Diogen iz Sinope je bil nenavaden modrec. Z neizmerno gorečnostjo, ki je dostikrat mejila na nespametno norčavost je bičal slabosti ljudi in se istočasno norčeval tako iz sebe kot iz drugih. Kot tak nam je ostal v zgodovinski zavesti Zahodnega sveta. Skorajda vsaka kultura ima takšnega posebneža. Muslimanski svet ima mulo Nasredina. Zgodbe o njegovih dogodivščinah poznajo od Atlantskega oceana pa do Indije. Takšen ugled uživa, da mu postavljajo tudi spomenike. Tale na sliki je iz Buhare, starodavnega karavanskega mesta ob Svileni poti v današnjem Uzbekistani. Takole gre ena njegova zgodba:
Nasredin je natovoril sol na osla in jo nesel na trg. Morala sta čez reko in v vodi se je sol začela topiti. Ko sta prispela na drugo stran, je osel kar plesal od veselja, ker je tovor postal lažji. Nasredin pa se je jezil.
Ko je prišel naslednji tržni dan, je Nasredin koše napolnil z bombažem. Tokrat je osel pri prehodu čez reko skorajda utonil. Bombaž se je namreč napil vode in njegova teža se je hudo povečala. »Tako«, je škodoželjno rekel Nasredin. »To te bo izučilo, da ne boš imel koristi vsakič, ko greš čez vodo«.
Dva človeka sta sprejela vero. Enega je to poživilo, drugega ohromilo.
