med visokimi travami. Ko pomolimo nos čisto k njemu dobimo tudi tisto, kar smo pravzaprav pričakovali ves čas. Oster vonj amoniaka, ki nas spominja na vonj po gnilih jajcih.

Voda ki prihaja iz stene je nasičena z žveplom, ki prihaja iz aktivnih zemeljskih globin. Zaradi primesi je bela in je obarvala tudi še okoliško skalovje. V samem izviru je merilna sonda, ki meri podatke o izviru, nato pa se studenec po nekaj metrih izlije v Trebuše in znamenitosti edinega še preostalega žveplenega izvira v Sloveniji je nepreklicno konec. Ozremo se naokoli in se zavemo nepopisne lepote prvobitne divjine samotnega hribovja.