Starodavna rimska trdnjava izgubljena sredi Notranjskih gozdov.
V Rimskih časih so bili naši davni predniki pred dilemo. Kako postaviti glavno cesto med Panonsko nižino in Italijo? Preko Postojnskih vrat, ki je dva dni daljša ali pa iz Logatca preko Hrušice direktno v Vipavsko dolino? Nerodna reč pri tej cesti pa je, da je precej bolj strma? Verjetno so že vedeli zakaj, a odločili so se za drugo, bolj strmo, a hitrejšo varianto.
Tej poti lahko sledimo še danes. V Logatcu se peljemo proti Planini, a se na razcepu za Idrijo odločimo za to varianto. Že takoj na prvem odcepu se pa spet odločimo za levo varianto in že se peljemo proti Hrušici. Tu pa je treba nekaj pazljivosti. Pot se postavi pokonci in vije po gostih gozdovih. Na enem od teh ovinkov pa naletimo na droben smerokaz, spet na levo. Le nekaj sto metrov stran najdemo kvadratno zgradbo, katere zidovi segajo do pet metrov v višino.
Našli smo Lanišče. Trdnjavica je danes obnovljena z nazobčanimi, več metrov debelimi zidovi. Tik pod njo pa je vodila stara cesta. Danes je to samotna gozdna pot. Moderna asfaltirana pelje čisto drugje. Je pa stara cesta zanimiva še po neki drugi znamenitosti. Rimsko cesarstvo je bil pravi vzor organiziranosti, reda in standardov. Tako so imeli vsi vozovi točno predpisano osno razdaljo. Posledica tega je bila, da so po cestah vsi vozili več ali manj po istih mestih. Stoletja takih voženj so povzročila, da so se v kamnito cesto vrezale starodavne kolesnice. Le nekoliko potruditi se je treba, pa jih najdemo še po dveh tisočletjih.
Lanišče danes služi za občasne kulturne dogodke Logaške občine v toplih poletnih dnevih. A v rimskih časih je bilo nekoliko drugače. Trdnjavico v rimskih časih niso branili v škrlat in bleščeče oklepe oblečeni rimski centurioni. V tistih nemirnih časih državljanskih vojn 4. In vpadov barbarov 5. Stoletja. so jo branili vojaki prepuščeni samim sebi. Plača v obliki gotovine je bila najverjetneje bolj spomin na davno preteklost, kot pa na kruto realnost. Ta je verjetno govorila o tem, da se je posadka morala preživeti sama, se prebijati z dneva v dan in si prizadevati, da po možnosti ne izgubiš lastne glave. Morda prav zaradi tega se je treba s spoštovanjem spominjati ljudi, ki so se za obrambo višjih interesov in svojih družin nekje daleč prizadevali na izgubljenih položajih sredi notranjskih gozdov.
