Narava in pokrajina (foto): Vodnikov razglednik

0

Janez Mihovec – Vodnikov razglednik

Pogled na Gornjo bohinjsko dolino in samo jezero

Večina nas, občasnih obiskovalcev, v Bohinj pride mimo Bohinjske bistrice. Zdi se nam, da gre za eno dolino, ki se konča tam nekje v zatrepu doline tam pri Ukancu. V resnici pa je to Spodnja dolina in kot že samo ime pove obstaja tudi Gornja Dolina, ki se začne pri Stari Fužini in nas popelje naravnost na planoto Pokljuko.

Gornja dolina turistično skorajda ni obremenjena in je ostala takšna kot je bila nekdaj: starodavne vasice in cerkvice, skupine kozolcev in toplarjev si slede ena za drugo. Zavijmo torej nad vasjo Nomenj na desno in se preko praga, ki povezuje obe dolini zapeljimo do vasice Jereka. Tu se začne pot na slikovit 1017 metrov visok razgledni vrh Vodnikov razglednik.

Pot proti Koprivniku nas popelje po kamniti poti iz 18. Stoletja. Pot je spomin na pretekle čase. Bohinj je bil pod vodstvom družine Zois takrat železarsko središče. Po poti našega pristopa so stoletja v dolino tovorili železovo rudo in oglje s Pokljuke. V Stari fužini pa je bilo železarsko središče s plavži. Še dandanes na tej nenavadni tlakovani poti lahko opazimo sledi, ki so jih v stoletji za sabo pustila železna kolesa vozov.

Uro in pol se vzpenjamo po tej poti in ob tem večkrat prečimo današnjo moderno asfaltirano cesto. Potem pa prečimo prag in kar naekrat so prd nami počitniške hišice in kmetije Koprivnika. Zavijemo ostro na desno in po nekaj minutah se izvijemo iz gozda in se povzpnemo na razgledni vrh Vodnikovega razglednika. Ime je gora dobila po pesniku Valentinu Vodniku, ki je kot duhovnik služboval v Bohinju in je rad zahajal na ta vrh. Z razlogom. Z njega se vidi po obeh dolinah, pa tudi na samo Jezero in na Spodnje Bohinjske gore. Na vrhu nas pozdravi še lesen križ, pa tudi vpisna knjižica v pločevinastem zabojčku.

Vodnikov razglednik, ki sicer po ničemer ni nič kaj posebnega, nam ponudi prelep razgled. Izplača se posedeti na klopeh in mizicah na samem vrhu in uživati v razgledu.

Vrnitev v dolino je po poti pristopa. Navzdol gre lažje in na izhodišču smo po uri hoda. Lahko pa naredimo tudi krožno pot preko Koprivnika čez Podjelje mimo slikovite kapelice Svetega Martina na drugi strani doline. Vendar se je potrebno pošteno potruditi. Krožna pot popelje mimo starodavnih kmetij in senožeti, pa tudi preko gostih gozdov in precej neprijetne grape kjer orientacija ni čisto enostavna. Zato pa nas popelje po slikoviti kulturni krajini in je vredna našega truda, pa čeprav tvegamo umazane hlače in blatne čevlje.