Notranjska je zanimiv svet. Poln je bogatih gozdov in voda, ki se prikažejo in spet izginejo v podzemlje. Ko se peljemo po stari cesti proti morju nas ob spustu z Logaške planote preseneti širna ravnica. To je Planinsko polje po katerem se v številnih meandrih pretaka reka Unica. Je kraško polje dolgo kakih pet in široko dva kilometra.
Ob južnem robu polja si lahko lahko ogledamo dva zanimiva gradova. Kar ne sodita v to gozdno pokrajino. Prvi je Hasberg, nekdaj čudovit in bogato opremljen grad, ki pa je danes v žalostnem stanju. Nekdanjo veličino so omogočali orjaški gozdovi in žage. Pod njim je bil nekdaj lepo urejen park, ki pa je danes čisto opuščen. Je že res da se zgradbe težko upirajo rdeči noriji izpred dobrih petih desetletij in kurjenju na nepravih mestih. Drugi je Ravbarjev stolp ali Mali grad. Od nekdaj mogočne grajske stavbe je danes ostal le še večnadstropni okrogli stolp. V njem čudovit zvezdasto rebrast strop ter na dvorišču opuščen vodnjak. Njegova naloga je bila varovati pomembno prometnico, ki je že od nekdaj povezovala Jadransko obalo in Ljubljansko kotlino.
Blizu smo. Od gradu se spustimo v dolino Unice k žagi in k veličastnemu vhodu v jamo. Unica namreč priteče iz velike votline izpod stometrske stene. Že na samem začetku nas preseneti podzemeljsko jezero nenavadno velikih dimenzij. Po nekaj deset metrih nam pot zaprejo vrata. Je že res, potrebno je imeti ključ, da si lahko ogledamo to notranjsko lepotico. Planinska jama je znana še po nečem. V njej je menda edino podzemeljsko sotočje dveh rek. Tako se že po dobrih 500 metrih hoje enoten vodni rov razdeli v dva kraka. Iz približno dva kilometra dolgega desnega Pivškega rokava priteče reka Pivka, ki ponikne pri Postojni. Ta dobiva svoje vode predvsem iz Nanosa. Iz drugega, levega pa vode pritečejo vode Raka, ki dobivajo svoje vode iz Cerkniškega polja in Javornika. Raziskovanje tega jamskega sistema sodi v klasično obdobje odkrivanja podzemlja. O jami je govoril že Valvasor, z njo pa se je ukvarjal tudi Viljem Putick konec 19. stoletja.
Ob suhih dnevih dnevih vode ni prav dosti. Večina vode sploh ne priteka iz jame ampak iz bližnjih kraških izvirih v Malnih. Reka Unica se po polju pretaka v številnih okljukih, tako, da za pet kilometrov poti po polju naredi kar 14 kilometrov vodne poti. Na koncu polja ponikne, se pretoči pod Logaško planoto in se spet pokaže v Vrhniki kot Ljubljanica. Ob deževjih pa je zgodba drugačna. Orjaške vode se privalijo od vsepovsod. Gladina skokovito naraste in zadeva postane resna. Rečica ne teče več lenobno iz jezerca v jezerce, iz pregrade v pregrado. Postane divji hudournik, ki pred sabo ruši vse. V jami so se že dogodile grozovite nesreče, ko je zaradi dežja voda začela divje naraščati. Vode je toliko, da jih požiralniki na severnem delu Planinskega polja niso sposobni požirati in voda se razlije v ogromno 10 kvadratnih kilometrov veliko presihajoče jezero. Kljub vsemu je voda manj stalna kot na Cerkniškem jezeru in je polje pod vodo največkrat le jeseni. Takrat številna drevesa gledajo iz vode le s krošnjami. Domačini zaradi kisle močvirne zemlje nimajo njiv na polju. Vse zgradbe pa so postavljene visoko v breg polja, da jih voda ne doseže.
V času med prvo in drugo svetovno vojno je bila pri Planini meja med Italijo in Jugoslavijo. Zaradi prevelike Italijanske požrešnosti, ki se je kazala v tem, da so pobasali številna področja naseljenimi z Hrvati in Slovenci sta si bili obe državi precej v laseh. Ena in druga sta storili vse, da bi bilo obmejno področje čim bolj utrjeno. Tu je potekala Rupnik-Mačkova linija na Jugoslovanski strani. Italijani pa so iz t. i. strateških razlogov zgradili v jami v Pivškem rokavu kar dva in pol kilometra poti in sedem mostov. Vsa ta utrjevanja so pa se kasnjeje izkazala kot nekoristna.
