Razgleden vrh v zahodnih Karavankah
Zgornji del Savske doline je nekoliko drugačen od sveta južno od Jesenic. Nikjer ni več sledu o široki kotlini. Ves svet se stisne v ozko dolino med Julijskimi Alpami in Karavankami. Gornjesavsko dolino je v preteklosti neizbrisno oblikoval mogočen ledenik. Dno doline pokrite s travniki je sorazmerno ravno, ob robovih pa se pobočja strmo dvignejo v višino in travnike zamenja gozd.
Najlepša vas v tem delu je prav gotovo Gozd Martuljek. Naselje ima prav gotovo nenavadno ime. Nič čudnega, še v 19. stoletju se je vas imenovala Rute in je bila že davno v srednjem veku naseljena s strani Koroške preko Korenskega sedla. Današnje ime je dobila po potoku, ki priteka iz Špikove skupine in ponesrečeno po gozdu, čeprav leži sredi travnikov.
Komajda si lahko predstavljamo, da visoko v pobočju nad vasjo najdemo še eno naselje, in sicer Srednji vrh. V sami vasi zavijemo v dolino potokov Hladnika in Jermana. Cesta se kar naenkrat divje vzpne. Preko mostiča prečkamo pobočje Rebri prav preko skupine Jermanovih Slapov in se skozi serpentine ter skalne ožine dvignemo za dvesto višinskih metrov in prispemo v vasico. Vas je pravo pravcato presenečenje. Kar naenkrat ni več nobene strmine, pač pa širna polica, na kateri je razporejenih pet starodavnih kmetij.
Srednji vrh je bila naseljen v 15. stoletju v času turških vpadov. Kar naenkrat je postalo življenje v dolini nevarno, zato so se kmetje umaknili v gorsko zavetje. Na tedanje nevarne čase nas še danes spominjajo domača imena kmetij: Merkelj in Vah.
Naš cilj, Trupejevo poldne, pa je v tem trenutku še daleč. Pogled na zemljevid in usmeritvena tabla v vasici nam pove, da je do vrha še dve uri pol hoda. Zavijemo torej v dolino potoka Jerman in zlagoma vzpenjamo. Z obeh strani se nam pridružujejo številni potočki. Ob sotočju enega od teh pod pobočjem Srednjega vrha (1836 metrov) najdemo zanimivo spominsko ploščo v spomin na tragedijo iz leta 1777. Tistega zimskega dne se je s pobočij sprožil plaz in pokopal sedem vaščanov. Ti plazovi so še kako aktualni tudi dandanes. Predvsem pod zahodnimi pobočji Kopišča se je po poti potrebno prebijati prav preko kupov snega, ki so zdrsnili s pobočij.
Presenetljivo se potok obrne proti vzhodu in naletimo na panoramsko cesto, ki prek pobočij pripelje prav s Korenskega sedla. Gorska dolinica se imenuje prav nenavadno in sicer Železnica. Cesta se prav kmalu konča in na koncu ceste najdemo lovsko kočo. Na tem mestu pravzaprav prvikrat zaslutimo tudi naš cilj.
Pred nami je sedlo, ki razmejuje dva vrhova. Tisti na desni je Lepi vrh z višino 1927 metrov, na levi pa je naš cilj Trupejevo poldne. Celotna pot ni markirana in zato moramo biti zelo pozorni. Neizrazita stezica nas popelje na greben in tu se nam prvič pokaže tudi sam vrh. Na vrhu z višino 1932 metrov najdemo manjši križ in zvonec. Pa tudi božanski razgled na vse strani.
Globoko na severni strani se skriva tudi odgovor na to, kako je vrh dobil svoje ime. Ko človek s Trupejeve kmetije ob dvanajsti uri pogleda proti soncu, je to prav nad Trupejevim poldnem, ki je tako dobilo svoje ime.
Prav na isti način kot Špikova skupina na južni strani. Tu je pravzaprav pogled takšen, da bi komajda lahko bil lepši. Za povrstjo si slede vrhovi kot Sleme, Kukova špica, Dovški križ, Široka peš, Oltar, Ponci in Špik. Prav pri poncah se ponovi zgodba kot pri Trupejevi kmetiji. Ko kmetje v Gozd Martuljku ob dvanajstih pogledajo proti soncu je to prav nad obema Poncama.
Razgled ne bi mogel biti lepši tudi na druge strani. Z vzhoda je to greben Karavank, ki se vlečejo proti nam od Stola preko Golice in Kepe ter se nadaljujejo proti Tromeji in Karnijskim Alpam. V to smer najdemo tudi Jalovec in Mangrt ter za njima še Zahodne Julijce. Severno stran obvladuje mogočen, samostojno stoječ vrh nad Ziljsko dolino Dobrač. Še danes po sedmih stoletjih je na njegovem južnem pobočju vidna mogočna rdeča rana podora iz potresa leta 1348, ki je porušil celotno dolino, za podorom napravil v Zilji začasno jezero in za sabo pustil opustošenje in revščino. Zadaj za Trupejevo kmetijo pa vidimo tudi rob že nekdanjega slovenskega narodnega ozemlja. Mesto Beljak je danes pomembno prometno vozlišče, le nekoliko stran od njega pa leži Baško jezero.
Lepote Trupejevega poldna vzamejo sapo. Sam vrh sam po sebi ni nič kaj posebnega. Skrit je za nekaterimi drugimi vrhovi v Karavankah, zato ga le redkokdo obišče. Vendar je vzpon na tak razgledni vrh nekaj najlepšega prav zaradi razgleda. Ob pravem dnevu, ko je lepo vreme, je Trupejevo poldne pravo sanjsko doživetje.
