Narava in pokrajina (foto): Mašun

0

Janez Mihovec, Mašun

Ime Mašun po starem ljudskem izročilu izhaja iz besede mašiti. Prav na tem sedlu, kakih deset kilometrov iz Ilirske Bistrice, pod pobočji Snežnika, naj bi se zapiral dostop do obsežnih gozdov.

Leta 1853 so gozdovi prišli v last saške knežje družine Schoenburg-Waldenburg. Gozdovi so bili lepi, vendar se od njihove lepote ne da živeti. Zato so začeli z njimi gospodariti in postavljati gozdne postojanke. To je povzročilo veliko nejevoljo okoliških prebivalcev, ki so gozdove že počasi razumeli kot svoje in so jih izkoriščali v smislu Divjega zahoda.

Leta 1874 so lastniki zgradili gozdarsko hišo in od nje do gradu Snežnik speljali gozdno cesto. Gozdarska hiša je imela podobo romantičnega gradu. Za povrh pa so v bližini zgradili še vrsto gospodarskih objektov.

Leta 1919 je dvorec pogorel, a so ga obnovili. Tik pred drugo svetovno vojno so Italijani v okviru Alpskega zidu zgradili vrsto vojaških objektov, ki pa niso bili nikoli uporabljeni. Leta 1943 je bil dvorec spet požgan. Od njega sta ostala le dva romantična stolpiča.

Danes je v bližini izobraževalno središče, gostišče ter v okolici štiri kilometre dolga pot, posvečena medvedu in snežniškim gozdovom.