Narava in pokrajina (foto): Nepal 3 – Iz gora v nižavje

0
76

Janez Mihovec – Sloni v Chitwanu

Z naraščajočo višino težave postanejo vedno bolj očitne. Elektrika izgine, tekoča voda tudi, sedaj spimo na lesenih deskah, veter neprijetno piha kar čez cel dan, vse postane vedno bolj mrzlo. Cene vsega postanejo dražje za faktor 3, 4 in več. Nič čudnega, saj je treba prav vse prinesti 10 (deset) dni daleč na hrbtih mul. Obratno sorazmerno se spreminjajo tudi obroki. Izbire je vedno manj, obroki pa postanejo miniaturni. Čapatiji, ki so imeli včasih 40 cm premera in centimeter debeline, se sedaj spremenijo v miniature s 15 cm premera in nekaj milimetri debeline. Kar naenkrat mi je spet prišel na misel istanbulski ratluk, a je ob borni prehrani vse skupaj ostal le prijeten spomin.

Pa nič zato. Pokrajina postaje neverjetno lepa. Vzpenjanje pa tudi. Naredili smo kup nekih aklimatizacijskih vzponov. Mimo čomp do samostana na višini 4500 metrov, pa do baznega tabora na višini 4.900 metrov. Vendar je najhujše bilo še pred nami. Lepega dne vstanemo sredi noči in se začnemo vzpenjati. Ob zori smo na višini 4850 metrov in zdi se, da je do prelaza Larke La na višini 5200 metrov le še sprehod. Potem pa se začno težave. Nekaj ur se kotalimo po grušču ledenikov čez drn in strn. Toliko da ne spustimo duše. Vsega trpljenja je enkrat konec in prelaz je konec koncev tu. Vsi dihamo na škrge skupaj z blagoslovom glavobola kot začetka višinske bolezni. Pa se splača pogledati naokoli. Daleč za name na drugi strani doline ostane skupina sedemtisočakov okoli Ganesh Himala. Okoli nas so gore v predverju Manasluja, na drugi strani že Anapurna.

Od te točke pot vodi le še navzdol. Tokrat gre seveda laže. Tri dni spusta ob ledeniški jezerih, morenah in prelepi pokrajini in že smo na koncu trekka. Za nami je 10.000 višinskih metrov in 200 km hoje.

Povratek v Katmandu je kot vrnitev v nek drug svet. Še posebej ob obisku botaničnega vrta Godawari, ko mi je za trenutek prišlo na misel, da sem nekje v botaničnem vrtu v predmestju Londona. Od tu nas pot čaka še potovanje na jug države. Ta s Himalajo nima nobene povezave. Reka Trisuli se po mogočnem kanjonu spušča v Terai, ki sodi že v nižino ob reki Ganges. Rafting na reki je precej vratolomna zadeva. Ne le zaradi divje reke, pač pa zaradi “opreme”, ki jo imamo. Še dobro da smo ostali živi.

Terai je nenavadna pokrajina, v principu ravna kot miza. Vsako leto jo za 4 mesece poplavijo padavine monsuna, zato so vse hiše postavljene na kolih. Še pred stoletjem je bilo to močvirno področje popolnoma nenaseljeno. Vzrok zato je bila v malaričnih komarjih, ki so s širjenjem te nevarne bolezni poskrbeli, da se človek tu ni mogel naseliti. Pred drugo svetovno vojno so Angleži močvirja obilno zaprašili s tedaj čudežnim praškom DDT in v nekaj letih malarijo iztrebili. Z vseh strani so se v Terai naselili ljudje in pokrajino spremenili v žitnico Nepala. Na škodo lokalnega ekosistema, ki je bil v celoti uničen …

Z izjemo narodnega parka Chitwan, kjer se je pokrajina ohranila še v nekdanji podobi. Tu se človek lahko popelje z drevaki po džungli, pa gre na safari s slonom in si ogleda bogato floro in favno. Bengalskega tigra (na srečo) nismo videli, videli pa smo nosoroge, gaviala in indijske krokodile. Tisto kar se mi je zdelo čudno so pavi. Imamo jih tudi doma, a to so domače živali. Tu živijo v divjni v svojem naravnem okolju. Res prava paša za oči. Res pa je, da je to zavarovana pokrajina, nekakšen Disneyland v Aziji. Brez varstva države, bi tudi ta narodni park ljudje preplavili v nekaj letih.

Tako naše potovanje je prispelo do uspešnega konca. Nepal je vsekakor krasna zadeva. Le železne živce  in debelo kožo je potrebno imeti. Da kondicije sploh ne omenjam.

In še povezava do fotk.

This slideshow requires JavaScript.

 

Prijava

Za komentiranje se prijavite