SANKANJE IZPOD VELIKEGA VRHA NA JEZERSKEM
Idila na Jezerskem
Pravzaprav ni lepše stvari kot je sankanje na urejenih sankaških progah. To ni spust s pohlevnega grička v neposredni bližini. Gre za večkilometrski spust po gozdni poti. Za spust, ki traja in traja in da sankanju svoj pravi pomen.
Vsekakor je sankanje družaben šport. Za vzpon na izhodišče se je običajno potrebno potruditi. Na štartu svoja pričakovanja lahko deliš z ostalimi udeleženci. Prav tistimi s katerimi le nekaj minut kasneje ob spustu zagrizeno tekmuješ za vsak centimeter. In ni ga lepšega, ko sosankača prehitiš tako po centimetrih. Počasi, a neizprosno. Na cilju ob vročem čaju prav takšne dogodivščine pomenijo neizčrpno množino snovi za navdušen razgovor.
Prav takšen je spust s sanmi po tri kilometre dolgi gozdni poti pod Velikem vrhom, ki ga organizira Raj Jezersko. V Zgornjem Jezerskem pri žalostnih ostankih nekdanjega hotela Kazina zavijemo na desno v Makekovo Kočno. Po dobrem kilometru poti se ustavimo ob parkirišču ob nekdanjem smučišču. Ta je istočasno tudi cilj sankaške proge. Na sankališče se lahko povzpnemo peš v lastni režiji, tako da za sabo vlečemo sani. Lahko pa tudi izberemo bolj udobno možnost, ko nas na cilj pripeljejo s tovornjakom in se sani pripeljejo na prikolici.
Sankaška proga ima svoj štart na višini približno 1100 metrov, kar pomeni, da se je potrebno v uri vzpona po treh kilometrih vzpona z Jezerskega dvigniti za približno tristo metrov višine. Za razliko od nekaterih drugih sankališč je omenjeno izrazito na senčnem kraju. Tik pod severnimi stenami Kamniško Savinjskih Alp, ki se v obliki zidu vlečejo od Velikega vrha na zahodu do Velike Babe in Golega vrha na vzhodu. Sonca tu ni kaj dosti videti. Tako pritisne tudi mraz in prav gotovo nam pod nogami zahrešči zmrzli sneg, kot se za pravo zimo spodobi.
Cesta najprej vodi po dolini Makekove Kočne, a se že po dobrem kilometru obrne za skoraj 180 stopinj. Prav na ovinku je odcep planinske poti za slap Čedca. Še pred desetletjemi je bil slap pod ostenjem Kočne najvišji v Sloveniji. Od ustja pa do tolmuna je meril kar 135 metrov. Vendar se je pred nekaj leti precejšen del stene v gromozanskem podoru podrl in nekdanji slap je danes le še neprepoznaven orjaški kup kamenja. Trajalobo tisočletja, da kamenje odnese v dolino in se bo pokazal njegov naslednik.
Našo pot nadaljujemo nad smučiščem in preko pobočji Velikega vrha. Pravzaprav se je potrebno kar potruditi. Šele takrat ko pridemo do ostre serpentine in kjer se svet odpre z razgledom na Jezersko pod nami in grebenom Karavank za njim, se zavemo, da smo prispeli na cilj. Za nami prihrope še sivozeleni tovornjak, ki se mu že na prvi pogled vidi, da je srečni ostanek železja nekdanje JLA. Namesto, da bi se ukvarjal z vojaškimi zadevami, ima danes precej bolj prijetno nalogo. Obut v snežne verige na izhodišče pripelje sankače in v posebni prikolici celo kopico sank.
Sedaj ostane še tisto pravo. Na sani in v dolino. Da se peljati ležerno, kar sodi v domeno družin z majhnimi otroki, ali pa na polno v divji tekmovalni vnemi, ki sodi predvsem v domeno mladostnikov. Sankanje je vsekakor šport za vse generacije in tako na sankališču najdemo stare in mlade.
