Narava in pokrajina (foto): Menina planina

0

Mihovec_4912

Po planoti oviti v legendo

V davnih časih so na bližnjem Rogatcu planini živele vile. Svetovale so kmetom kako živeti in obdelovati zemljo. Najrajši pa so obiskovale pastirje, ki so po teh krajih pasli ovce. Ob večerih so plesale z njimi. Ni kaj, moral je to biti pravljičen pogled. Lepega dne so se pastirji stepli, saj so vsi hoteli imeti najlepšo in najmlajšo za ženo.

Vila jim je navihano rekla: »Tisti, ki me ujame, me bo imel«. Ni bilo druge, kot da se poženejo v tek za bežečo vilo. Tekli so in tekli, a niso je mogli ujeti. Drug za drugim so obupali, le najmlajši pastir je še vztrajal. Skoraj jo je že ujel, ko vila potoči solzo in nastala je reka Dreta. Ko jo je dohitel, ji je z glave utrgal zlat las in nastala je Menina planina. Končno mu je le uspelo. A glej ga zlomka. Vila je zajokala in ni prenehalo toliko časa, dokler se ni spremenila v jezero. Tako se je tudi najmlajši pastir moral vrniti domov praznih rok.

Danes je Menina planina precej velika kraška planota z nadmorsko višino med 1400 in 1500 metri ter najvišjim vrhom Vivodnikom, ki je visok 1508 metrov. Spada še k Kamniško-Savinjskim Alpam in nanjo nas popelje več poti. Dve od teh tista iz Tuhinjske doline in tista iz Gornjega grada imata obliko makadamske poti, ki nas privedeta do Doma na Menini planini na višino 1453 metrov. Od tu je še le nekaj minut do vrha Vivodnika. Še bolje pa je, če vsaj del te poti opravimo peš. Do doma se lahko povzpnemo tudi z prelaza Črnivec na zahodu in prelaza Lipa pri Dobrunjah na vzhodu. S severne strani je v zimskih časih senčata pot, medtem ko se na poti iz Tuhinjske doline kopamo v soncu.

Poti nas pripeljejo mimo številnih jezerc. Menina planina je sicer sestavljena iz apnencev, a tu in tam se najdejo tudi nepropustni dolomiti in ostanki vulkanskih kamnin. Zadosti takšnih kamnin torej, ki vodo zadrže na površini. Ta jezerca se prav posebej izkažejo, ko se na planini pase živina. So zanesljiv vir pitne vode in zato jih pastriji vzdržujejo, da se preko poletja ne izsušijo. V zimskem času vsa ta plitva jezerca zamrznejo in se spremene v naravna drsališča. Največje izmed jezer se imenuje Biba in ima kakih sto metrov v dolžino.

Pozimi se je na planino najlepše odpraviti iz Tuhinjske doline. Preko Češnjice je do planinskega doma dve uri in pol hoda, vendar se da običajno vsaj del poti prepeljati po cesti. Cesta vodi večino časa po gozdu in se na plano izvije šele na pašnih planinah. Prva je Planina Biba. Gre za obsežno planino z bivalnim in gospodarskim poslopjem ter kapelico v bližini. Po planini je razpršenih še več manjših stanov. Na poti proti Menini planini gremo mimo številnih jezer, ki so precej različna po velikosti. Nekatera imajo le nekaj metrov v premeru, medtem ko je največje, Biba že kar poštena reč.

Najvišji del planine Menina je prav v bližini planinskega doma. Ta je postavljen v zavetju manjšega vrha, tako da z njegovega dvorišča ni kakega posebnega razgleda. Vendar pa se je potrebno sprehoditi le dobrih sto metrov. Na drugi strani manjšega sedla se odpre lep razgled na severno stran. Tu se pokažejo Kamniško Savinjske Alpe v vsej svoji lepoti. Najprej je to pogled na Veliko planino, nato pa na osrednjo gorsko skupino vse od Krvavca na skrajnem zahodu, do Dleskovške planote in Olševe na vzhodu. Če kaj, razgled s Menine planine, prav gotovo velja.

Foto: Janez Mihovec