Janez Mihovec – Lokev in kal
Po letih pozabe in brezbrižnosti se lokve in kali spet vračajo
Pred dvesto leti je Matični Kras izgledal čisto drugače kot danes. Namesto neskončni gozdov je bil to neskončna kamnita planjava na kateri so pasli drobnico in govedo. V tem času je v Sloveniji vladala velika agrarna prenaseljenost. Ta je pomenila, da se je bilo za preživetje potrebno še kako potruditi in izkoristiti vsako naravno danost.
Na Krasu je to pomenilo predvsem ureditev preskrbe z vodo. Dežja sicer ne manjka, vendar voda, ki tako pade na zemlje izgine v kraško globino v nekaj trenutkih. Prav zaradi tega na Krasu že stoletja gradijo kali in lokve. Naravno vdolbino pripravijo tako, da iz nje odpeljejo vse odvečno kamenje in vanjo navozijo gline. To razprostrejo po celotni površini ter potem nanjo spustijo živino, da jo s svojimi kopiti zgnete in tako prepreči vsako propustnost. Kadar so lokve na področju vasi s streh žlebove napeljejo vanjo, tako da lokev ob prvem deževju poplavi. Pri lokvah, ki so oddaljene, pa je princip nekoliko drugačen. Treba je poizkati hudourniški tok. Ta je sicer večino leta suh vendar kljub vsemu koristen. V deževni dobi vodne gmote pritečejo po strugi in se preusmerijo v lokev. Vendar pa je tu treba rešiti problem nezaželenih naplavin. Tako, nekaj metrov pred lokvijo izkopljejo precej veliko luknjo, v katero se na dnu lovi blato, na vrhu tega rezervoarja, pa je je cev, ki čisto vodo vodi v lokev. Lokev je navadno s treh strani pozidana, s četrte pa odprte, tako da je vanj hodila živina. Le-ta je istočasno gnetla glino na dnu, pila vodo in puščala v njej svoje iztrebke. Lokev je bila vsestransko koristna. Blato na dnu so kmetje uporabljali za gnojenje njiv, led so pozimi zavijali v slamo in vozili v Trst. Vodne površine pa so bile tudi dobrodošlo zavetišče za številne rastlinske in živalske vrste. Oh seveda. Kaj pa je razlika med lokvijo in kalom? Lokev je obzidana s kamnitim zidom, kal pa deluje kot čisto navadno jezerce.
Obdobje po drugi svetovni vojni je prineslo upad kmečke dejavnosti. Živina je izginila. V tem primeru je dno postalo porozno. Voda je izginila v globino. Dno lokve pa je porasla trava. Ostali so le še kamniti zidovi, ki niso služili ničemur. Znamenitost, ki je živela stoletja je izginila.
Danes pa so kljub vsemu drugačni časi. Začeli smo se zavedati svoje preteklosti in tu in tam se najde tudi denar za obnovo lokev. Morda prav v vasi Lokve na Matičnem Krasu, ki je dobila ime prav po tej tehnični mojstrovini. Za povrh pa se splača obiskati še vojaški muzej v protiturškem taboru sredi vasi. Prava paša za oči.