Pot in mostovi so zaradi šestdesetletnega vzdrževanja že precej razpadli. Čez prva dva se da še nekako priti s nekoliko slabim občutkom v želodcu, naslednji pa so že razpadli. Na lesenih delih mostov rastejo gobe in na nekaterih so že zrasle tudi do pol metra dolge sigaste cevčice. Tam je treba že v vodo in veslati v čolnu. Pogled je strašljiv in vse skupaj nas spomni na avanture Indiane Jonsa. Pivški rokav se razširi v orjaški kanjon. Strop je nad nami kakih sedemdeset metrov visoko, stene pa so štirideset metrov narazen. Naše karbidovke se spremenijo v drobne lučke. Skoraj ničesar ni videti. Le tema, ropot vesel in pluskanje vode.
V vodi nas presenetijo človeške ribice. Te dvoživke so v jami v malih nebesih. Zaradi postojnske kanalizacije je v vodi precej hranljivih snovi, ki omogočajo bogato življenje v vodi. Proteusi, ki so na vrhu piramide jamskega življenja zrastejo do dolžine 40 centimetrov in v vodi ležijo kot postrvi v gojitvenem potoku. Toliko jih je, da se drenjajo.Živalce, na katerih nas pritegnejo predvsem lepo rdeče zunanje škrge so sicer slepe, toda to še ne pomeni da ne čutijo svetlobe. Menda to čutijo kar s celim telesom. Ko se jim čisto približamo se poženejo v divji beg in potem tiščijo glave pod kakšen kamen. Ta ne prav preveč učinkoviti način bega nam omogoči, da jo lahko mirne duše vzamemo v roke. Ob povodnjih številne odnese iz podzemlja na svetlu in ljudje so jih imeli za zmajeve mladiče.
Po precejšni porciji veslanja pridemo do končnega sifona. Iz njega pritečejo vode iz Postojnske jame. Vodni tok, ki povezuje obe jami je izziv za jamarske potapljače. To pa so že ljudje z jeklenimi živci, z veliko fizično in psihično pripravljenostjo, bogato tehnično opremo in tudi z nekaj neodgovornosti. V sifon vodijo številne sledilne vrvice, ki omogočajo orientacijo v kalni vodi. Ko bo preplavana ta ovira bosta sistem Postojnske in Planinske jame združeni in bosta tvorili enega največjih jamskih sistemov v Evropi.
Naš cilj pa je Paradiž. To je stari rov nekaj deset metrov nad strugo reke. Zaradi svoje višine ga voda nikdar ne poplavi. Rov je že kakih deset metrov zasut in je izredno star. Zaradi tega so se lahko v njem razvile čudovite kapniške oblike.
V njem lahko vidimo čudovite dvorane, mogočne stebre, stalagmite in stalaktite. Prav tako pa tudi pisane zavese, debele le za list papirja. Rov je dolg nekaj sto metrov in je nekaj najlepšega kar premorejo slovenske jame. V celoti je skorajda nepoškodovan. No ja, tu moram omeniti ostanke karbida, ki ga je očitno obvezno treba izprazniti na tla, da zasvinjaš zadevo. Ali pa takrat, ko imaš malico, vržeš ostanke na tla, ki veselo gnijejo.
Fotografiranje v jamah je malce zavratna zadeva. Navadno tovoriš kup opreme, ki dela v temi samo napoto in ima naravno težnjo, da pada v blato. Za enostavne zadeve je najboljše, da uporabiš vodotesen fotoaparat. Pri slikanju velikih prostorov pa je obvezen stativ, več flešev in čim več dobrovoljnih pomočnikov, ki ti pomagajo pri fotografiranju. V čolnu, ki se premika zadeva seveda odpade. Pri podzemeljskih prostorih nikoli ne veš pri čem si. Včasih bi bilo najboljše vzeti si za vsak posnetek deset minut časa, da bi obhodil zadevo in sploh vedel kaj fotografiraš. Pa le ni tako hudo. Ko je delo opravljeno daiasi zažarijo v čudovitih barvah.
Konec tega rova pa je tudi že konec jame. Ostane nam le še povratek. Ogled jame je zahtevna naloga, ki samo v Pivškem rokavu zahteva kakih osem ur dela. Kljub številnim posegom vanjo ima jama srečo. Na vhodu so vrata, za katera je potreben ključ. Tako zelo obsežna je, njene najlepše skrivnosti pa so tako daleč in tako skrite, da so do današnjega dne uspele skriti človeški neumnosti.
