Glasnik minulih časov
Mnogi ljudje pravijo, da je bilo pred stoletji življenje bistveno bolj počasno in enostavno. To drži le deloma. Težav je bilo tudi takrat čez glavo, le njihova vsebina se je zamenjala. V gričevju Slovenskih goric je posebne težave povzročalo prav mletje žita. Mura s svojimi plavajočimi mlini je bila oddaljena, potoki v bližini pa so bili tako majhni in s tako nizkim vodnim padcem, da so bili praktično neuporabni.
Kot vir energije je ostal le še veter. Nekdaj je bila v Pomurju tako cela vrsta mlinov na veter, a so v 20. stoletju počasi ugašali. Zadnji je mlel leta 1957 na Kokolajnščaku pri Bečevih. Do leta 1960 se je ohranil le še eden, edini v Slovenji, ki pa ga zaradi propada ni bilo več mogoče obnoviti.
Na ostankih starega mlina so vaščani Stare gore zgradili leta 1996 novega, ki je prav tak kot stari, le nekoliko večji. Informacije o obisku mlina dobimo na Informacijski pisani Štiblc, Stara gora 13, tel 02 568 1604, 051 210 041.
Mlin si lahko ogledamo tako, da v stari gori v sami vasi zavijemo mimo baročne cerkve Svetega Duha iz leta 1697 na rob vasi. Mlin na Stari gori v ničemer ne moremo primerjati z bolj znanimi nizozemskimi. Osnovna razlika je v tem, da so slednji bili vrtljivi na fiksnem postavku. Slednja je omogočala, da se je mlin obrnil vedno z elisami naproti vetru. Slovenski mlin je fiksna lesena zgradba na temeljih. Elise vetrnice so narejene iz pločevine za razliko od nizozemskih, ki so platnene na lesenih rebrih, ali iz blaga na jamborih kot so recimo grški.
Okolica mlina je prav vzorno urejena in mlin sam je obdan z manjšo ograjo. Izpred njega je lep razgled po Slovenskih goricah. Slednje so s svojimi brezštevilnimi jezeri, grički in dolinami prav posebej primerne za kolesarski izlet.
