Narava in pokrajina (foto): Nepal – na poti do Manasluja

1
168

Janez Mihovec – Manaslu

V Nepal človek pride zaradi tega, ker hoče videti Himalajo. Uro in pol traja, da se zdelani avtobus izvije iz velemesta in tu se končno začne podeželje. Sto kilometrov vožnje po kolovozih do začetka treka okrog Manasluja traja cel dan. Zvečer pridemo mimo neskončnih polj do izhodišča ob reki Ghandaki. Konec prevoza je prava odrešitev. Avtobusi so narejeni za lokalne prebivalce, ki merijo v višino kakih 160 cm. Tako si ves čas kot v nekakšni prenatrpani konzervi.

Trek so odprli šele v 90-tih letih in je kot takšen obdržal še precej tiste svoje prvinskosti. Lokalci so še vedno takšni kot so bili nekdaj. No skoraj. Mulci že znajo reči in požicati “čoklat”, vsi pa imajo že pametne telephone. Pravzaprav smo zahodnjaki v tej skriti dolini reke Gandhak vir napredka in denarja. Nekaj se že trudijo s cesto, preko reke je speljanih na desetine visečih mostov, šole funkcionirajo. Za povrh pa je v vaseh zraslo cel kup trgovinic, mini hotelčkov in lodžev. Napeljali so vodovod, dobili elektriko in tlakovali poti v vaseh. Ljudje so preprosto dobili delo. Za povrh pa je vlada razglasila področje za narodni park. Na srečo. Prepovedana je sečnja gozda, širjenje njiv in gradnja kar na počez.

Takšne stvari za domačine kratkoročno delujejo moteče, a je na dolgi rok to še kako koristno. Vedeti  je treba, da v času poletnega monsuna 4 mesece skupaj zdržema pada dež. V trenutku, ko posekaš gozd, se cele vasi skupaj s prebivalci vred odpeljejo v kanjone.

Trek se začne na višini dobrih 600 metrov in prvih nekaj dni je to potep po ozkih kanjonih z več tisoč metrskimi stenami. Pravzaprav sledimo stari trgovski poti, ki je iz Katmandujske doline preko Himalaje peljala na Tibet. Podnebje je vlažno subtropsko. Paziti je potrebno, kam se človek nasloni. V nasprotnem na tebi obvisi pijavka. Neprijetna izkušnja.

Zbudimo se običajno v jasen dan. Popoldne se navlečejo nevihtni oblaki. Zamenja se tudi prebivalstvo. Hindujsko prebivalstvo v Nepalu je pretežno indoevropejskega izvora. To pa ne velja za hribovsko prebivalstvo. To je Himalajo poselilo iz Tibeta in ima tipične mongolske poteze. Za povrh pa so budisti in sicer sekte rdečih klobukov. Njihov vodja je tudi Dalai lama, vendar ne tako zelo poznani Tenzin Gyatso, 14. dalajlama, ki je vodja sekte rumenih klobukov. Ljudje naredijo resnično lep vtis. Stalno nekaj počno, delujejo dobrodušno in se radi smejijo. Tudi s tujci, ki kot z drugega planeta pridemo v njihove kraje.

Po nekaj dnevih stalnega vzpona se stvari začno spreminjati. Nič več banan, hibiskusov, fig in riža. Na poljih se začne pojavljati koruza, krompir in ječmen. Na pašnikih pa se pasejo jaki. Kot zanimivost: samica jaka se imenuje nak. Tako je zgodba o jakovem maslu, jakovem mleku in podobnem iz trte izvita. Ko kaj takega omeniš domačinom, se začno samo smejati. Na misel mi pride tisti prizor iz filma “Ne joči Peter”, ko je Dolfe v podobi Zlatka Šugmana po vsej sili hotel pomolsti vola.

Dvignemo se nad drevesno mejo in okrog nas so kar naenkrat zasnežene gore. Najprej pet, nato šest in nato sedem tisočaki. Za povrh pa se končno pokaže tudi naš cilj Manaslu, gora duha: 8163 metrov visok lepotec z dvojnim vrhom.

Leta 1956 so ga kot prvi osvojili Japonci. Pri tem je šlo za prav zanimivo dogajanje. Že dve leti prej je bila na gori ogledniška odprava. Ta je utrla pot po, kateri naj bi se povzpeli na vrh. Naslednje leto so hoteli poizkusiti zares. Neuspešno. Takoj po njihovem odhodu je namreč potres razmajal dolino pod Manaslujem, porušil lokalni samostan in pobil nekaj vaščanov. Po mnenju domačinov zaradi tega, ker so Japonci razdražili bogove na gori. Tistega leta niso nič opravili. Vse dokler niso prispevali k popravilu škode in s tem potolažili bogove na gori. Očitno zadosti, saj se ti niso kaj dosti upirali odpravi, ki je v nadaljevanju osvojila vrh.

Ponavadi sem utrujeno klamal po strmih poteh, ki so nenavadno bolj ali manj vedno vodile navkreber. Potem pa sem kar naenkrat videl Manaslu. Štefan, ki so ga navadno pestile enake težave, me gleda in pravi: “Madona, kako si kar naenkrat pospešil”. Vse skupaj postane neverjetno lepo.

Tukaj sem pripravil povezavo do vseh fotografij, ki sem jih posnel med obiskom Nepala.

1 komentar

Prijava

Za komentiranje se prijavite