Cerkev zgrajena iz poraza.
Leta 1396 je krščanska vojska poizkušala preobrniti tok dogodkov, a je pri tem doživela pri Nikopolju uničujoč poraz. Le redkokateri izmed vitezov, ki so se udeležili pohoda se je vrnil živ in zdrav domov. Eden izmed njih je bil Urlik IV. Iz družine Walsee-Drosendorf. Kot zahvalo za čudežno rešitev, je bil pobudnik za gradnjo Marijinega svetišča, ki je v naslednjih stoletjih preraslo v romarsko središče.
Cerkev je bila zgrajena okoli leta 1410 kot triladijska dvorana s stopnjevano oltarno partijo in zvonikom, vključenim v telo ladje, po zgledu dveh pomembnih romarskih cerkva na Štajerskem, v Straßenglu in Pöllaubergu. Naročniki so za izvedbo del poklicali tedaj najboljše mojstre v srednji Evropi, ki so svoj likovni jezik izoblikovali na gradbiščih stolnice sv. Vida v Pragi in sv. Štefana na Dunaju ter v deželah Nemškega viteškega reda.
Kot romarsko središče je stavba tekom stoletij doživljala različne nesreče in radosti. V 17. in 18. stoletju so jo upravljali jezuiti, leta 1786 je cerkev postala sedež nove župnije, ki je od leta 1937 v upravi bratov minoritov. V letu 2010 praznuje cerkev pomemben jubilej, to je 600 let od njene izgradnje, istočasno pa leto 2010 pomeni tudi pomembno prelomnico v zgodovini ptujskogorske cerkve, saj je nedavno papež Benedikt XVI. podpisal listino, s katero je cerkev povzdignil v baziliko. Odslej se cerkev imenuje Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori.
Velja za enega največjih spomenikov gotske umetnosti na Slovenskem Cerkev je znana je po številnih oltarjih, še najbolj pa po oltarju Marije zavetnice, ki s svojim plaščem ščiti vernike. V sami cerkvi najdemo tudi barvna okna, vitraže in številne freske. Vizualno pa je s svojo mogočno podobo cerkev, pa tudi spremljajoče zgradbe, zanimiva tudi od zunaj. V času turških vpadov je bilo svetišče prezidano v protiturški tabor, trdnjavo, ki se je ohranil skorajda v nespremenjeni obliki.
