Narava in pokrajina (foto): Polhograjska gora

OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Janez Mihovec – Polhograjska gora

Po sledeh redke rože

Nad Polhovim Gradcem, se kot mogočna gmota dviga kopasti vrh Polhograjske Gore. 824 metrov ima višine in je priljubljen cilj za nedeljske izletnike vseh starosti. Od izhodišča potrebujemo do vrha uro in pol prijetnega vzpenjanja. Toliko še za vrnitev in to je zadosti, da si naredimo lepo popoldne.

Vsa pot pa ima pridih gosposkega življenja. Pot se začne pri graščini  družine Blagay. Nekoč, že precej propadla zgradba s samostojno stoječim stolpom z uro je danes v celoti obnovljena in prava paša za oči. Nasproti graščine stoji še Neptunov vodnjak in precej velik oblikovan park in vrt. Za graščino se začne pot strmo vzpenjati in po nekaj minutah hoje, nas sredi pobočja preseneti kake štiri metre visok obelisk. Posvečen je pravcatemu kraljevskemu obisku. Leta 1837 je grof Ursini Blagay, primerke danes po njem imenovanega volčina, prinesel kustosu kranjskega deželnega muzeja Henriku Freyerju. Ta je rastlino spoznal kot novo vrsto in sledilo je živahno dopisovanje v znanstvenih krogih.

Za rastlino je slišal tudi saški kralj Friderik II in že naslednje leto je belo cvetoča in redka rastlina doživela pravi  obisk navdušenega botanika, ki je bil mimogrede tudi kralj. Grofu Blagayu se je prav dobro zdelo, da je dobil tak visok obisk v podeželsko dolinico, pa je dal v spomin  na ta dogodek iz samega navdušenja postaviti omenjeni spomenik.

Pot nas še naprej pelje v klanec. Da se ne upehamo nam je v tolažbo, da pot pelje bolj ali manj ves čas po gozdu. Nekaj deset metrov pod vrhom, pa nas preseneti še manjše sedlo, kjer najdemo planinski dom. Od tu je le še nekaj minut. Vrh Polhograjske Gore je bil naseljen že v pradavnini, saj so našli ostanke gradišča. Danes je na njem cerkev Svetega Lenarta, ki je obdana z ostanki obzidja nekdanjega protiturškega tabora.

Polhograjska Gora je eden višjih hribov naokoli. Z nje se odpre pogled na Polhograjske Dolomite, kjer dominira Tošč. Tega najdemo na severni strani. Na južni strani pa se razprostira Ljubljansko barje, za njim pa s svojo temačno resnostjo dominira Krim.

Le odločiti se moramo in si narediti lep izlet.