Skriti vrt v centru mesta
Slovenska mesta so se v zadnjih letih spremenila v železo betonske, steklene in kovinske mastodonte, katerih ulice so čez in čez natrpane z avtomobilsko pločevino. Tu in tam pa se le korak od mestnega vrveža skriti kotički. Vrt Kranjskega hortikulturnega društva skoraj v centru mesta, v neposredni bližini Prešernovega gaja je prav gotovo eden takih.
Začetki hortikulturnega društva v Kranju segajo v leta kmalu po koncu druge svetovne vojne. Leta 1959 so tako ustanovili društvo, kateremu je dolga leta predsedovala danes že pokojna Anka Bernard. V zlatih časih 60-tih let je društvo imelo preko tristo članov. Društvo je namreč svojim članom nudilo oskrbo s sadikami okrasnih rastlin, ki jih je bilo tiste čase težko dobiti. S tem pa je nudilo članom določene ugodnosti in jih vezalo nase.
Leta 1977 so v upravljanje s strani občine dobili nekoliko propadajoči paviljon in pripadajoči vrt v izmeri kakih 500 kvadratnih metrov. Predvsem z lastnimi sredstvi in zagnanim delom so ju prav kmalu uspeli usposobiti za društvene potrebe. Danes je vrt z vseh strani obdan z živo mejo, ki naključnim mimoidočim praktično onemogočajo ogled vrta. Treba se je oglasiti ob ponedeljkih med 16. in 18. uro, ki je ob vodstvu omogočen ogled vrta. Vhod v vrt je tako skozi obnovljeni paviljon. Središče vrta predstavljata dva ribnika, od katerih je večji premoščen z mavričnim mostom. V njiju najdemo celo vrsto zlatih ribic, pupkov in žab ter preostalih dvoživk. Manjši od obeh ribnikov je zgrajen tako, da ob svojem robu daje življenski prostor tudi celi vrsti močvirskih rastlin.
Vrt je zasnovan ekološko in ima več vsebinskih delov: gozdni obrobek, senčni vrt, vodni in močvirski vrt, manjši rozarij, skalnjak, zeliščni vrt in do nedavnega celo manjši zelenjavni vrt. V vrtu najdemo veliko drevja, grmičevja, trajnic in čebulnic, tako da je lep v vsakem letnem času. Vsak letni čas vrtu prinese drugačno podobo, a splošni vtis je prav navdušujoč. Vsa desetletja društveni zagnanci vrt urejajo in vzdržujejo pretežno sami. Sami tudi pridobijo sadike rastlin, nekaj pa jih prispevajo tudi člani in prijatelji društva. V teh desetletjih so organizirali tudi celo vrsto razstav.
Navdušujoči izgled vrta pa žal kazi nekaj podrobnosti. Te so izraz današnjih časov in so dostikrat močnejše od navdušenja posameznikov. Pokojno Anko Bernard je nasledil Franc Jerala, ki je osnovno gonilo vrta. Vendar pa so nekateri dejavniki navkljub njegovemu trudu in trudu preostalih članov društva dostikrat skorajda premočni. Občinski proračun je prenapet, tako da za društvo praktično skorajda ni sredstev. Člani so se postarali in življenski moto mladih ljudi se je v marsičem spremenil. Komercializacija, potrošniški in zabaviščni centri so danes dostikrat bolj zanimivi od dela v vrtičkih, od urejanja ribnikov in posedanja v senci ob občudovanju svojega dela in dela narave.
Tako društvu grozi pomanjkanje mladih zagnanih članov, pomanjkanju sredstev, ki jih prisiljuje v to da obstoječe stanje vzdržujejo le z svojimi sredstvi in nezmožnost, da bi širili in nadgrajevali današnje stanje ter splošna nezainteresiranost za to vrsto fizične in družabne dejavnosti. Dejavnosti, ki je nekoč privabljala na stotine članov in številne naključne in redne obiskovalce.
Tako je vrt kranjskega hortikulturnega društva speča Trnuljčica. Praktično na dosegu roke in hkrati daleč od naših src. Vendar vztraja v teh negotovih časih, tako nenaklonih neprofitnim dejavnosti in naravni lepoti. Upamo lahko le, da se bo Vrt ohranil in še naprej osrečeval člane društva in druge obiskovalce.
